Domovi morajo ohraniti socialno noto

nov. '18

Dom Danice Vogrinec Maribor je največji dom starejših občanov, deluje na štirih lokacijah in ima 809 stanovalcev. Septembra je dobil priznanje za najboljši dom starostnikov v Evropi organizacije EAN (European Ageing Network). Po mnenju dolgoletnega direktorja doma mag. Marka Slaviča je komisija prepoznala pozitivne učinke inovativnih pristopov, ki jih uvajajo v domu, da bi stanovalcem omogočili čim prijaznejšo starost. A kot pove sogovornik, ki je tudi predsednik Združenja direktorjev Skupnosti socialnih zavodov Slovenije, brez hitrih in radikalnih sprememb v sistemu dolgotrajne oskrbe, ki bodo razbremenile pregorele zaposlene oziroma povečale že zdavnaj preživete kadrovske normative, ni mogoče pričakovati, da bo še kakšen dom v prihodnje dobil tako nagrado. Pri tem opozarja: »Če se bodo domovi nekoč popolnoma spremenili v negovalne bolnišnice, nas bo izguba socialne zasnove dela pahnila za leta in leta nazaj.«

 S čim si je Dom Danice Vogrinec Maribor prislužil prestižno evropsko nagrado?

Naj takoj povem, da ta nagrada ni samo priznanje domu Danice Vogrinec, ampak celovitemu sistemu skrbi za starejše v Sloveniji. Pri nas namreč presegamo klasične oblike skrbi za starejše, kot sta osnovna zdravstvena nega in oskrba, vnašamo inovativne rešitve, s katerimi ohranjamo socialno zasnovo.

Zadnje dni sem bil v Franciji. V tamkajšnjih domovih ugotavljajo, da ne dosegajo pričakovanj uporabnikov. Zlasti zato, ker imajo v sistem domskega varstva vpeljan zdravstveni model, ki ga je zelo težko rekonstruirati in vanj vnesti socialno noto. Naš sistem, ki temelji na socialni zasnovi dela, je zelo poseben in zato v vrhu kakovosti v evropskem prostoru. Zato ga moramo obvezno ohraniti.

Pri promoviranju domskih dejavnosti uporabljate slogan Za kanček več. Kaj pomeni?

Za kanček več označuje organizacijsko kulturo, ki stanovalcem zagotavlja človeško dostojanstvo na osnovi drobnih gest: prijazen pogled, nasmeh, roka na rami … Vse to zato, da dobijo občutek spoštovanja in varnosti. Zaposlenim pa tako ravnanje ne predstavlja dodatnih obremenitev. Ta slogan smo prenesli tudi na druge segmente. Nastale so zgodbe, ki odpirajo dojemanje starosti na drugačen način. Trudimo se, da stanovalci ob tem vendarle bolečem prehodu iz domačega okolja v institucionalno skrb ne začutijo travm in da življenje teče – kolikor le lahko – po istih tirnicah naprej. Naši stanovalci kmalu spoznajo, da so mogoče te tirnice celo boljše … Evropsko priznanje gre nedvomno naši organizacijski kulturi Za kanček več.

Za stanovalce, katerih povprečna starost je 83 let, pripravljate precej nenavadne dogodke in dejavnosti, mar ne?

Dogodki so zares raznovrstni: vožnja s kočijami, starodobnimi avtomobili, dvigovanje z baloni, peljemo jih na baletne in druge kulturne predstave, na športne tekme, naši stanovalci igrajo tekme z veterani NK Maribor, snemajo radijske spote, nastopili so celo v filmu, in kot naši stanovalci radi rečejo: »Ne le posebni dogodki, vsak naš dan je zaradi prijaznih odnosov lepši.«

Štafeta modrosti, ki je v okviru prireditev DANica konec maja, je pravzaprav vsemariborski dogodek. Tradicionalnega teka med enotama doma na Taboru in Pobrežju (slabih šest kilometrov) se udeležujejo pohodniki, tekači, kolesarji, stanovalci na vozičkih, s hojcami … Na zelenici pred domom pripravljamo velike koncerte znanih skupin, na katerih naši stanovalci aktivno sodelujejo. Nastopili so že Bajaga, Mi2, Riblja čorba, letos pa Predin, Kreslin in Lovšin.

