Domačija Belajevi – kraški šetraj in spoštovanje dediščine
Andrejka CErkvenik z mamo Katico.
Na vprašanje, kje leži vas Kačiče, bi znal le malokdo odgovoriti. Pa vendar so za to lepo vas, ki leži blizu Parka Škocjanske jame, torej na stičišču apnenčastega Krasa in flišnatih Brkinov, vedeli že na dunajskem dvoru. Leta 1898 so ob 50. obletnici vladavine presvetlega cesarja Franca Jožefa I. za napredno kmetovanje podelili »pranonotu« naše sogovornice Andrejke Cerkvenik denarno nagrado 50 kron. V hranilnici ga je čakal denar, na hišni številki 13 pa ga je presenetila še imenitna listina. In prav to si – poleg drugih zanimivosti in znamenitosti – lahko ogledamo na Belajevi domačiji v Kačičah. Toda v primerjavi s svojimi predniki, ki so skrbeli za »klasično kmetijo«, se Andrejka, moderna mlada ženska in gospodarica domačije, posveča predvsem zeliščem, na prvem mestu pa je opojni kraški šetraj. Ker je kot sociologinja pisarno zamenjala za zemljo, se pošali, da postopoma postaja »sociologinja za rastline«. Zemlja pa je njena rekreacija, meditacija ter ključni prostor za raziskovanje in ustvarjanje.
Andrejka je po družinskem rodovniku že šesta generacija (od skupno devetih), ki neprekinjeno živi na domačiji. Živi skupaj z mamo Katico, ki je pri 83 letih še vedno vitalna. Gospa Katica in njen pokojni mož sta hčerkama – mlajši Andrejki in starejši Aniti, ki je uspešna odvetnica – dala najlepšo doto s šolanjem, delavnostjo in posebnim odnosom do tradicije in zemlje.
Domačija skozi čas
Andrejkina pripoved o zgodovini domačije potrjuje njeno predanost družinskim koreninam in tradiciji. Po arhivskih zapisih je bila domačija nekdaj dom največjih kmetov v vasi. Ukvarjali so se s sadjarstvom, vinogradništvom in krčmarstvom. Svoje pridelke so prodajali tudi v bližnji Trst, ki sta ga v preteklosti dnevno oskrbovali kraško in istrsko zaledje.
Do druge svetovne vojne je na domačiji delovala tudi osmica, ki pa po vojni ni več zaživela. Že od časa vladavine Marije Terezije je bil namreč v veljavi odlok, ki je omogočal kmetom, da so lahko osem dni v letu brez obdavčitve prodajali svoje vinske viške. Od tod tudi ime osmica, ki se je marsikje na Primorskem ohranila vse do danes. »Pri nas žal ni tako, saj je trtna uš konec 19. stoletja uničila večino vinogradov v okolici Kačič. Vinogradov niso nikoli več obnovili. Da pa je bilo vinogradništvo nekdaj pomembna kmetijska panoga tudi na našem območju, lepo prikazuje poslikava sv. Urbana, zavetnika vinogradov, na stranskem oltarju vaške cerkve,« pripoveduje Andrejka.
Do druge svetovne vojne so v Kačičah pri cerkvi vsako leto ob vaškem prazniku Kačišn'ca osmega septembra po maši priredili velik sejem, ki so se ga udeleževali trgovci, rokodelci in obiskovalci z vseh koncev Primorske. Ženice iz Križa (italijanskega dela Krasa) so prodajale sardelice, istrske brščice so ponujale fige, različni rokodelci so prodajali svoje izdelke, otroci pa so si s privarčevanim drobižem privoščili sladoled in vožnjo z »ringelšpilom«. Odrasli, predvsem moški, pa so kramljali ob vozovih krčmarjev, naloženih s sodi vina. Seveda je bil tam tudi Belajev vinotoč.
»Po vojni je vaški praznik Kačišn'ca postopoma zamrl. In tudi naša domačija je za dobrega pol stoletja prekinila dejavnost.« Toda ko se je Andrejka odločila, da se posveti domačiji, ji je vrnila novo življenje. V sklopu domačije je uredila zeliščni vrt z okoli 130 vrstami divjeraslih in gojenih zdravilnih rastlin, začimb in samoniklih užitnih rastlin, h kateremu je pripojen tudi hišni začimbni nasad, ki gosti predvsem submediteranske začimbnice, v stari hiši s črno kuhinjo pa je na ogled urejena etnološka zbirka. Obvezen del kraške domačije je borjač, zamejen s suhim kraškim zidom. Na Belajevi domačiji je ob lepem vremenu prav borjač prostor za druženje in kulinarično razvajanje, ki ga pripravi gospodarica in ga oplemeniti s šetrajem. »Povezujemo tradicijo in izkušnje prednikov s sodobnimi spoznanji na področju zeliščarstva, zdravega prehranjevanja, sonaravnega vrtnarjenja. Svojo pozornost in energijo usmerjamo v dejavnosti, ki so trajnostno naravnane,« pripoveduje Andrejka.
Šetraj – vreden zlata
Andrejka rada poudari, da se premalo zavedamo, s kako pestro biodiverziteto smo obdarjeni, kako čudežen in čudovit je naš zeliščni svet. To pa še zlasti velja za pokrajino suhih kraških pašnikov in gmajn, kjer raste avtohtoni kraški šetraj. Čeprav je v Sloveniji premalo znan, se je Andrejka odločila prav zanj. Zato ga že peto leto goji, ga vključuje v kulinariko in o njem širi dober glas tudi s hišno začimbno znamko Satureja – kraška divjinka. Saturea montana je latinsko ime za kraški šetraj. S kraškim šetrajem je dopolnila piransko sol, kremni med, ponudi tudi šetrajeve vršičke, šetrajevo vino in občasno tudi šetrajevo pivo. Lansko leto so na njeni domačiji začeli testno destilirati te kraške pikantne začimbnice.
