Očitno je energija (še) prepoceni
Ozračje se hitro segreva, v Sloveniji bolj kot marsikje drugje. Ali se bomo, grobo rečeno, scvrli ali pa bo naša vlada končno reagirala? Prof. Lučka Kajfež Bogataj, klimatologinja, pravi, da človeštvo ni prvič pred takim izzivom. »V srednjem veku se je natančno vedelo, da ni dobro prazniti nočne posode skozi okno, da se je vsebina razlivala po mestu. A so to vendar počeli. Potem je prišla kuga in so ugotovili, da je treba narediti kanalizacijo. Je pa pred tem pomrlo skoraj pol Evrope,« pravi. »Dojeli so tudi, da zaradi poplav in drugega ni mogoče zidati kjer koli, pa so si izmislili urbar in zemljiško knjigo.«
Prav vroče je na vaši fakulteti ...
Centralna kurjava je naravnana na povprečno temperaturo v novembru, zunaj pa je deset stopinj topleje. Te razlike so rak rana kurilnih sistemov, narejenih za drugačno podnebje.
Svet kot celota se je od druge polovice prejšnjega stoletja do danes ogrel za eno stopinjo Celzija, Slovenija pa skoraj za dve. Ali je razlika posledica ravnanja drugih večjih držav, naših podnebno-geografskih razmer ali pa ga moramo pripisati kar samim sebi?
Segreva se celoten svet, hitreje pa območja, ki niso blizu oceanov.
Nismo krivi kar sami?
Segrevanje povzroča človek. Gledano primerjalno, sta sever in zahod zanj bolj kriva kot jug in vzhod zemeljske oble. Če se primerjamo z Azijci ali Afričani, smo skupaj z zahodnim svetom k segrevanju prispevali nadpovprečno. Ne moremo zdaj zanj kriviti le Američanov ali Kitajcev.
Po oktobrskem poročilu Mednarodnega foruma za podnebne spremembe bo segrevanje ozračja hitrejše od predvidevanja, posledice pa hujše in zgodnejše, in to ne šele ob koncu stoletja, ampak že čez dobrih dvajset let. Naš Arso, Agencija za okolje RS, je takoj po poročilu foruma objavil še podrobnejše napovedi za Slovenijo in nam dodatno nagnal strah v kosti. Ampak nejevernih Tomažev ne manjka, tudi med znanstveniki.
V preteklosti so nekateri skeptiki zanikali celo to, kar smo izmerili. Zdaj tega ni več, imamo le še nejeverne Tomaže, ki zanikajo napovedi za naprej. Vztrajnost ogrevanja je velika, traja že sto let, ogreli so se oceani, ni ga mogoče zanikati. Kdor danes dvomi o ogrevanju, zanika fiziko. Glede izračuna, za koliko natančno se bo ozračje ogrelo do konca stoletja, za dve, dve in pol ali tri stopinje, pa obstaja negotovost, mogoče se je ušteti. Vendar te razlike niso ključne. Takoj ko bo za dve stopinji topleje, bo že tako hudo, da bo postalo vseeno, če se ozračje ogreje še za stopinjo. Takrat bomo že v resnih težavah.
Zdaj nismo več v fazi varovanja, ampak reševanja okolja, s tem pa tudi sebe. Ali ga je mogoče rešiti brez temeljite korekture ali celo ukinitve sedanjega vulgarnega kapitalizma z ambicijo nenehne rasti, dobičkov in potrošnje?