Moram pa reči, da vse organiziramo sami, sodelavci se zelo angažirajo.

Ti koncerti, imenujete jih Oma, deda & Rock'n roll, so najbrž najbolj odmevni.

Zagotovo. In to med vsemi generacijami. Pred štirimi leti, ko smo pripravili prvega, smo nabavili 600 ušesnih čepkov za tiste, ki bi jim bil hrup premočan. Niti eden izmed stanovalcev jih ni potreboval. Naj povem, da je bila noč po koncertu ena najmirnejših v domu.

Bora Čorba, pevec Riblje čorbe, pa je bil tako navdušen nad člani naših dveh pevskih zborov, da jih je lani povabil na koncert v Stožice v Ljubljani. Peli so na odru pred večtisočglavo množico. Ne predstavljate si, kako so uživali.

Znani ste tudi po tem, da se večjih dogodkov v domu množično udeležujejo občani.

In to ni nepomembno. S takimi dejavnostmi na prijazen način odpiramo hišo lokalnemu okolju, pravzaprav mesto pripeljemo dobesedno v hišo. To je drugače, kot če bi prišli samo na klasičen dan odprtih vrat. Privabimo tudi mlade, ki o naših koncertih govorijo kot o najboljših eventih (dogodkih) v mestu. Tako že mladostniki spoznavajo življenje v domu za starejše, kar se mi zdi pozitivno. Po koncertu se družijo, uporabljajo naša stranišča, sprehajajo se po hiši …

Kar predstavlja tudi določeno tveganje, se vam ne zdi?

Seveda. Ko sem o tem pripovedoval francoskim kolegom, so me spraševali, kako si upamo spustiti ljudi v dom, ali nas ne skrbi, da bi se komu kaj zgodilo. Jaz pa pravim takole: vse, karkoli je drugačnega, kar naredi življenje pestro, pri starejših vendarle predstavlja neko vrsto tveganja. Sploh pa se pri taki masi ljudi lahko vedno kaj pripeti. Vendar če ne tvegaš, si v varnem okolju, ne dosegaš pa ničesar, ni nobenega razvoja.

A priznajte, da ni veliko direktorjev, ki bi se lotili takih prireditev.

Lahko rečem, da večina direktorjev slovenskih domov sprejema veliko tveganj pri razvijanju sodobnega sistema oskrbe starejših ljudi. Menedžment je na vrhunski ravni. Če ne bi bilo te njihove pripravljenosti, po mojem mnenju samo s podporo državne politike ne bi bili nikoli tu, kjer smo danes. Sem tudi član izvršnega odbora največjega evropskega združenja za stare in imam možnosti za primerjave z drugimi sistemi.

Mislim pa, da je odgovornost menedžmenta, ki dela v domovih, bistveno premalo cenjena. Naj navedem primer: uredba o plačah direktorjev uvršča plače direktorjev za dva plačna razreda nižje od direktorjev zdravstvenih domov, čeprav nosimo enako, če ne še večjo menedžersko odgovornost.

Vendarle je med stanovalci veliko takih, ki se dogajanj ne morejo udeleževati. Kako poskrbite zanje?

Včasih nam res kdo reče, da naredimo premalo za tiste, ki ležijo na oddelku in se ne morejo udeleževati naših prireditev. To ni res, tudi zanje pripravljamo dejavnosti, a drugačne, v manjšem obsegu. Seveda ne moreš ponuditi vseh vsebin v enaki meri za vse. Vendar pa to ne pomeni, da ne bomo pripravili rokovskega koncerta, ker se ga toliko in toliko stanovalcev ne more udeležiti. Družabnost, dobra volja, navdušeni odzivi, vse to zagotovo ohranja vedrost in podaljšuje aktivno obdobje. Dejstvo je, da je stopnja depresivnosti manjša.

