Teta Mara z dvojnim doktoratom

Zgodbe | dec. '18

Mara Ovsenik, rojena Križaj, zaslužna profesorica Fakultete za organizacijske študije, je doštudirala slavistiko, magistrirala iz organizacijskih ved in kar dvakrat doktorirala, in sicer iz socialne politike in socialnega menedžmenta na sarajevski univerzi, iz menedžmenta kakovosti pa na Fakulteti za organizacijske študije. Glede na njeno življenjsko zgodbo pa bi lahko rekli, da je doktorirala tudi iz mnogih življenjskih situacij, s katerimi se je kalila.

Izhaja iz okolice Škofje Loke, iz njenega srečnega otroštva pa še zlasti sije lik babice Marije. »Bila je mila, topla oseba, ki je znala brez povzdignjenega glasu – danes bi rekli konstruktivno – opozoriti na nepravilnosti. Učila nas je, da smo eno s stvarstvom.« Življenjska zgodba njene babice je nenavadna, saj je bila določena za nuno, in to poslanstvo je z veseljem sprejela. Ko je imela nunski stan, je dosegla tudi univerzitetno izobrazbo. Ker pa je njen brat, ki naj bi prevzel bogato domačo kmetijo, padel na ruski fronti, so starši hčerko vzeli iz samostana in jo poročili z vdovcem iz sosednje, druge največje kmetije. Verjetno ji ni bilo lahko živeti z nepismenim in ne ravno tankočutnim človekom, toda sprejela je to življenje in se predala družini. Rodila je dva otroka, eden je umrl kot dojenček, z Marinim očetom in njegovo družino pa je živela do smrti. 

Gospa Mara nosi v sebi veliko babičinega, med drugim željo po znanju. Kot najboljša študentka slavistike je prejela posebno štipendijo, odslužila pa jo je v osnovni šoli v Horjulu, kjer je naletela »na najbolj ledeno hladno zbornico« in na ustvarjalne otroke, ki so z njeno pomočjo izdali celo pesniško zbirko Iskrice. Nato se je zaposlila kot lektorica in korektorica pri Ljubljanskem dnevniku, kjer je ostala sedem let in delala tudi kot novinarka.

Vztrajnost premaga bolezen

V tem času se je poročila in rodila sina. Z možem Jožetom sta imela velike načrte – od gradnje doma do podiplomskega izobraževanja. Ko sta se vselila v hišo, zgrajeno za silo, seveda z velikimi krediti, pa je moža zadela možganska kap. Ob majhnem otroku, veliki zadolženosti, odgovornem delu in pravkaršnjem vpisu na magistrski študij, kar je že vse skoraj presegalo Marine moči, se ni sprijaznila s pojasnilom, da mora biti pripravljena na najhujše. Borila se je za moževo življenje, z njim delala, ga opogumljala, vztrajala: »Nihče si ne more misliti, kaj vse mora človek storiti, da od kapi tako prizadetega človeka spravi v normalen tok življenja.« Tam, kjer je on obupoval, je ona vztrajala za oba in skupaj sta zmagala. »V najtežjih trenutkih žal ni bilo pomoči ljudi, za katere sva menila, da so najini prijatelji, so pa k nama razumevajoče pristopili znanci, ki pa so danes najini najboljši prijatelji.«  

Stoodstotna invalidnost kot posledica kapi je bila za oba zelo huda izkušnja, zato se je za pomoč obrnila na socialno službo: »Socialna delavka mi je ponudila le enkratno denarno pomoč, za vse drugo pa je svetovala, naj se obrnem na nune. Jaz pa sem potrebovala informacije, kako mu pomagati, potrebovala sem oporo ...« Težave, v katerih se znajde bolnik, spreminjajo tudi njegov značaj; koliko potrpljenja in vztrajnosti je premogla pri premagovanju posledic moževe kapi, si ne moremo predstavljati. Zato razmišlja, da bo nekoč napisala priročnik za svojce ljudi, ki so doživeli možgansko kap. Marsikatero izkušnjo bo z njimi delila in jim tako pomagala razumeti, kako preživeti najtežje obdobje ob tej strašni spremembi, ki prizadene bolnika in vso družino. Od prve informacije, da ne bo preživel, pa do naslednje, da ne bo nikoli več samostojen, je njen mož ob spodbudah dokončal magistrski in doktorski študij na organizaciji dela in nizal strokovne uspehe: dr. Jože Ovsenik je postavil osnove teoretski organizacijski misli pri nas.