Pogosto pravim, da nikoli ni šlo za skrb za okolje, čeprav je to slišati bogokletno. Zemlja, planet kot tak, je preživela že dosti hujše stvari in jih bo tudi v prihodnje. Naš strah za Zemljo je strah zase, ki pa ga lažno zapakiramo na primer v dan Zemlje. Kakšen dan Zemlje neki, to je dan, ko se bojimo zase! Gre za problem celotnega podnebnega sistema. Mogoče je očistiti zrak recimo v Mariboru ali Ljubljani: ukinemo kurišča, prepovemo promet z avtomobili in čez nekaj tednov je zrak čist. Podnebne spremembe pa so globalne, ogrožen je celoten podnebni sistem, ogrožena je človeška civilizacija, ogroženi smo mi. Mi, ne pa naši otroci in vnuki, kot velikokrat slišimo. Vzrok je povečan pritisk na okolje, ki ga povzročajo napačen gospodarski model z nenehnim povečevanjem rasti, napačna izbira energije – fosilne, in naraščanje števila prebivalcev. Če ne bomo zadosti hitro reagirali, bo civilizacija, kot jo poznamo danes, izginila.
Niste odgovorili na vprašanje.
Treba je spremeniti gospodarski model, ozavestiti ljudi, trošiti manj energije, vse troje hkrati. Model rasti je v resnici model življenjskega sloga – kupujemo, mečemo proč, kupujemo dvojno, trojno, v povprečju imamo sedemnajst parov čevljev.
Ali je glede na nadpovprečnost segrevanja sploh še mogoče govoriti o zeleni Sloveniji?
Še smo zeleni, toda ne po svoji pameti, ampak zaradi danih okoliščin. Slovenija kot država ima izjemno srečo, da se število prebivalcev ni zelo povečalo. Ves čas, pred sto leti ali zdaj, nas je približno dva milijona. Brez škode lahko posekamo nekaj gozdnih površin in jih spremenimo v kmetijske. Zadosti je zemlje, da se tja lahko preselijo ljudje iz sušnega Prekmurja ali predelov, ki jih ogrožajo poplave. Sreča je tudi, da imamo povirja, torej vode, ki izvirajo pri nas. Če ne bi bili več sami gospodarji svoje države ali če bi prišlo do množičnega priseljevanja od drugod, pa bi bilo vse drugače. Slovenija s petimi milijoni prebivalcev ne bo več zelena.
Preprečevanje segrevanja ozračja ni paradna tema slovenske politike, ignorira ga. Je kakšna izjema?
Odnos vlade je bil zadnjih dvajset let katastrofa tako na ravni ministrov kot državnih sekretarjev. Izjeme so na nižjih ravneh državne uprave. Tam so zadosti izobraženi in prodorni ljudje, ki so dojeli, kam bredemo. Služba za civilno zaščito na ministrstvu za obrambo, na primer Srečko Šestan, ki jo zdaj vodi, je podnebne spremembe vzela resno že pred desetimi leti. V sodelovanju z Arsom se je organizirala drugače, tudi kako v primeru poplav sodelovati z novinarji na tiskovni konferenci. Tudi nekateri ljudje na kmetijskem ministrstvu so jih dojeli. Na ministrstvu za gospodarstvo zanje nikoli ni bilo posluha, imela pa ga je turistična organizacija, ki je videla, da je čedalje manj snega. Državni vrh pa o podnebnih spremembah praviloma ne govori in navzdol ne daje nobenih predlogov. Pa bi jih moral.
Ali novi premier Marjan Šarec kaže kakšno občutljivost?
Ne, ne, je še nov novcat. Nekateri prejšnji predsedniki vlad so segrevanje ali popolnoma ignorirali, saj si predstavljate, kdo, ali pa so se samo pretvarjali, da jih skrbi. Trump mi je po svoje vsaj do neke mere celo všeč; ne dela se finega, pravi, da podnebnih sprememb ni, in konec. Pri nas smo imeli premierje, ki so jih podnebne spremembe grozno skrbele, storili pa niso nič. Kaj je boljše? Meni se zdi hinavščina slabša, kot pa če nekdo javno prizna, da za problem noče niti slišati.
No, poplavljene kraje pa le obiščejo ...
To pač, nauk je verjetno prišel iz Nemčije, kjer okoljski minister, ki ni obiskal poplavljenih predelov, ni bil znova izvoljen. Od takrat na poplavljena območja hodijo vsi nemški ministri pa tudi naši.
