Dolgotrajna oskrba na preverjanju

dec. '18

Klavdija Kobal Straus

Raziskave kažejo, da vsak deseti Slovenec (v resnici so večinoma ženske) skrbi za svojca, ki zaradi starostne oslabelosti, kronične bolezni ali invalidnosti potrebuje pomoč že pri osnovnih opravilih. Pri tem se morajo znajti, kakor se vedo in znajo. Zagotovo so neformalni oskrbovalci med tistimi, ki najbolj nestrpno pričakujejo sprejetje zakona o dolgotrajni oskrbi. Od prvih poskusov zakonske ureditve tega področja, torej od leta 2002, je nastalo že mnogo različic. Prejšnja vlada je naredila radikalni rez in področje dolgotrajne oskrbe z ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti prenesla na ministrstvo za zdravje, kjer so lani javnosti predstavili svoj predlog zakona in doživeli kar nekaj kritik.

O tem, koliko so upoštevali pripombe iz javne razprave ter kaj se dogaja s predlogom zakona o dolgotrajni oskrbi, smo se pogovarjali z mag. Klavdijo Kobal Straus, v. d. direktorice direktorata za dolgotrajno oskrbo pri ministrstvu za zdravje.

»Naj povem, da smo na predlog zakona dobili tudi vrsto pozitivnih odzivov. V želji, da bi imel vsak posameznik dostop do kakovostnih in varnih storitev dolgotrajne oskrbe, ko bi jih potreboval, pa smo predlog dopolnili. Zato začenjamo ponovni postopek medresorskega usklajevanja. Veseli smo, da so v praksi zaživeli trije pilotni projekti, s katerimi preizkušamo nekatere rešitve,« pojasni in doda, da so upoštevali kar nekaj pripomb iz javne razprave, zlasti pri uveljavljanju pravic v posamezni kategoriji.

Zasnova dolgotrajne oskrbe stremi k temu, da se krepi predvsem oskrba v skupnosti. »Slovenija ima – v primerjavi z drugimi državami OECD – zelo dobro razvito institucionalno oskrbo. Število postelj v domovih za starejše in negovalnih bolnišnicah oziroma oddelkih je nad povprečjem, šibki pa smo pri zagotavljanju integrirane oskrbe v skupnosti. Marsikatera storitev dolgotrajne oskrbe je utečena, imamo veliko dobrih praks. Problem obstoječe ureditve je ta, da so pravice, ki se vežejo na dolgotrajno oskrbo, razpršene po različnih področjih in med različne izvajalce, določene storitve manjkajo, vsi uporabniki nimajo enakih pravic ali možnosti njihovega uveljavljanja. Naš namen je na eni strani krepiti izvajalce institucionalnega varstva, na drugi strani pa omogočiti ljudem, ki živijo doma, primerljive storitve, da bi lahko ostali doma, kolikor dolgo je mogoče.«

O pripombah

Precej nezadovoljstva je bilo slišati, ko je urejanje dolgotrajne oskrbe prevzelo ministrstvo za zdravje, med drugim tudi očitek, da predlog medikalizira dolgotrajno oskrbo. »To ne drži. Medikalizacija pomeni prekomerno zdravljenje, dolgotrajna oskrba pa predstavlja storitve, ki ljudi podprejo na tistih področjih, kjer sami ne morejo več funkcionirati. V predlogu zakona je kar nekaj novih storitev za ohranjanje samostojnosti. Prinaša tudi pomemben sklop t. i. socialnih storitev, od storitev namenjenih podpori preživljanja prostega časa do spremstva, psihosocialne podpore uporabniku in njegovi družini …« Ob tem Klavdija Kobal Straus še zatrdi, da pri oblikovanju vsebine, pripravi javnih razpisov in drugih zadevah s tega področja tesno sodelujejo z ministrstvom za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. »Vsebina je skupna, namenjena za dobro ljudi, in rešitve morajo biti načrtovane skupaj,« je odločna.

Ena izmed pripomb v javni razpravi je bila, zakaj v zakonu ni predvidenih paketov dolgotrajne oskrbe. »Raje smo se odločili za nabor storitev. Naj navedem primer: oseba z napredovalo stopnjo demence in fizično popolnoma ovirana oseba, ki pa ima dobro ohranjene kognitivne sposobnosti, lahko spadata v najvišjo kategorijo dolgotrajne oskrbe, vendar imata popolnoma različne potrebe in zato potrebujeta različne storitve. Predlog zakona predvideva, da za vsakega uporabnika posebej naredimo individualni načrt storitev po njegovih potrebah, pri čemer upoštevamo tako zadovoljevanje osnovnih potreb kot tudi podporne aktivnosti in preventivo, da čim dlje ohrani sposobnosti, ki jih še ima oziroma jih še lahko izboljša.«

Zelo na kratko pa mag. Klavdija Kobal Straus odgovarja na vprašanje o financiranju sistema dolgotrajne oskrbe, okrog katerega so bile burne razprave. »V predlogu zakona, ki je bil v javni razpravi, je bilo ocenjeno, da potrebujemo dodatnih 110 milijonov evrov. Ker smo predlog nadgradili z dodatnimi pravicami, pripravljamo nov izračun. V vsakem primeru pa se bomo morali kot družba poenotiti o načinih zbiranja denarja za dolgotrajno oskrbo.«


