Raje dela, kot čaka

Zgodbe | jan. '19

Prav na dan, ko je dopolnil 95 let, so Franca Jerončiča obiskali predstavniki društva upokojencev in stranke DeSUS

Franc Jerončič je pri 95 letih veder, čil, bister in pokončen mož, ki še vedno skrbi sam zase, rezbari, obdeluje vrt in sadovnjak. Svoj dom ima v Melinkih nad Kanalom, kjer je uredil muzej z etnološko zbirko, predmeti iz prve in druge svetovne vojne ter svojimi rezbarskimi skulpturami.

Rodil se je 27. oktobra 1923 v revni družini v vasi Kostanjevica. Doma so imeli majhno kmetijo, živeli so v hudi revščini. Spominja se, da niso imeli nogavic in spodnjih hlač. Poleti so spali na skednju, pozimi pa v hlevu. Veliko so kosili, delali drva in oglje, ki so ga prodajali čez mejo.

V svojem dolgem življenju je bil poleg rednega dela tudi družbeno in politično aktiven tako v krajevnem, občinskem in okrajnem merilu. Za svoje prizadevno delo je prejel številna državna, republiška in občinska priznanja. Je tudi častni član Društva upokojencev Kanal.

Njegov pogum in vztrajnost je prav gotovo oblikovalo tudi to, da je vztrajal na težkem, a zelo lepem Kolovratu ob meji z Italijo, kjer je bilo potrebno veliko dela, predvsem pa iznajdljivosti, da so ljudje lahko preživeli. Kljub ženinemu večkratnemu prigovarjanju in množičnemu odhajanju tamkajšnjih prebivalcev v dolino, kjer bi bilo življenje veliko lažje, je vztrajal in ostal na tem lepem koščku slovenske zemlje med rekama Idrijo in Sočo.

Leta 1978 se je upokojil, star je bil komaj 55 let. A v 75. letu se je vpisal na univerzo za tretje življenjsko obdobje, kjer je končno izživel svojo veliko ljubezen do lesa in rezbarjenja.

Bister spomin, zgodbe in spomini kar vrejo iz njega, saj je v svojem dolgem življenju res marsikaj doživel in slišal. Govori, kot da bi prebiral zapisane spomine. »Spomin mi še danes dobro služi, spomnim se stvari, ko sem bil star pet, šest let, kar mi je pravil oče. Delati je treba. Delo nas žene naprej. Koliko sem v svojem življenju kosil, drvaril, kmetoval! Še zmeraj kaj delam. To je del življenja. Ne smeš razmišljati, da bo treba oditi. Tista s koso bo že prišla. Jaz nimam časa čakati. Ko se začne popivati, se človek pokvari. Pri hrani in pijači se je treba odrekati oziroma zmerno uživati. Vedno je treba misliti naprej! Ko se ponoči prebudim, si pripravim načrt, kaj bom naslednji dan počel, in se potem čez dan trudim, da zastavljene cilje tudi uresničim.«

Dejstvo, da je Franc dober pripovedovalec in še vedno neizčrpen vir informacij, je v sinu Zoranu prebudilo željo, da vse, kar se je dogajalo na Kolovratu od 1. svetovne vojne naprej, zbere in napiše. Nastale so tri knjige: Življenje na kanalskem Kolovratu, Pravce in zgodbe med Idrijo in Sočo ter Bratje Slovani, v nastajanju pa je že četrta.

Marija Marinič, fotografija: Zoran Jerončič 


Vaši komentarji


© 2024 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media