Akademska kariera

Zaradi grenkih izkušenj s socialnimi službami se je odločila, da se bo z magisterijem poglobila v socialno delo in poiskala možnosti, ki bi ljudem konkretno pomagale. Na Fakulteti za socialno delo je ostala 15 let – šest let kot prodekanka. V tem času je njena katedra razvila specialistični študij socialnega menedžmenta. »Žal mi je, da sem v tistem času sprejela ponudbo za dekanko Visoke šole za turizem in odšla v Portorož. V turizmu sem videla potencial, toda šola ni imela pravih pogojev za razvoj – to pa je bil zame izziv«. V času njenega dekanovanja so zgradili novo stavbo in razvili nove programe. Ko se je pripravljala na redno profesuro, je nekaj časa gostovala kot predavateljica v ZDA, kasneje pa je tja popeljala študente iz Slovenije na ekskurzije in izmenjave. Stike je navezala z univerzami v Clevelandu, Chicagu in Miamiju. Toda nenadoma je dobila nož v hrbet. Ko je ustvarila odlične pogoje za delo in uspehe šole, so se pojavile velike ambicije kolegov po dekanskem položaju. Obtožbe na njen račun o zlorabi položaja so bile, seveda, zavrnjene. Odločila se je, da bo vsebine, ki jih je želela še razviti v Portorožu – tudi turizem za starejše – postavljala v novih programih in s svojo ekipo usposobila novo generacijo študentov turizma po najvišjih standardih.

Pomembno poglavje njenega delovanja zadnjih deset let zaznamuje še angažiranje na področju dela s starimi in za stare. Kot odgovor na potrebe hitro starajoče se družbe je razvila in vodila program socialne gerontologije na dodiplomski, magistrski in doktorski ravni.

Teta Mara in še marsikaj

Maro Ovsenik pa je »zaznamoval« tudi lik tete Mare, s katerim je Toni Gašperič povedal marsikatero resnico na svoj hudomušni način. »Toni, kolegica Marja in jaz smo bili v času študija slavistike nerazdružljivi. Ko sem navdušeno povedala, da sem postala teta, je Toni dobil idejo, kako poimenovati ta lik.« Tople vezi iz študentskih dni še vedno negujeta, njuna kolegica Marja pa je žal pokojna, premagal jo je rak. Tudi gospa Mara je imela raka, in sicer na tkivu roke, ki se je izrazil kot majhne bulice, ki so se pojavljale in izginjale. To je bilo v času največje obremenitve, zato takim drobnim spremembam ni namenjala pozornosti. Jo je pa na to opozoril znanec zdravnik, ki je takoj spoznal, za kaj gre. Sledili so operacija, zdravljenje in kontrole; večina testov je bila brez posebnosti, zadnji pa ne. »Zato sem si rekla, da če moje telo ne more premagati bolezni, je tudi kemija ne bo. Odločila sem se, da bom zdrava!« In za kar se Mara odloči, tako tudi je.

Mara Ovsenik je razpeta med delom v Sloveniji in občasno še v ZDA. Njena baza pa je njen dom, iz katerega sije estetika. Obožuje slikarstvo, še zlasti impresioniste, med temi pa ima najraje Groharja, ki je »tako tesno povezan z zemljo«. Na stenah visijo tudi dela sodobnih umetnikov, ki jo nagovarjajo na drug način. Razveseljujeta jo vrt in domača muca. S sinom vsak dan obiščeta moža in očeta, ki zadnji dve leti živi v domu starejših. Zaradi kostnega raka ga sama nista mogla več negovati, ker je bilo premikanje zanj preveč boleče.

Ob vsem tem pa ostaja polna elana in volje do pedagoškega dela. Še zlasti uživa ob doktorskih študentih in njihovih izvirnih idejah. Če pa opazi, da jim manjka znanja pri maternem jeziku ali je očiten manko pri izražanju, so ne glede na temo doktorata hitro deležni lekcije iz slovenščine, stilistike ali pisanja. »Človek, ki se ne zna vsaj primerno, če že ne odlično izražati, ne obvlada jezika, kar je pogoj za vsakega izobraženca, se ne sme ponašati z doktoratom, četudi je njegovo strokovno znanje na še tako visokem nivoju. Naša inteligenca mora imeti to močneje v zavesti. Sicer je doktorat le 'pasja značka',« pravi sogovornica, ki ne glede na svoja dva doktorata sodi ljudi po vrednotah, ki jih živijo, ne pa po tem, koliko so izobraženi. »Biti človeku Človek« je njeno vodilo in poudari, da je to še zlasti pomembno širiti med mlade, ker »v času odtujenosti, ki jo digitalizacija še pospešuje, to ostaja pot humanizacije družbe«.   

Lidija Jež, fotografija: osebni arhiv


Vaši komentarji


© 2022 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media