V domske dejavnosti vključujete tudi uporabnike Večgeneracijskega centra Štajerska, mar ne?

Da, smo nosilec projekta, na razpis smo se prijavili s tremi partnerji, to so društvo Ozara, Zveza prijateljev mladine Slovenije in Zavod Antona Martina Slomška, sodelujemo tudi s centrom za pomoč na domu in andragoškim zavodom. 

Gre za preventivni program, ki preprečuje socialno izključenost različnih skupin ljudi ali posameznikov. Z medgeneracijskim druženjem pri nas si ustvarjajo socialno mrežo, dobijo potrebno podporo, če jo potrebujejo, marsičesa se tudi naučijo, saj so jim na voljo številne delavnice, organiziramo varstvo otrok, skupino brezdomcev vključujemo v prireditve …

Sodobne zasnove domske oskrbe zapovedujejo manjše gospodinjske skupnosti. Vaš dom pa je z 800 stanovalci največji v Sloveniji. Kako gre to skupaj?

Gospodinjska skupnost lahko odlično funkcionira – ali pa ne. Dobro lahko deluje zelo velik dom in zelo slabo lahko deluje majhen dom. Vse je odvisno od tega, kako se približamo ljudem.

marko Slavič je med stanovalkami in stanovalci doma zelo priljubljen.

Seveda moramo slediti sodobnim bivanjskim zasnovam, vendar je treba biti pazljiv, da ljudi ne osamiš. Videl sem domove s samo enoposteljnimi sobami v Franciji in še kje, pa take zasnove ne želim imeti. Stavbe so tako razpotegnjene, da na hodniku skoraj ne srečaš človeka. Ne glede na dejavnosti, ki potekajo v domu, so stanovalci večji del dneva sami, kot veste, pa sta s samoto pogosto povezana upadanje kognitivnih funkcij in depresija.

Ali se tudi vi srečujete s pomanjkanjem kadra, preobremenjenimi zaposlenimi, ki so premalo plačani?

Da. Naši ljudje so izčrpani že pri opravljanju osnovne dejavnosti in zagotavljanju osnovnih standardov zdravstvene nege in oskrbe. Že pri osnovnih dejavnostih! Kje pa so še druge zgodbe, iz filozofije za kanček več, o čemer sem prej govoril.

Plač jim ne morem višati, ker se moramo držati zakonodaje. Domovi smo posredni proračunski uporabniki, ne dobivamo sredstev iz proračuna, pač pa nas plačujejo stanovalci (zaposlene v oskrbi) in zdravstvena zavarovalnica (tiste, ki delajo v zdravstveni negi).

Pri nas oskrbni dan stane 18 evrov. V Franciji je na primer približno 70 evrov na dan, vključuje pa samo stroške bivanja z osnovno socialno oskrbo (pranje, kuhanje). Za vse drugo sredstva zagotavljajo iz drugih virov. Tudi pri nas bomo morali razmišljati o novih virih financiranja.

Kakšno rešitev predlagate?

Ravno danes sem skupini iz doma starejših iz Gradišča, ki je pri nas na obisku, dal slikovito primerjavo, ki pa ni dosti daleč od resničnosti. Recimo, da je v Sloveniji 20.000 ljudi v institucionalnem varstvu, zanje skrbi 10.000 ljudi, od teh jih 6000 dela v zdravstveni negi. Ta trenutek je treba povečati število ljudi v zdravstveni negi, kar ne obremeni stanovalcev neposredno iz njihovega žepa, in zagotoviti povečan vir sredstev iz ZZZS. Cen oskrbe ne moremo dvigovati, saj so vezane na pokojnine in druge prejemke ter je plačilna sposobnost stanovalcev in drugih zavezancev za plačilo že zdavnaj izčrpana. Lahko pa zagotovimo dodatno financiranje zdravstvenega dela iz zdravstvene blagajne.

