Leva stran ulice ostala skoraj povsem nespremenjena

Zgodbe | dec. '18

ODSTRTE PODOBE – LJUBLJANA (Dalmatinova ulica)

Drago Smodiš

»Leta 1931 se je naša družina iz Celja preselila v Ljubljano, kjer se je oče Janko Smodiš kot bančni uradnik zaposlil najprej pri Zvezi slovenskih zadrug, tri leta kasneje pa je začel delati v Kmetski posojilnici, ki je imela prostore v zgradbi na vogalu današnje Slovenske ceste in Dalmatinove ulice. To poslovno-stanovanjsko stavbo, v kateri smo v tretjem nadstropju tudi stanovali, so po načrtih mestnega arhitekta Cirila Metoda Kocha zgradili leta 1906, saj je bilo poslopje prve civilne bolnice na Kranjskem, ki je na tem mestu stala od leta 1786, med potresom leta 1895 tako poškodovano, da so ga morali porušiti,« je začel pripoved o tem delu Ljubljane, kjer je živel do leta 1958, 91-letni Drago Smodiš, upokojeni univ. dipl. inženir kemije, in se kot dober poznavalec mestne preteklosti pomaknil še za približno sto let nazaj, v drugo polovico 17. stoletja.

Tedaj je na območju med Dalmatinovo in Tavčarjevo ulico stal samostan bosonogih avguštincev s cerkvijo sv. Jožefa. Ko je leta 1784 Ljubljano obiskal cesar Jožef II., je ugotovil, da je v mestu preveč samostanov in da bi enega lahko spremenili v bolnišnico. Tako so dve leti kasneje samostanske prostore na Ajdovščini spremenili v bolnišnico. Leta 1788 so dodatne sobe dobili še s preureditvijo zakristije in cerkve ter z dozidavo prostorov za duševne bolnike; tu je delovala tudi javna lekarna. Število bolnikov je nenehno naraščalo, zato se je deželni zbor leta 1838 odločil med Ljubljanico in Zaloško cesto zgraditi novo bolnišnico, zametek današnjega UKC-ja.

Leta 1893 je poslopje bolnišnice za 120.000 goldinarjev kupil ljubljanski trgovec Josip Gorjup, nakar je po potresu del zemljišča kupila Kmetska posojilnica, drugi del pa ljubljanski župan Ivan Hribar, za katerega so na vogalu Tavčarjeve ulice in Slovenske ceste po načrtih arhitekta Maksa Fabianija leta 1905 zgradili njegovo družinsko hišo z znamenito valovito fasado. Po drugi svetovni vojni so secesijsko zgradbo Kmetske posojilnice podržavili in banko likvidirali, nato pa je vse njene prostore postopoma zasedlo podjetje Slovenijašport in tu poslovalo do devetdesetih let prejšnjega stoletja. Zdaj so v njih nekateri upravni organi Mestne občine Ljubljana.

Sosed je bil tudi Oton Župančič

»Na Dalmatinovi ulici 1 je bil naš sosed tudi pesnik, dramatik, esejist, gledališčnik in prevajalec Oton Župančič z ženo Ani ter otroki Markom, Andrejem in Jasno. Tu je živel v letih od 1916 do 1945. Bil je prijazen gospod, ki me je v svoji delovni sobi večkrat vzel v naročje in mi pripovedoval pravljice o cicibanu. Razen pesmi za otroke so pozneje name najmočnejši vtis naredili njegovi odlični prevodi Shakespearjevih dram in številnih romanov. Čeprav sem bil precej mlajši, sem spoznal tudi njegove tri otroke, ki so postali ugledni strokovnjaki na svojih področjih. Marko je bil arhitekt, ki je poleg urbanistične ureditve središča Ljubljane tu zasnoval tudi več zgradb in v Trbovljah med drugim naredil načrte za pediatrično bolnišnico, okrogli blok in delavski dom. Andrej je bil patofiziolog, univerzitetni profesor in akademik, ki je leta 1945 organiziral inštitut in katedro za patološko fiziologijo na Medicinski fakulteti. Zdravnica je bila tudi hči Jasna, pediatrinja na Kliniki za infekcijske bolezni in vročinska stanja, poročena z epidemiologom Janezom Kmetom, ki je med prvimi raziskovalci na svetu epidemiologiji malignih tumorjev dajal ekološki pomen,« pripoveduje o svojih sosedih v času pred drugo svetovno vojno Drago Smodiš, ki je po osnovni šoli na Ledini zaključil sedem razredov I. državne gimnazije – realke na Vegovi ulici, nakar je bil pri sedemnajstih letih vpoklican v vojsko, v enote KNOJ-a. Ko se je konec leta 1947 vrnil domov, je zasebno naredil 8. razred gimnazije in maturo ter se vpisal na oddelek za kemijo Tehniške fakultete. Po opravljeni diplomi se je leta 1956 zaposlil v kranjski Savi kot pomočnik vodje laboratorija in se leta 1990 upokojil kot koordinator poslovanja podjetja Sava Semperit.