Kakšni so bili naši ministri za okolje?
Za ministrstvo za okolje je značilno dvoje. Prvič, to je resor, za katerega se koalicijske stranke nikoli niso potegovale, ampak jim je ostal. Običajno so ga dobile šibke stranke. Naše stranke namreč menijo, da državo ustvarjajo policija, vojska in pravosodje, medtem ko kultura, prostor in okolje niso Slovenija, čeprav je v resnici prav to državotvorno. Ministrstvo, ki je ostanek, pa ne more biti vodeno s srcem. Drugič, na položaju okoljskega ministra nikoli nismo imeli velikega strokovnjaka. Ne mislim, da bi moral biti ravno naravoslovec. Imeti pa bi moral občutek za okolje in politično moč. Zaradi odnosa do okoljskega ministrstva je bilo tako vedno že prvi dan po oblikovanju vlade jasno, kaj bodo lahko naredili.
Ali ima ministrstvo ustrezne kadre?
Službe in uradi so dobri. Ministrstvo za okolje in Arso imata na primer na nižji ravni zelo dobre kadre, tudi v primerjavi s tujino, vendar jih je veliko premalo. Ko se je pokazalo, kako pomembno je segrevanje ozračja, so že zaposlenim, sicer dobrim strokovnjakom, obesili še podnebne spremembe. Kot da bi bile kakšen hobi, nekaj, s čimer se ukvarjaš popoldne. Nikjer na svetu niso ljudem, ki so se že ukvarjali s poplavami ali sušo, naprtili še podnebnih sprememb, ampak so ustanovili novo institucijo, nov oddelek na ministrstvu, nov inštitut, kar koli. Tako imajo nekaj deset novih ljudi, ki se ukvarjajo samo s podnebnimi spremembami. Črnoglede napovedi, ki jih je ob izidu poročila Mednarodnega foruma za podnebne spremembe za Slovenijo oktobra objavil Arso, so na primer naredili najeti študenti, ker nihče od zaposlenih za to ni imel časa. Se tako vodi okoljska politika – brez ljudi, ki bi se z njo sistematično ukvarjali? Tako ne gre.
Kako razumeti to negibnost, pišmeuharstvo politike, ko pa se je Slovenija že do zdaj nadpovprečno segrela in je nadpovprečno ogrožena v prihodnosti?
Tega ni mogoče razumeti. Očitno ne znajo šteti do pet, ampak kvečjemu do štiri, toliko kot traja mandat. Morda s tem, ko ne zaposlijo novih ljudi, »prišparajo« dva, tri milijone evrov letno. Na drugi strani posledice podnebnih sprememb vsako leto povzročijo najmanj za sto milijonov evrov škode. Samo v Tržiču in njegovi okolici je ob nedavnem neurju v petnajstih minutah »odneslo« vsaj deset milijonov evrov. A tega denarja ni škoda. Škoda je dveh ali treh milijonov za institucijo, ki bi pripravljala preventivne načrte, akcije. Gre za zelo kratkoročno gledanje.
Ali imamo celovito podnebno strategijo, v katero bi bile vključene vse politike: od izobraževalne, urbanistične, gospodarske do kmetijske, prehrambne in zdravstvene politike?
Ne, seveda ne. Spet smo pri instituciji, ki je ni. Zavod ali inštitut za podnebne spremembe bi moral imeti v isti stavbi vremenoslovce, urbaniste pa zdravnike, poznavalce vode ... Ti bi rekli: Aha, vročina prihaja nad Ljubljano ali Maribor, prebivalce moramo zaščititi. Doktor, urbanist, vodovodni inštalater, gasilci itd. potem lahko najdejo in sprejmejo rešitev, ki bo imela rep in glavo. Ni mogoče imeti ljudi, ki se ukvarjajo s podnebnimi vidiki, razmetane po ministrstvu za zdravstvo, okolje in drugje. Vendar se nihče ni spomnil, da bi morali ustanovitev take institucije zapisati v koalicijsko pogodbo, čeprav v Bruslju to od nas zahtevajo.
