Izkušnje starejših Ljubljančanov z inkontinenco

Dobro počutje | dec. '18

Inkontinenco na medosebni in družbeni ravni še vedno obravnavajo kot nekaj sramotnega, ker prizadeti naj ne bi bili osebno sposobni nadzirati izločanja urina ali blata. Zato prizadene njihovo samospoštovanje, povzroča stiske, omejuje sposobnosti in lahko vodi v socialno izolacijo. Predpostavljajo, da je le polovica prizadetih žensk pripravljena spregovoriti o svoji težavi, moški pa se za to odločajo še precej težje. Oboji si s tem zapirajo pot do učinkovite pomoči, ki lahko zmanjša stiske, utrdi samospoštovanje, predvsem pa jim pokaže, da niso sami.

Ker je inkontinenca z naraščajočo starostjo vse pogostejša, Slovenija pa se hitro stara, je za vse starejše državljane pa tudi za socialno in zdravstveno politiko koristno vedeti, koliko in kakšnih motenj kontinence je med njimi. Pri iskanju odgovorov so nam pomagali starejši ljubljanski meščani, ki so iskreno spregovorili o svojih težavah. Za odgovore zaslužijo vso pohvalo in spoštovanje, saj je le tako mogoče zmanjšati stigmo inkontinence in pomagati vsem, ki se z njo srečujejo. Pri odgovorih prevladujejo ženske, v raziskavi je sodelovalo le 13 moških, med katerimi na vprašanja o osebnih izkušnjah z inkontinenco niso vsi odgovorili. 

V prispevku obravnavamo odgovore tistih, ki imajo osebne izkušnje s takimi ali drugačnimi oblikami urinske inkontinence, o fekalni nismo spraševali. Med 133 posamezniki, vključenimi v raziskavo, jih je na vprašanje, kako dolgo že imajo motnje kontinence, odgovorilo 45. V več kot polovici odgovorov težave povezujejo s posledicami operacij. Večina ima težave že dolgo časa, le malo jih je navedlo krajši čas.

Na vprašanje, kolikokrat na dan jim uide voda, smo prejeli 99 odgovorov, med njimi je težave navedlo 74 vprašanih. Šestindvajset jih je povedalo, da jim voda uide manj kot enkrat na mesec, dvanajstim sem in tja v enem mesecu, enkrat do trikrat na dan uide voda dvaindvajsetim, pet jih je reklo, da več kot trikrat na dan, štirim pa voda uide vsako noč. Oceno o količini nezadržanega urina je posredovalo 28 vprašanih. Trije izgubijo manj kot 100 ml na dan, štirinajstim čez dan uide okrog 100 ml urina, šest jih izgubi do 300 ml na dan, trije do 600 ml, dva pa 1200 ml.

Ali najbližji vedo, da ima njihov član družine ali partner težave s kontinenco? Odgovorilo je 56 vprašanih. Pri enainštiridesetih vprašanih najbližji vedo za težavo, pri petnajstih pa ne. Kaj pa znanci in sodelavci? Med 55 odgovori pri osemintridesetih anketirancih ne vedo za težavo, pri sedemnajstih pa so o njej informirani.

Dejstvo, da so na vprašanja odgovorili predvsem ženske in le nekaj moških, potrjuje, da je socialna teža inkontinence pri obeh spolih različna in moški o težavah s kontinenco težje govorijo. Očitno je, da je pri moških za odkrit pogovor potreben drugačen pristop kot pri ženskah in bi lažje potekal v izključno moškem okolju. Med odgovori prevladujejo lažje oblike z manjšimi izgubami urina, kar se sklada s podatki iz strokovne literature, v kateri najdemo tudi, da je pogostost uhajanja pri posameznikih iz dneva v dan različna in je povezana s pitjem, vrsto hrane in različnimi akutnimi ali kroničnimi zdravstvenimi problemi. Zanimivo je, da v naši raziskavi ženske težave povezujejo z operacijami, ne pa s porodi, ki spadajo med najpogostejše povzročitelje inkontinence.

Težave ostajajo zamolčane

V družinskih okoljih so težave s kontinenco družinskim članom po večini znane, vendar ne povsod. Po podatkih iz literature je inkontinenca tudi v družinskih okoljih lahko majhna ženska skrivnost. Ko nastopijo težave s prostato, pa to postane tudi moška skrivnost. Veliko bolj so prizadeti zadržani v krogu znancev, prijateljev in sodelavcev. Vendar tudi število tistih, ki vedo za težavo, ni zanemarljivo in kaže na to, da so prizadeti pod določenimi pogoji o teh težavah pripravljeni govoriti tudi v krogu prijateljev in znancev.

Čeprav v raziskavi o osebnih izkušnjah z inkontinenco nismo pridobili velikega števila odgovorov, pa lahko razmerja med njimi prenesemo na vso starejšo populacijo v Sloveniji, kar podpirajo tudi podatki strokovne literature. Izsledki tudi kažejo, da stigme inkontinence ne povzroča inkontinenca, ampak predvsem način njenega sprejemanja v medsebojnih in družbenih odnosih. Sporočilo raziskave je tudi, da so predvsem prizadeti tisti, ki lahko stigmo najučinkovitejše zmanjšujejo, za to pa bi potrebovali več medsebojne in javne podpore. V Sloveniji imamo izredno dobro razvito mrežo društev bolnikov z različnimi kroničnimi boleznimi, ki si z medsebojnimi izkušnjami lajšajo breme bolezni in krepijo kakovost življenja. Društva prizadetih z inkontinenco pa kljub nekaterim poskusom ne morejo zaživeti, kar opozarja na trdovratnost njene stigme v slovenskih okoljih. Le v Mariboru društvo Inkont že vrsto let povezuje moške in ženske, ki s svojim delovanjem in javnim nastopanjem vsej slovenski javnosti kažejo, da se je o inkontinenci mogoče tudi odkrito pogovarjati in jo obravnavati kot vsako drugo težavo, ki je pogosta v starosti.

Članek je prispevek projekta SuhDan – Opolnomočenje oseb z motnjami kontinence in zmanjševanje stigme inkontinence v slovenski družbi, ki ga sofinancira ministrstvo za zdravje.

Božidar Voljč, fotografija: Shutterstock


Vaši komentarji


© 2019 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media