Življenje po starem
Dvoriščni del Budnarjeve muzejske hiše
V Zgornjih Palovčah nad Kamnikom je urejena 300 let stara muzejska Budnarjeva domačija. V njej je še posebej živahno v mesecu decembru med obujanjem starih prazničnih običajev.
V hiši, ki se ji je reklo po domače pri Matjažu, je bilo rojenih osem otrok, ohranja pa ime zadnjega lastnika Florjana Budnarja. Strokovnjaki so ugotovili, da talna zasnova in ohranjenost prvotnih stavbnih elementov, kot so način zidave temeljev, izvedba vogalnih vezi na cin, ter ustno izročilo kažejo na nastanek sredi 17. stoletja. Prvotno je imela stavba dvocelično zasnovo – vežo s črno kuhinjo in hišo, kasneje so dozidali kamro in gospodarski del. Še danes si lahko obiskovalci ogledajo črno kuhinjo z odprtim ognjiščem, kmečko izbo oziroma »hišo« z javorjevo mizo in bogkovim kotom, krušno pečjo in z drugo starinsko opremo.
V Budnarjevi hiši se vse leto vrstijo razstave in delavnice, na kateri obiskovalci izdelujejo podobe iz lesa, butarice, voščilnice, barvajo pisanice, pripravljajo razstave jaslic, čipk … Tu praznujejo božič, veliko noč. Otroke vedno obdaruje sv. Miklavž. Obiskovalci izvedo še marsikaj zanimivega o prastarih običajih, gradnjah hiš skozi stoletja in načinu življenja.
Tako je bilo nekoč
Bogkov kot
Območje Zgornjih Palovč spada pod krajevno skupnost in faro Vranja Peč. Tam je nekoč stal grad. Gričevje med Kamnikom in Tuhinjsko dolino je bilo poseljeno že v davnini. Najdbe kažejo na poselitev Keltov. In verjetno so se na tukajšnje območje zatekli tudi Rimljani, ki so se iz rimske Celeje umikali pred vpadi Slovanov. Imeni Velika in Mala Lašna verjetno pričata o tem. Tukajšnje hribovito območje so povezovale prastare poti. Zime so bile hude. K polnočnicam se je prebivalstvo pogosto podajalo v cerkev na Vranjo Peč po globokem snegu. Svetili so si z leskovimi baklami. Fantje in možje so jih povijali z ostanki leskovih viter. Dolge so bile meter, toliko, da je bilo dovolj svetlobe za varnejšo hojo. Leskov les daje posebno belo svetlobo. Na sveti večer, silvestrovo in ob treh kraljih so domačini blagoslavljali domove, gospodarska poslopja znotraj in zunaj. Tako so jih želeli obvarovati pred požari in drugimi naravnimi nesrečami. To staro navado so mnogi obdržali do danes.
To in ono iz Budnajreve shrambe
Pred drugo svetovno vojno sta delali dve tretjini tukajšnjega kmečkega prebivalstva na lastni zemlji, tretjina pa na tuji. Med zadnjimi so bili bajtarji, ki so imeli le skromen dom in malo zemlje. Bajtarji oziroma dninarji so se pojavili v kamniškem zaledju že pred 16. stoletjem. Mnogi si niso mogli privoščiti krave. Okoli domov so se pasle koze, da so dajale mleko otrokom, v svinjaku pa je krulil prašič. Kmetu, od katerega je bila odvisna družina, so bajtarji nosili v nahrbtnem košu gnoj na njive. Ko so otroci prerasli rano otroštvo, so morali poprijeti za različna kmečka dela. Eden od sinov je bil pri kmetu hlapec, drugi otroci pa so odhajali ob svitu na delo h kmetu in so se vračali pozno pod noč. Kmetu so morali pokositi in pospraviti vso »mrvo«. Želi so žito, mlatili s cepci, drvarili so v gozdovih, da so si prislužili kurjavo. Kmečka opravila so morali opravljati tudi otroci kmetov oziroma lastnikov kmečke posesti. Zaradi tega so pogosto izostajali od pouka še dolgo po 2. svetovni vojni.
In kako najdete Budnarjevo hišo? Če se pripeljete iz ljubljanske smeri po kamniški obvoznici, se zapeljite navzgor proti Staremu gradu. Po vijugasti cesti se peljete desno navzgor mimo odcepa za Stari grad. Vozite pet kilometrov in v vasi Zgornje Palovče boste na desni zagledali staro hiško, narejeno iz brun in krito s skodlami.
Informacije: Budnarjeva muzejska hiša, Zgornje Palovče 5, 1240 Kamnik, tel. št.: 040 36 77 72 (ga. Olga Pirš)