Veliko govorijo o nuji uporabe obnovljivih virov. Ali so ti ključni ali pa bi morali veliko bolj kot o njih razmišljati o večji energetski učinkovitosti, varčevanju z energijo?
Energetska učinkovitost mora biti absolutno na prvem mestu. Če imamo vrečo denarja, ga je treba, takole čez prst, polovico vložiti v večjo energetsko učinkovitost, četrt v obnovljive vire, preostanek pa v odpravljanje različnih drugih anomalij. Taka anomalija je na primer državno subvencioniranje uporabe fosilnih goriv, torej pomoč termoelektrarnam, kar je noro. Dokler porabimo preveč energije, z obnovljivimi viri ne bomo mogli popraviti sedanje situacije. Sončni zbiralnik na hiši nič ne pomaga, dokler hiša porabi toliko energije, kot jo v povprečju zdaj, še vedno moramo imeti v kleti kurilno olje. Najprej jo moramo izolirati, da bo porabila desetino sedaj porabljene energije. Takrat bo sončni zbiralnik zadostoval. Obnovljivi viri pridejo na vrsto, ko imamo hiše z nizko porabo energije. In tako je tudi na vseh drugih področjih. V avtomobil, težek dve toni, z orjaškimi gumami in veliko porabo goriva nima smisla vgrajevati sistema za električni pogon.
Ali je normalno, da so trgovski centri poleti kot ledenice, pozimi pa kot savne, in to ne glede na to, ali se v njih tare kupcev ali pa tava samo sem ter tja kakšen? Bi ne bilo pametneje, če bi v upravnih, poslovnih in izobraževalnih ustanovah namesto klimatskih naprav vgrajevali okna, ki jih je mogoče na stežaj odpreti, ne pa takih brez kljuk? Zakaj pred lokale pozimi postavljati grelce?
Očitno je energija prepoceni – elektrika, bencin in plin. Država z resno podnebno politiko mora tisto, kar zrak onesnažuje, podražiti. Tega politika ne stori, ker ne razume celotne zgodbe in ne vidi alternative. Pogosto so rešitve zelo preproste. Noro je, da imajo trgovski centri odprte hladilnike, namesto da bi imeli zaprte. Očitno je njihov profit tako velik, da jim strošek za elektriko nič ne pomeni. Država bi jim lahko predpisala višjo ceno za elektriko. Zakaj bi jo plačevali, karikirano rečeno, po tako rekoč enaki ceni kot upokojenci? Deloma gre tudi za nerazumevanje v velikih sistemih, kot so hoteli, bolnišnice, šole itd., ki porabijo veliko energije. Mislijo, da lahko njeno porabo nadzoruje kurjač ali hišnik. V resnici bi morali imeti polno zaposlenega energetika, človeka z ustreznim znanjem in velikimi pooblastili, ki ves čas pazi, da v stavbi ni pretoplo in ne prehladno. Drugače je z grelci pred lokali, ki so tam zaradi kadilcev. V Avstriji ali Luksemburgu so zelo blizu lokalov, kjer je prepovedano kaditi, tudi kavarne, kjer je kajenje dovoljeno. Nikjer ne piše, da je v Evropi prepovedano imeti lokale, namenjene kadilcem, ne sme pa se kaditi, kjer so nekadilci. Taki nesmisli so rezultat velike energetske nepismenosti.
Kje se še kaže?
Recimo pri študentih, med katerimi so tudi zlati maturantje. Na moje predavanje morajo prinesti račun za elektriko. Čeprav so intelektualci, ki bi morali stresti iz rokava, koliko daje njihovo gospodinjstvo za elektriko, praviloma prvič vidijo račun in koliko stane kilovatna ura ... Tega velikokrat ne vesta niti mama in ata. Ne preverijo in ne seštejejo, koliko stane energija, čeprav bi to ljudi spodbudilo k varčevanju, pešačenju. Metre za energijo in vodo moramo obvladati tako, kot obvladujemo svojo denarnico – imam, nimam. Energetska pismenost je osnova, da sploh vemo, kje lahko privarčujemo. Pametne telefone vsi obvladamo, zakaj ne bi računov za energijo in vodo?