Nasproti stavbe, v kateri je živela družina Smodiš, je bila (na Dalmatinovi 2) v tridesetih letih prejšnjega stoletja specializirana trgovina z železnino, gradbenim materialom, kmetijskimi stroji idr. Schneider & Verovšek, ki sta jo leta 1899 ustanovila trgovca Josip Schneider in Jurij Verovšek. V nizkih hišah ob takratni Tyrševi cesti so se po besedah našega sogovornika proti Šestici zvrstili: bife Nana, prodajalna lakov, zelenjadna trgovina Bucik, frizer Zajc in steklarstvo Agnola. Ob Dalmatinovi ulici proti Miklošičevi cesti pa so bili ob zidani ograji razporejeni različni objekti omenjene trgovine: v prvi manjši zgradbi so bile pisarne, sledilo je več skladišč in stanovanje za hišnika ter na koncu konjski hlev, zelenjavni in cvetlični vrt. Okoli leta 1930 je Jurij Verovšek izplačal solastniku Josipu Schneiderju njegov delež in postal izključni lastnik trgovine, ki so jo po njegovi smrti leta 1934 prevzeli in dedovali njegovi trgovsko izšolani otroci Jurij, Anica in Jože.

Na Ajdovščini prva poslovna stolpnica v Ljubljani

Na tem območju Ajdovščine so leta 1959 začeli graditi metalko, prvo poslovno stolpnico v Ljubljani.

Leta 1952 je Verovškovo železnino prevzelo Trgovsko podjetje Železnina, ki se je štiri leta pozneje preimenovalo v Metalko. Ta je na prostoru s fotografije Miloša Švabića, posnete z nebotičnika, začela leta 1959 po načrtih arhitekta Eda Mihevca graditi prvo poslovno stolpnico, visoko 60 metrov, v Ljubljani (dograjeno 1963), ki so ji leta 1973 prizidali še veleblagovnico. Po letu 2010 se je Metalka Trgovina utopila v omrežju dunajskega veletrgovca, njena stolpnica pa je postala Poslovna stavba Dalmatinova 2. Okoli nje je z leti nastalo poslovno središče z več bankami, Mercatorjevim marketom, številnimi manjšimi trgovinami in lokali ter Domom sindikatov Slovenije, celotna ploščad pa je s podhodom Ajdovščina od leta 1976 povezana s Parkom slovenske reformacije.

Na razgledniški fotografiji s Sodnijskim trgom iz leta 1914 v ospredju se lepo vidi, da je bila Dalmatinova ulica med Slovensko in Miklošičevo cesto še precej nepozidana, medtem ko je tedaj na severni strani današnjega Miklošičevega parka že stala neoklasicistična sodna palača, zgrajena leta 1902. Pred njo so nato na pobudo župana Ivana Hribarja ter po načrtih arhitekta Maksa Fabianija in češkega vrtnarja Vaclava Hejnica do leta 1906 uredili reprezentančni trg, ki skupaj z okoliškimi zgradbami predstavlja edini enovit secesijski prostor v Ljubljani. Ob Miklošičevi cesti in Cigaletovi ulici so bile zasajene lipe, ki so pravokotnemu parku dajale okvir. Dodatna simetrija je bila poudarjena z notranjim nizom okroglih javorov, v sredini pa so bili nizki pušpanovi grmi in vrtnice. Ob poteh so bile postavljene klopi. Od prvotne podobe parka se ni ohranilo skoraj nič, saj so pozneje diagonalno speljali nove poti, zasadili drugačno drevje in ga drugače vrtnarsko obdelali. Izginil je tudi doprsni kip cesarja Franca Jožefa I., delo kiparja Svitoslava Peruzzija, ki so ga leta 1908 postavili v zahvalo za njegov obisk v Ljubljani ob potresu leta 1895. Po prvi svetovni vojni pa so ga odstranili s podstavka in nanj postavili portretno poprsje jezikoslovca Franca Miklošiča, ki ga je naredil kipar Tine Kos. Trg se je po letu 1919 imenoval po kralju Petru, nato Rimski trg, Dapčevićev trg, Marxov trg in park, od leta 1991 pa ima zdajšnje ime.

Pred prvo svetovno vojno je bil prostor nasproti Miklošičevega parka ob Dalmatinovi ulici še precej nepozidan.

»Dalmatinova ulica, ki poteka od križišča Slovenske in Gosposvetske ceste do križišča Male in Kolodvorske ulice, je na levi strani na srečo ostala skoraj povsem nespremenjena, medtem ko so jo na desni dodobra predrugačili. Mesto sicer mora iti v korak s časom, vendar se ne strinjam s pregrobimi posegi v njegovo nekdanjo podobo,« poudarja Drago Smodiš ter nam v knjigah, na fotografijah in zgoščenki pokaže pretekle lepote Ljubljane, ki jih zavzeto proučuje. Ob tem pa se vitalni upokojenec in rekreativec, ki bo prihodnje leto že petdeseto leto vdovec (žena Tatjana mu je umrla v prometni nesreči), redno telovadi, gre – s kolesom in peš – trikrat na teden na Ljubljanski grad, barva pobarvanke za odrasle in izdeluje svoje novoletne voščilnice ter neizmerno uživa v družbi sina Boruta, vnuka Iztoka, vnukinje Irene in pravnukinje Malie.

Boris Dolničar   


Vaši komentarji


© 2021 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media