Kako pa bomo polnili zdravstveno blagajno?

To je vprašanje. Ali z rebalansi znotraj obstoječih proračunskih virov oziroma virov, ki jih zavarovalnica namenja za zdravstvo, ali pa jih bomo pridobili kako drugače. Realen je občutek, da nam manjka 20 odstotkov, to je približno 1200 ljudi. Če povprečna bruto plača znaša 1500 evrov, bi na mesec potrebovali dodatno približno 1,8 milijona evrov, kar na leto znese približno 21 milijonov. Toliko bi sistem institucionalnega varstva ta trenutek potreboval, da bi okrepili zdravstveno nego in takoj razbremenili pregorele in iztrošene kadre.

Ampak namesto da bi zaposlovali, se je zgodilo nekaj drugega. V skladu z aneksom h kolektivnim pogodbam smo malenkost dvignili plače v javnem sektorju, torej tudi na področju zdravstva, ki sicer še vedno zaostajajo za avstrijskimi in drugimi, pa zdravstvena zavarovalnica domovom ni priznala tega dodatnega denarja. Denar za plače smo zagotavljali iz sredstev za vzdrževanje, nehali smo kupovati osnovna sredstva. Peljali so nas žejne čez vodo, a sem prepričan, da bomo dobili tožbe, ki smo jih v domovih vložili zoper ZZZS.

Ali zaposleni iz vašega doma že odhajajo drugam?

Da. Prvič se nam dogaja, da zaradi nesorazmerno velikih obremenitev in nizkih plač ljudje odhajajo. Tudi po nekaj ljudi na teden. Na delo hodijo v domove v Avstriji in Nemčiji za 1800 evrov, to je šesto evrov več, kot dobijo pri nas, dobijo tudi trinajsto plačo. A domačinom ta zaslužek ne zadošča, zato ne delajo neposredno v negi, raje plačujejo tujce.

To se dogaja tudi drugje in postaja resno etično vprašanje Evropske unije. Bogate države bodo poskrbele za svoje ljudi, ob tem pa osiromašile ves centralni in vzhodni del Evrope.

Zame je največja bolečina, ko sodelavci odhajajo. Ljudje so se izšolali pri nas z našim davkoplačevalskim denarjem, pridobili so vrhunske izkušnje, take izgrajene pa spuščamo čez mejo brez odškodnin v sodobno suženjstvo tujega kapitala. To je veliko siromašenje države.

Kako bi odhode preprečili?

Pred sprejetjem zakona o dolgotrajni oskrbi ne pričakujem, da se bodo kadrovski normativi spreminjali, ampak če se ob sprejemu novega zakona ne bodo radikalno spremenili, bomo naredili kardinalno nacionalno napako. Nova ureditev mora obvezno ohraniti socialno zasnovo dela in povečati število zaposlenih v oskrbi. Seveda pa mora imeti ustrezen finančni razrez, ki bo to dvoje omogočil. Skrbi pa me, ker vedno bolj poudarjajo zdravstveni vidik dolgotrajne oskrbe.

Lahko to podrobneje razložite?

Po poročilih Eurostata pristojni ugotavljajo, koliko denarja gre za zdravstvo. Pod zdravstvene storitve se na primer šteje, da stanovalcu z demenco enkrat ali dvakrat na dan omogočiš terapijo. Pri tem ni pomembno, da storitev traja dvakrat po deset minut. Drži, da človek brez zdravstvene terapije ne bi mogel shajati, vendar je minorna v primerjavi z drugimi storitvami, ki jih v domovih zagotavljamo za kakovostno preživljanje vsakdana stanovalcev z demenco.

Zato protestiram proti temu, da bi si na ministrstvu za zdravje privoščili vpeljati ureditev, po kateri bodo zdravstveni domovi prevzemali skrb za stare. Ker do zdaj niso naredili nič na socialnem področju – razen patronažne službe, ki pa so jo omejili na minimum.