Pojasni, da je šetraj »generalni čistilec«, deluje protibakterijsko, iz telesa odpravlja zajedavce in je rahlo poživljajoč. V kulinariki je dobrodošla začimba v jedeh iz stročnic, saj preprečuje napenjanje, pomirja želodec ter varuje sluznice. Uporaben je pri pripravi jedi vseh okusov – od kislih do sladkih in slanih, saj jedi obogati in jih lepo zaokroži.
Vsa bogastva kraških tal
Andrejka raje kot o sebi govori o Krasu in njegovem naravnem bogastvu: »Zdravilne rastline in začimbe na Krasu so naše bogastvo, naša dediščina, naš ponos. Obiskovalcem, ki prihajajo na domačijo, želim približati svet začimb, okuse Krasa ter svoj osebni odnos z naravo.« Pravi, da bi morali priti poleti, ko pri njih vse diši, toda tudi jeseni je njena hiša polna čudovitih vonjav naravno sušenih začimbnic. Pokaže mi, kje so zrasle. V začimbnem nasadu poleg kraškega šetraja vzorčno goji še smilj, različne vrste timijana, sivke, bazilike, ožep, origano, luke itd. Njen zeliščni vrt »gosti« najbogatejšo zbirko zdravilnih rastlin, aromatičnih začimbnic in divjeraslih užitnih rastlin na Primorskem. Podobo pa zaokrožijo sadna drevesa ter dolg suhi zid, ki je eden najlepše ohranjenih na Krasu.
»Vrt je razdeljen na štiri tematska območja. Na prvem je zajeta kraška krajina z bogastvom vonjev, barv, vsebin, ki se jim lahko samo priklonimo. Ravno zato sem na vrtu vzpostavila tudi mini zdravilni kraški travnik. Na drugih območjih so predstavljene še enoletnice, aromatične rastline, glavne predstavnice v fitoterapiji, najbolj senčen del vrta gosti gozdne, najbolj osončen pa toploljubne rastline.« Andrejka pripoveduje, kako zelišča vse leto dajejo obilo užitkov – spomladi, ko pokukajo iz zemlje in so polne življenjskih sokov, poleti, ko zacvetijo in jih med aromatičnim vrhuncem z vzorno natančnostjo ročno nabirajo, in jeseni, ko naravno posušene rastline skrbno pripravijo in ponudijo kot lastno začimbno znamko. Poleg začimb pa se iz njihove kuhinje širi tudi vonj po svežem kruhu.
Srce je simbol domačije
Dobrodošlica za obiskovalce Belajeve domačije je svež kruh s šetrajem v obliki srca, srce pa je tudi simbol te domačije. »Toliko lepega in dobrega je tod naokoli, da ni šlo vse v samo eno srce, zato jih imamo štiri,« v šali pove Andrejka. V tem posebnem domu ima vse svoje mesto in svoj pomen. Jasno mi je bilo, da imata tudi podobi lastovk na vhodnih vratih starega dela hiše posebno simbolno vrednost, saj Andrejki lastovke veliko pomenijo. »So moje velike ljubezni. Razmišljam, kako dolgo pot preletijo te drobne ptice, da pridejo v naše kraje, in dejstvo, da gnezdijo pri nas, dojemam kot veliko čast in tudi odgovornost. So moje svetle, velike vzornice in učiteljice – učijo me sobivanja z zakoni narave, so simbol poguma, vztrajnosti in predanosti. Vrata domačije so zanje vedno odprta.«
Promotorka naravnega bogastva
Andrejka vidi skupaj z ekipo tesnih prijateljev in sodelavcev svojo prihodnost v približevanju vsestranske uporabnosti zdravilnih rastlin in začimbnic v fitoterapiji in kulinariki. Seveda je poudarek na širjenju prepoznavnosti avtohtonih rastlin, predvsem kraškega šetraja. »Čista in pestra narava je naša prednost, je močan turistični potencial. Je naša edinstvena (turistična) infrastruktura na prostem.«
Na Belajevi domačiji vse »pripoveduje« zgodbe tega okolja. Da bi Andrejka le-te ohranjala in negovala, organizira številne dogodke – tudi v okviru zeliščarskega festivala na stiku Krasa in Brkinov. Letos je potekal že petič. Tokrat ga je sklenila z delavnico Zakladi v koreninah v družbi predavateljice Sanje Lončar. Vsako leto na drugo septembrsko nedeljo pa organizira tradicionalni praznik kraškega šetraja. Takrat marsikdo prvič pokusi različne dobrote s kraškimi zelišči, seveda še zlasti s šetrajem, »zalije« pa jih s kozarčkom čudovitega vina, obogatenega s to rastlino. In kdor pride na ta dogodek, se prihodnje leto zagotovo spet vrne.
Ne le ob dogodkih, tudi sicer so vrata domačije od aprila do novembra odprta za različne skupine obiskovalcev, ki jih zanimajo zelišča in ohranjanje dediščine in tradicije. Za prihodnje leto, ko bo domačija slavila svojo 180. obletnico, pa seveda snuje še marsikaj. Obiskovalce Belajeve domačije pa zagotovo očara tudi Andrejka s svojim znanjem, delom, predanostjo zemlji, spoštovanjem in negovanjem tradicije pa tudi z estetiko, zagnanostjo in karizmo.