Koliko energije porabi povprečen državljan?
Po oceni iz Oxforda izpred treh, štirih let povprečen Američan porabi več kot 200 kilovatnih ur, Anglež okoli 125, Slovenec pa okoli 110 na dan. Pomembna pa je tudi struktura porabljenega, koliko energije gre za avto, ogrevanje, hrano ... Da bi bila poraba trajnostna, kar je naša država obljubila, bi smeli že do leta 2022 porabiti samo okoli 80 kilovatnih ur na dan, do leta 2050 pa še pol manj.
Ali je gospodarstvo kaj boljše?
Ne, mislim, da je zaspalo na celi črti. Poraba vode je sicer marsikje že zmanjšana, pri energiji pa napredka ni, razen pri nekaterih malih podjetjih.
Pred časom ste dejali, da naša politika pri podnebnih spremembah ni dojela, da gre v bistvu za gospodarski in ne okoljski problem. Ali se vendar kaj premika?
Ne. Dober signal je sicer dal novi minister za okolje Jure Leben. Ministrovanje je začel s potjo na mednarodni sestanek o podnebnih spremembah. Ve, kaj bi moral delati, v nasprotju s predhodniki. Pripisujem mu tudi za malenkost več politične moči, kot so jo imeli prejšnji ministri. Pri prejšnjih predsednikih vlade bi bila to velika začetna prednost. Novi premier Šarec pa je za nas popolna neznanka. Ne vemo, kako bo ravnal, a bomo kmalu, že decembra, ko bo podnebna konferenca OZN v Katowicah. Predsednik države se je bo udeležil, mislim, da bi se je moral tudi premier. Če ga tam ne bo, bo to zgovorno.
Ali je mogoče pričakovati dober učinek, če se tam pojavi predsednik Pahor?
Njegova navzočnost absolutno pomeni, da podnebnih sprememb ne ignorira.
Morda pa se želi tam predvsem fotografirati?
Boljše to kot nič. Na svoji spletni strani ima menda 40.000 sledilcev ali nekaj takega, volilo ga je skoraj 400.000 ljudi. Če bo tam, bo to signal, ki ga potrebujemo. Predsednike imamo, da dajejo signale.
Kakšna je okoljska slika Slovenije v celoti, z odpadki vred? Se poslabšuje, stagnira?
Glede na to, da število prebivalstva ostaja bolj ali manj enako, se tudi stanje ne poslabšuje. Pri vodi bo prišlo do premika, obnovili naj bi vodovodno omrežje. Z zrakom je slabo. Ljudje, misleč, da pomagajo okolju, zažigajo smeti, se grejejo z njimi in mislijo, da so eko. Slabo torej ne ravna samo državni aparat, ampak tudi ljudje. Podobno je pri smeteh. Manjka nam okoljske pismenosti, da bi razumeli posledice. Nihče jih ni naučil, da je na primer na grobu zadosti ena svečka, da daje enako sporočilo, kot če jih je tam deset.
Včasih, še zlasti ob ujmah, se zdi, da se bomo prej scvrli, preden bo prišlo do sprememb politike in naših navad.
To je mogoče. Vendar poskušam biti optimistična. Človeštvo se je vedno streznilo, ko je prišlo do roba in imelo veliko škodo. Bojim se, da tudi tokrat ne bo nič drugače. Ukrepati bodo začeli, ko bodo izgube podjetij in človeške žrtve zaradi vročine, poplav in drugega tako velike, da jih ne bodo mogli prenesti. Da, reagirali bomo pozno in s kolateralno škodo. Upajmo pa, da ne prepozno.