Medtem smo v okviru javne mreže domov organizirali medgeneracijske centre, skrbeli za preventivno zdravje, za duševno zdravje v lokalnem okolju. Naš dom vsak dan razvozi okoli 150 kosil okoliškim stanovalcem, imamo medgeneracijski center. Mar to ne pripomore k boljšemu vsakdanu starejših občanov?

Ali se pri vsakdanjih opravilih že pozna, da zaposleni odhajajo?

Zelo. Pri tem gre tudi za čisto komercialne, celo neetične postopke, ko podjetje v Avstriji na primer razpisuje delovna mesta in ponudi tri tisoč evrov nagrade tistemu, ki s sabo pripelje še novega sodelavca. Zato res svarim pred obubožanostjo našega trga dolgotrajne oskrbe. No, dogaja se že, da si domovi med sabo jemljejo ljudi. Še posebej pa se mi ne zdi prav, da bolnišnice rešujejo svoj položaj tako, da z višjimi plačami privabljajo kader tudi od nas.

Delo v domu je premalo plačano, bivanje v domu pa za marsikoga predrago. Kako to komentirate?

Smo med cenejšimi domovi pri nas, pa je za marsikoga še predrag. Cena našega oskrbnega dne je 18 evrov, kar znese okoli 550 do 600 evrov na mesec za stanovalca, ki je popolnoma samostojen. V novih zavodih je cena 24 evrov, kar je še vedno trikrat manj kot v Franciji, in delno že vključuje investicijske stroške, ki jih je imel zavod ob postavitvi novega doma. Do 60 odstotkov teh stroškov lahko vključi v ceno. To pa pomeni 700 do 750 evrov na mesec, kar je za marsikoga že visok znesek. Več pomoči kot potrebuje, višja je cena, res pa je, da lahko stanovalec dobi dodatek za pomoč in postrežbo.

Koliko stanovalcev pokrije vse stroške s svojo pokojnino, koliko pa je takih, ki jim primaknejo svojci?

Lahko vam navedem podatke za lansko leto. Bivanje pri nas je v celoti uspelo plačati tretjini stanovalcev, v kombinaciji s svojci pa jih stroške poravnava polovica. Seveda gre za doplačila različnih vrednosti. Za druge pa poleg svojcev doplačujejo še občine. 

Kako pa vam vendarle uspe motivirati zaposlene, da korektno opravljajo svoje delo?

Moji sodelavci vedo, da ta trenutek nimamo vpliva na to, da bi se razmere izboljšale. Naša prizadevanja in ustvarjanje vedno novih zgodb pa jih motivirajo, da se trudijo še naprej. Vsi skupaj upamo na najboljše v prihodnje.

Lahko pa povem, da smo ogromno vlagali v odnos do zaposlenih, kar pri tolikem številu – v našem domu je 450 zaposlenih – ni lahko. Vsakemu, ki se upokoji, omogočimo brezplačno letovanje v naši počitniški kapaciteti, enako tistemu, ki se poroči. Vsak mesec med tistimi, ki imajo rojstni dan, žrebamo vstopnice za savno, vsako leto hodimo na Triglav, izvajamo timbildinge … Povezali smo se s štirimi domovi iz nekdanje Jugoslavije in hodimo na mednarodne konference, kjer se tudi družimo.

Ugotavljam pa, da ta kanček več, ki mu sledimo že leta, dejansko pomeni velike fizične obremenitve. Ker pa so pričakovanja naše okolice velika, smo na neki kritični točki, ko se bomo morali odločiti, kako naprej. Ali spraviti ta krožnik (pokaže na evropsko nagrado) za zgodovino in prenehati zgodbo ali pa nadaljevati in jo nadgrajevati.

Zaposlene je treba razbremeniti.

Druženje odganja depresijo.

 

Anita Žmahar


Vaši komentarji


© 2018 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media