Zelenortski otoki – najzahodnejši del Afrike
Zelenortski otoki (Cabo Verde ali Kapverdski otoki) se imenuje območje, veliko 4033 kvadratnih kilometrov, ki ga sestavlja 10 večjih in 8 manjših otokov. Vsi so vulkanskega nastanka. Ležijo 450 kilometrov zahodno od Afrike v Atlantskem oceanu, in sicer nasproti senegalskega polotoka Cabo Verde, po katerem so prevzeli ime. V 15. stoletju so jih odkrili Portugalci in postali so središče trgovine z afriškimi sužnji po vsem svetu.
Danes so samostojna republika, v kateri je uradni jezik portugalščina. Šest otokov je nenaseljenih, na drugih pa živi približno 600.000 prebivalcev. Otoki so skoraj brez naravne vegetacije, tudi živali tam skoraj ni. V reliefu pa prevladuje puščava. Podnebje je milo, vse leto je povprečna temperatura 25 stopinj, ves čas piha veter.
Izrezljana ebenovitasta maska
Med turisti je najbolj znan otok Sal. Ob glavnem mestu Santa Maria se namreč razteza 8 kilometrov dolga in 500 metrov široka peščena obala ob kristalno čistem turkiznem morju. Ker so tu dolgi in široki valovi, je raj za deskarje in kajtarje.
Čiščenje rib
Mesto Santa Maria je znano predvsem po ogromnem lesenem pomolu. Na njem vsak dan ribiči ponujajo ulov, raznobarvne ribe različnih velikosti. Domačinke jih kar tam čistijo z noži pa tudi škarjami. Množica turistov jih opazuje in tudi kaj kupi. Vmes se pomešajo potapljači, ki so zlasti veseli številnih želv v morju. Za mostom je tržnica s spominki (lesene izrezljane maske in slikovite raznobarvne slike). Ta tržnica je namenjena turistom in je zelo čista. V mestu se prepletajo hiše in številna gradbišča. Pogrešala pa sem kulturno dediščino. Je sploh ni. Portugalci so sicer zgradili malo krščansko cerkev v jedru mesta, a je zelo skromna.
Prijazni kreoli
V hotelih so zaposleni prijazni domačini, kreoli. So potomci afriških črncev in Portugalcev in imajo krasno rjavo polt. Prebivalci s temnejšo, skoraj črno poltjo pa se skrivajo pred soncem, da ne bi postali še bolj črni.
Domačini živijo zelo revno, kar se vidi tudi po bivališčih. Na dan porabijo komaj 1,5 evra. Smeti pokrivajo z zemljo, veter pa zlasti s plastiko dela po svoje. V razvoju turizma imajo možnost za boljše življenje, saj povsod gradijo velike hotele. Nekaterim turistom ponujajo ročno izdelane spominke iz ebenovine. Pri tem niso vsiljivi, pač pa se mirno umaknejo, če ničesar ne kupiš. Se pa otok Sal hitro razvija. Videli smo kar devet vetrnih elektrarn, vodo pa pridobivajo iz morja z razsoljevanjem. Torej imajo dovolj elektrike in vode.
Notranjost krščanske cerkve
V hotelih je vsega v izobilju in turistom res nič ne manjka. Sobe so lepo opremljene, hrana je dobra, na jedilniku je zlasti veliko različnih rib, okusno pripravljenih. Vse je izjemno čisto, številni animatorji skrbijo za preživljanje prostega časa. Na obali lahko vsak dobi brezplačno pitno vodo. Morje je zaradi hladnih morskih tokov dokaj hladno. Opazila pa sem turistko, ki jo je ves čas spremljal domačin. Ko sta se sprehajala po plaži, je ves čas hodil za njo kot njena senca. Če pa je hodila po morski plitvini, je šel vzporedno z njo po kopnem. Plačala mu je bivanje v hotelu, on pa je bil zato njen suženj.
V hotelu za turiste organizirajo izlete po otoku, pri čemer skozi puščavo ni urejenih cest, pač pa se voziš kjer koli. Zelo zanimivo je modro oko. V vulkanski razpoki, do katere so speljane lesene poti, je morje, in če nanj posije sončni žarek, ga vidiš. Enkratno. Zelo zanimive so opustele soline v žrelu ugaslega vulkana. Na dnu kraterja doteka morska voda, tam so Portugalci želi sol in jo izvažali.
Med vožnjo po puščavi smo doživeli fatamorgano. Videli smo vodo tam, kjer je v resnici ni. Pa še morske pse v morju smo opazovali. Do njih smo prišli po morski plitvini. Bili so prav gibčni, ko so krožili v vodi.
Turiste z vsega sveta na otok Sal vabijo številne čiste peščene plaže, turkizno morje, prijazni domačini in izvrstne ribje jedi. Vendar (še) ni prevelike gneče in počutiš se zelo varno. Pa še to: povsod prevladuje misel »no stress«, torej brez stresa …
