Kanji Dol – daleč od vsega

Prosti čas | dec. '18

Igor ohranja stare predmete.

»Težko bi rekel, od kod ime kraja,« pravi Igor Bahor, ki je na pašnikih in v gozdovih preživel najzgodnejša leta. »Kanje res živijo tudi tu, na robu Trnovske planote. Toda velikim pticam domačini pravijo »orliči«. Ime bi bilo lahko tudi izpeljanka iz italijanske besede, morda je to cane – pes. Življenje v zimskem času je tod še danes pasje,« razmišlja. »Burja ustvarja tudi več metrov visoke zamete in nekatere domačije so za več tednov odrezane od sveta.«

Igor čuti globoko povezanost s temi kraji. Tu oživijo spomini na otroštvo, vonj po travnikih, pašo živine ... Še posebno mu je ljub del posestva Strgerija, košček pragozda, v katerem nikoli niso gospodarili. Oče, Belokranjec po rodu, je prišel sem v petdesetih letih kot učitelj. Takrat je bilo na ducatu domačij več kot petdeset otrok. Pouk je potekal na eni izmed domačij, kasneje pa so zgradili šolo, vendar so jo morali zaradi pomanjkanja otrok po dveh desetletjih zapreti.

Oče je spoznal bodočo ženo s Trčkove domačije. Bil je dober in prizadeven učitelj. Poskrbel je tudi za izlete, ki so se jih lahko udeležili vsi vaščani. Vse do Planice so se odpravili. Peš do Ajdovščine, oddaljene več kot uro, in potem na vlak. 

Obnova po starem

Ena izmed kanjedolskih dolin

Po nekaj letih se je družina preselila v Velenje, kjer so imeli udobnejše življenje. Po smrti staršev je začel Igor z ženino pomočjo obnavljati mamino domačijo. Hišo in nekdanje gospodarsko poslopje želita ohraniti v originalni obliki. Za to pa je potrebno veliko iznajdljivosti in trdega dela. Prav jima pride pohištvo in druga notranja oprema, ki se je nabrala v hiši v zadnjem stoletju. Prvi obiskovalci so se že navduševali nad bivanjem v odmaknjeni in neokrnjeni dolini.

»Ali veš, kaj je tole?« me vpraša Igor in pokaže na velik okrogel predmet iz litega železa. V družbi starega orodja ugibam, ali so reč uporabljali na kmetiji. »Uporabljali so ga za otepanje žita. Poganjali so ga s pomočjo volov. Že dolgo ni več v uporabi, toda škoda mi ga je bilo zavreči. Kje bo našel svoje mesto, pa še ne vem ...« Igor poleg starih predmetov že dolgo zbira recepte za kanjedolske jedi. A nekako ne najde časa, da bi zapiske uredil.

Po izobrazbi je električar, a že dolgo se ukvarja z lončarstvom, ustanovil je tudi Lončarski center Bahor, zavod za razvoj in promocijo lončarstva. Delavnico in prodajalno imata z ženo v Topolšici. Kanji Dol pa postaja idealen kraj za poletne šole lončarstva in druge dejavnosti, povezane z ustvarjanjem iz gline. Igorja je zadnja leta še posebno prevzelo raziskovanje starodavnih postopkov izdelave glinenih predmetov. Tako mu je za potrebe muzejev uspelo rekonstruirati več arheoloških predmetov – od rimske kritine do stare posode.

Čas, ki izginja

Ivanov kozolec čaka na razstavni prostor.

Kanjedolčani govorijo prav posebno narečje, saj kraj leži na robu idrijske občine, ob meji z ajdovsko. Glavno bogastvo sta bila nekoč živina in les, pridelali pa so tudi nekaj krompirja ter žita. Čeprav so hiše raztresene, so si domačini od nekdaj pomagali. Drugače tudi ni bilo mogoče preživeti v težkih razmerah. Tako je še danes, čeprav stalnih prebivalcev ni več. Nekatere hiše in gospodarski objekti so preurejeni v počitniške hiše, druge hiše so naseljene le poleti. Igorjeva teta Danica Bajec je ena redkih, ki še vztraja tu, a se je pred zimo odločila za odhod v dolino. Kanji Dol je lahko pozimi dobesedno odrezan od sveta. Najbližja avtobusna postaja na cesti Col–Črni Vrh pa je oddaljena dobre štiri kilometre.

V Daničini hiši je nekoč potekal pouk. »Družine so bile velike, v šolo pa so prihajali tudi otroci iz bližnjih vasi, oddaljenih do uro hoda, kot sta Strmec, Javornik,« se spominja teh časov. Čeprav ostaja sama, ji ni dolgčas. Dovolj dela ima z vrtom in sadovnjakom, pogosto pa jo obišče kateri izmed sinov. Pa tudi nečak Igor, najbližji sosed, kadar je tu.

Tu je bil rojen tudi piranski župnik Zorko Bajc, duhovnik, fotograf in kulturni delavec. S številnimi dejavnostmi pomaga pri oživljanju Pirana, še vedno pa se rad vrača v Kanji Dol, ki mu je v okviru podiplomskega študija v Rimu leta 1999 posvetil kratki dokumentarni film z naslovom Čas, ki izginja. V njem je prikazan dan na domačiji Pri Snežnikarju, kjer sta živeli 93-letna Pepca in njena 74-letna nečakinja Malka. Film si lahko ogledate na spletni strani: https://www.youtube.com/watch?v=zIp6aY8LIMI.

Zanimiva je nekdanja domačija na naslovu Kanji Dol 7, v katerem od leta 2003 sestra Rebeka Kenda vodi Dom duhovnosti za mlade. Ker stoji ob glavni cesti na Javornik, ki jo pozimi plužijo, se tu zbirajo obiskovalci prav vsak konec tedna in med šolskimi počitnicami.

O teh krajih ve kar nekaj povedati tudi Ivan (Janez) Poženel. Sicer živi v sosednji vasi Strmec, ki je od Kanjega Dola ločena s strmim prelazom. Ivan se je dolga leta posvečal prav posebnemu konjičku: sestavljanju maket iz vžigalic. Naredil je več kot 70 Eifflovih stolpov. Potem pa ga je nekoč nagovoril prijatelj, igralec Brane Ivanc, ki je imel na bližnji Križni gori vikend, naj naredi še kaj slovenskega. Prinesel mu je sliko belokranjskega skednja na Tanči gori in Ivan se je lotil dela. Kar tri leta je potreboval za enega največjih modelov, kar jih je naredil. In čeprav je tega že kar vrsto let, se spomni, da je samo za nakup vžigalic, potrebnih za gradnjo makete, potreboval nekaj sto evrov. Natančno izdelan skedenj je bil nekaj časa okras domače hiše, kasneje pa so ga umaknili na podstrešje, kjer čaka na boljše čase.

Besedilo in fotografije: Igor Fabjan


Vaši komentarji


© 2022 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media