Voščimo srečo, zdravje ...
Voščilnica, Maksim Gaspari
Prišel je čas, ko si bo treba za prijatelje čas vzet' (kot poje Andrej Šifrer), kajti božične in novoletne voščilnice, ki jih napišete ali izdelate sami, so postale spet zelo priljubljene. Če se jih veselite vi, jih bodo gotovo veseli tudi vaši bližnji. Kaj spodbudnega in lepega jim boste napisali, morda celo narisali ali posneli fotografijo, veste samo vi, le ne pozabite jih poslati. Odstiramo nekaj zanimivosti iz zgodovine koledarjev, pratik in novoletnih voščilnic. Morda boste ob branju lažje izbrali priljubljen motiv zanje.
Že davno so naši predniki opazovali spreminjanje narave, menjavanje dneva in noči, spremembe letnih časov in luninih men. Takrat so bili večinoma poljedelci in hoteli so imeti pregled nad dogajanjem v naravi, želeli so vedeti, kdaj je čas za posamična opravila. V Egiptu so hoteli vedeti, kdaj bo poplavljal Nil, zato je nastal eden najstarejših koledarjev na svetu, s katerim so Egipčani krasili svoje spomenike. Koledar so poznali Maji, antični Grki in Rimljani. Rimski koledar je izboljšal Julij Cezar, ki je razdelil leto na 12 mesecev, leto je imelo 365 dni, vsako četrto pa je bilo prestopno. Iz tega modela je nastal svetovni koledar, ki ga je sprejelo Društvo narodov leta 1937, odklonili so ga le nekateri, in sicer zaradi verskih razlogov (judi, pravoslavci, muslimani, Kitajci).
Najstarejši koledarji in pratike
V srednjem veku so koledarje prirejali redovniki za domačo samostansko rabo. Prvi koledarnik je bil britanski duhovnik Guinklan. Sredi 15. stoletja se je razvil tisk in koledarje, ki so postajali zelo priljubljeni, so začeli pisati celo učenjaki ter z njimi širiti verske, gospodarske in koristne ter praktične nasvete, zato je včasih dobil ime almanah in pratika. V 17. stoletju so doživeli velik razcvet, ker so jim začeli dodajati tudi slike. Leta 1752 je nastala celo prva stoletna pratika, prevedena tudi v slovenščino.
Najstarejši ohranjeni koledar pri nas je dragocen rokopis v latinščini iz leta 1415 in ga hranijo v NUK-u. Prvi slovenski koledar je spisal Primož Trubar leta 1557 in ga priložil prvemu delu Novega testamenta. Leta 1795 je Valentin Vodnik napisal Veliko pratiko. Vanjo je vključil prve poučne spise o zgodovini in zemljepisu slovenske dežele, hvalili so jo vsi. Nova doba se je začela leta 1843, ko je dr. Janez Bleiweis začel izdajati Novice in jim dodal pratiko. Ker je bila ta zvrst zelo priljubljena, so jo začeli izdajati še drugi založniki in tiskarji. Okaral jih je dr. France Prešeren in v pesmi Zvezdogledom zapisal: Vsi pojte rakom žvižgat, / lažnivi pratikarji, / lažnivi zvezdogledi, / vremena vi preroki! Poplave vse večjega števila pratik z verzi pa ni mogel ustaviti in rekord so dosegli konec 19. stoletja, ko je izšlo okrog 125.000 pratik, vsak deseti Slovenec je dobil en izvod, naročali pa so jih tudi Slovenci v Ameriki, Afriki, zlasti Aleksandriji. Ko je še izhajal humoristični časopis Pavliha, je bila zelo popularna tudi njihova Pratika, namenjena šaljivo prikazanemu koledarju in pisanemu in slikanemu humorju. Ena redkih založb, ki se še drži izdajanja pratik, je Celjska Mohorjeva družba.
Razcvet koledarjev se ni ustavil do današnjih dni, ko jih izdaja že skoraj vsako podjetje v reklamne namene, različna društva (gasilci, lovci ...) po navadi v humanitarne namene, naredijo jih šole, celo družine s fotografijami svojih članov.
