Brez čebel bo človeštvo izumrlo
Stanko in njegov pomični čebelnjak, ki ga je imel pred leti
Ali imate radi med? Stanko Tomažič, upokojeni strojnik z Vira pri Domžalah, ga ima. Pravzaprav je že štirideset let čebelar. Med, sladilo, hranilo in tudi zdravilo je vedno prideloval le zase, za svojo družino, prijatelje in znance. Ko je bil še mlad, je imel tudi 40 panjev in čebele je s svojim starim kamionom vozil na pašo na Primorsko, v Prekmurje in na Krim. Tam so čebele nosile imeniten gozdni, hojev in kostanjev med. Sicer pa ima še zdaj čebelnjak v vasi Češenik blizu Doba.
Danes ima le še okoli 20 panjev in čebel ne vozi več na pašo. »Za čebelarjenje me je navdušil stric Stane, ki mi je prvi povedal, da je med sladka in židka tekočina, ki jo čebele in druge žuželke proizvajajo iz cvetličnega nektarja, in čisti med ne sme vsebovati nobenih dodatkov. Na primer vode ali drugih sladil.«
Skrbi ga, ker se zadnja leta vrstijo zastrupitve čebel in da praviloma nikoli ne ugotovijo vzroka za pomor. »Čebelarji moramo biti zelo pozorni na bolezni čebel, predvsem na varozo, ki smrtonosno napada čebele.« Pravi, da kdor jo opazi, mora takoj ukrepati in pravilno zdraviti čebele. »Brez čebel bo človeštvo izumrlo.« Zato je še posebej vesel, da mu pri čebelarjenju pomaga vnuk Žiga. »Že kot dvoletnik se je sosedi pohvalil, da na njenem sadnem drevju bučijo dedijeve čebele in da bo imela zaradi njih veliko sadja.«
S partnerko Marinko živi v hiši. Vsak ima dva otroka, skupaj pa osem vnukov. Dobro se razumejo, si med seboj pomagajo. Včasih skupaj varujeta vnuke in zanje kaj okusnega skuhata. Oba se namreč dobro znajdeta med lonci. »Vnuke še posebno razveseliva, če jim spečeva palačinke in jih namaževa z domačo jagodno marmelado ali medom. Zelo jim teknejo tudi dobro spečena jajčka na oko. Sicer pa vse jedo,« jih pohvali.
Stanko je skoraj celo delovno dobo delal v Tosami, upokojen je 7 let, partnerka Marinka pa komaj dva meseca. »Odlično je biti upokojen, samo časa je za vse premalo,« pravi. Ker ve, da nekateri upokojenci in upokojenke kar občepijo doma, svetuje, da se vsi vsak dan lepo uredijo in gredo na sprehod vsaj okoli bloka, še bolje v naravo in družbo. Ker je človek družabno bitje, potrebuje družbo. Zdi se mu, da je življenje brez pravih prijateljev in znancev dolgočasno in ni veliko vredno.
»Med je imenitno sladilo, hranilo in tudi zdravilo,« nadaljuje Stanko in nam pove, da so v Tosami razvili tudi Vivamel, medeno oblogo za hitrejše celjenje velikih in majhnih ran, predvsem ran, ki se slabo celijo. Še vedno ta izdelek uspešno prodajajo. Sicer pa je imela Tosama v najboljših časih več kot 1400 zaposlenih, zdaj jih je le še okoli 400. »Tovarna pa je še v slovenskih rokah.«
Doma imata Stanko in Marinka zelenjavni in sadni vrt. Pridelata vso osnovno zelenjavo pa tudi prvi krompir. Jabolka in kivije sta imela tudi za ozimnico. »Ampak ne vedno, saj je vse odvisno od vremena, ki je čedalje bolj nenavadno, celo katastrofalno.«
Rada nabirata gobe, hodita tudi v hribe. Stanko zadnja leta malo manj, saj ga boli levo koleno. Če ima čas, bere knjige in revije ter rešuje križanke. Pozna Vzajemnost in mu je žal, da je ni tudi v prosti prodaji. Dnevnega časopisja ne bereta, prav tako redko poslušata radijska ali televizijska poročila, saj rada dobro spita. »Politične novice me razburijo, saj vidim, da gre večini le za oblast in skoraj nič za Slovenijo in Slovence.«
Ker navaden človek ne more zamenjati predsednika stranke ali oblasti, raje živita lepo drug z drugim. »Nase lahko vplivava, na druge ne moreva. In zato živiva lepo in v slogi.« Stanko sicer pravi, da življenje hitro teče, zato si je treba tudi prizadevati za čim lepše medsebojne odnose, ki edini prinašajo mir v duši.
Čeprav se za politiko ne zanimata, gresta vedno na volitve. Sramotno pa se jima zdi, da tajkuni niso obsojeni in da praviloma ne vračajo pokradenih milijonov. »Še huje je, da jim potem, ko nas že pošteno okradejo, plačujemo še prenočevanje in hrano v zaporih.«