Božične in novoletne voščilnice
Božične voščilnice so najmlajša stvar, povezana z božičem. Ta navada je stara okrog 170 let. Najprej so jih ročno pisali in risali v samostanih, prizadevne so bile zlasti nune, ki so jih že znale tudi tržiti. V dvajsetih letih 19. stoletja so se pojavile prve tiskane voščilnice, ki so jih najprej prodajali v dobrodelne namene. Prva domovina novoletnih voščilnic je bila Avstro-Ogrska, kjer smo živeli Slovenci, zato smo jih tudi mi kmalu začeli pošiljati. Že takrat so se uveljavili nekateri motivi, ki so priljubljeni še danes: zvonovi, smrečice, angelčki, ptički, sneženi možje in Kristusovo rojstvo. Pa simboli za srečo, ki naj nas doleti v novem letu: podkev, dimnikar, palčki, sveče, igralne karte, štiriperesna deteljica in prašički. Poznamo tudi vesele motive, kot so nazdravljanje novemu letu, ura s kazalci, polnoč, nagajivo sonce in luna. Še vedno velja, da belo omelo, ki je menda dar neba, prinaša srečo. Papirnate voščilnice so preživele tudi čas pošiljanja elektronskih in SMS-voščil, doživljajo ponovno veljavo, sploh če so ročno napisane in izdelane z ljubeznijo. Že več desetletij ljudje kupujemo Unicefove voščilnice kot pomoč otrokom po svetu. Pri nas lepo sprejemamo voščilnice in koledarje slikarjev, ki slikajo z usti ali nogami.
Veliko ljudem so še danes najbolj všeč podobe, ki jih je za koledarje in voščilnice ustvaril Maksim Gaspari. Morda zato, ker smo odraščali z njimi ali ker je z lastnim slogom, mehko risbo in nostalgijo oprt na domače folklorno izročilo. Dokumentiral je ljudske motive in nekdanji način življenja, kmečka opravila, kar nam je bilo blizu, in tako ne čudi, da so njegovi motivi postali na božično-novoletnih voščilnicah uspešnice in preživeli. Njegovi motivi, kot so starka zima, butare, koledovanje in še marsikaj drugega, razvedrijo naslovnika zaradi vedrine in idiličnosti.
Fotka Gaspari
Pravljični koledarji
Legendarna slovenska ilustratorka Jelka Reichman se je začela z ilustracijami za koledarje ukvarjati pred več kot 25 leti, ko so jo pri založbi Sidarta povabili, da nariše motive za njihov koledar. »To sem počela zelo rada, malo pa tudi iz nuje. Veseli me narisati male predšolske otroke (vse imam rada, odrasle pa le nekatere), prav tako živali, rastline in naravo v vseh letnih časih. Zdi se mi, da je slika brez narave in otrok mrtva. Ko sem bila mlajša, sem najraje risala pomlad, zdaj, ko sem starejša, pa me navdušujeta zima in sneg.« Pri Mladinski knjigi izide vsako leto njen Pravljični koledar z ilustracijami iz slikanic, ki jih je ustvarila. Ker je že dolga leta povezana s koledarji, smo jo poprosili za mnenje o njih. »Ugajajo mi koledarji, kjer so lepe umetniške fotografije narave, pozabljenih predmetov, ki spadajo v našo kulturno dediščino, na primer lepe stare ure, ker spominjajo na minevanje, predmeti, ki jih le še redko najdemo, razen v muzejih. Priznam pa, da mi niso všeč koledarji s slikami golih žensk. Žal mi je, da si ljudje ne pošiljajo več toliko voščilnic kot včasih, ampak uporabijo elektronsko pošto, ki je tako neosebna.«
Po stare koledarje v antikvariat
Ali je res, da ljudje zbirajo stare voščilnice in pratike? Zakaj bi v poplavi novega želeli imeti stari koledar, smo povprašali legendarno predstavnico Trubarjevega antikvariata Stanko Golob. »Res je. So ljudje, ki zbirajo stare božične in novoletne voščilnice, še posebej tiste, ki so jih napisali slovenski pesniki in narisali slovenski ilustratorji. Zelo popularen je še vedno Maksim Gaspari. Med koledarji so najbolj cenjeni tisti, ki so izšli pri Mohorjevi družbi. Zelo popularni so koledarji do konca prve svetovne vojne. Sama imam koledar, ki je sto let starejši kot jaz, ker me je zanimalo, kaj se je dogajalo točno tisto leto, ko sem se rodila. Opazila sem, da ljudi zanimajo tudi koledarji z okroglimi letnicami. Zbirajo pa tudi stare pratike, ker je v njih, recimo, veliko informacij o cesarjevi rodbini, zanimajo jih pretvorbe merskih enot, informacije o sejmih in podobno. Stara pratika, ki je morda v sozvočju z okroglo obletnico nekoga, ki praznuje rojstni dan, je lahko lepo darilo za tistega, ki ga zanima preteklost,« je pojasnila Stanka Golob.
Beseda koledar izhaja iz latinske besede »calare« – klicati. Prvi dan vsakega meseca so namreč Rimljani imenovali »calende«, to je bil v Rimu dan, ko so z glasnimi klici glasniki oznanjali, da je prišel dan, ko so prebivalci mesta morali plačati davke (je zapisala Dušica Kunaver). Ime koledar pa zasledimo tudi v staroslovanskem jeziku. Okrog božiča so praznovali sončni praznik, imenovan koleda ali kolenda, takrat so po hišah hodili pevci koledniki ali koledarji in peli kolednice.