Testiranje na terenu 

Kot rečeno, so se v oktobru začeli trije pilotni projekti, s katerimi bodo preverili, kako določene rešitve delujejo tako v mestnem kot podeželskem okolju. »Na javnem razpisu smo izbrali tri nosilne partnerje: Koroški dom starostnikov Dravograd, Center za socialno delo Krško in Zdravstveni dom Celje. Vsak izmed njih je ustanovil konzorcij, v katerega so se povezali zdravstveni dom, center za socialno delo, izvajalec pomoči na domu oziroma izvajalec institucionalnega varstva. To so ključni partnerji, ki že zdaj zagotavljajo storitve za starejše in jih bomo tudi po vzpostavitvi novega sistema dolgotrajne oskrbe povezali med sabo. Res smo veseli, da smo za področje dolgotrajne oskrbe pridobili kohezijska sredstva in tako zagotovili 6 milijonov evrov, ki nam bodo omogočili testiranje predlaganih rešitev, ljudem v pilotnih okoljih pa dostop do novih storitev, ki bodo za upravičence brezplačne, pa tudi nova delovna mesta.«

Ena izmed prednosti predloga zakona je po mnenju sogovornice vzpostavitev enotne vstopne točke, kjer bodo uporabniki dobili vse potrebne informacije (o zdravstvu, sistemu socialnega varstva, dolgotrajni oskrbi …) na enem mestu. Po predlogu naj bi bile vstopne točke na območnih enotah zavoda za zdravstveno zavarovanje, v pilotnih okoljih bodo začele delovati januarja 2019.«

Tu bodo delovali timi, ki jih bodo sestavljali socialni delavec, fizioterapevt, delovni terapevt, diplomirana medicinska sestra, uporabniki bodo tu dobili oceno, do katerih storitev so upravičeni. »Uvajamo novo ocenjevalno orodje, po katerem vsi upravičenci vstopajo v sistem. Danes se namreč dogaja, da so ljudje s primerljivimi potrebami ocenjeni po različnih mehanizmih in nimajo vsi enakega dostopa do primerljivih pravic. Postopke smo načrtovali tako, da so čim enostavnejši in da usposobljen ocenjevalec upravičenca obišče na domu ali v bolnišnici, če predvidevamo, da bo oseba po odpustu prešla v sistem dolgotrajne oskrbe. Preveril bo širok spekter funkcioniranja in delovanja: od kognitivnih in fizičnih sposobnosti do tega, ali se oseba zmore samostojno spopadati z boleznijo, kakšne socialne stike ima, kakšno socialno mrežo … Pri tem bo uporabnik, mi ga imenujemo upravičenec do storitev, aktivni partner v celotnem procesu. Sodeluje tako pri načrtovanju kot izvajanju storitev, pomembno vlogo ima pri krepitvi lastnega zdravja.«

Še nekaj želi mag. Klavdija Kobal Straus poudariti: »V predlogu zakona o dolgotrajni oskrbi ne ukinjamo storitve pomoči na domu, ta še vedno ostaja kot pomembna preventiva pred vstopom v dolgotrajno oskrbo. Ključni so tako izvajalci iz sistema socialnega varstva kot izvajalci zdravstva, in ko bomo enkrat imeli dolgotrajno oskrbo kot nov steber socialne varnosti, se bodo nujno povezovali. Tako bomo uporabnika podprli na vsej njegovi poti. Zdaj se dogaja, da nekoga, ki odide iz bolnišnice, torej iz sistema zdravstva, kar nekako izgubimo, in če nima svoje socialne mreže, se znajde v stiski …«

Med novimi storitvami, ki bodo na voljo uporabnikom že v pilotnih projektih, so med drugim priprava in dajanje zdravil, hranjenje po gastrostomi, razni transferji za osebe s posebnimi tveganji … »Na novo vključujemo storitve za krepitev in ohranjanje samostojnosti: od svetovanja za prilagoditev bivalnega okolja do psihosocialne podpore pri osebah z demenco in podobno, ki jih bodo na upravičenčevem domu izvajali fizioterapevti, delovni terapevti, socialni delavci ali magistri kineziologije. V nekaterih okoljih bodo testirali tudi e-storitve, na primer varovanje na daljavo ali možnost spremljanja vitalnih funkcij, te storitve pri nas še premalo uporabljajo. Predlog zakona tudi krepi javni nadzor nad izvajanjem storitev oziroma oskrbljenostjo oseb. Danes pogosto nimamo vpogleda v to, ali je na primer dodatek za pomoč in postrežbo dejansko namenjen storitvam za pomoč in postrežbo ali je samo neki socialni korektiv, ki izboljšuje finančno stanje te osebe.«

Pomembno vlogo bo po predlogu zakona imel koordinator dolgotrajne oskrbe, ki povezuje obstoječe izvajalce tako s področja zdravstva kot socialne oskrbe in načrtuje storitve dolgotrajne oskrbe, obenem pa bdi nad tem, da je za upravičenca ustrezno poskrbljeno, tudi če se odloči za denarni prejemek, ne za konkretno storitev. »Vključujemo tudi nevladne organizacije, prostovoljce. Zavedamo se namreč, da levji delež oskrbe opravijo neformalni oskrbovalci,« pravi Klavdija Kobal Straus.

Velik poudarek je namenjen usposabljanju. »Izobražujemo tako izvajalce, ki bodo zaposleni z novimi nalogami, torej bolničarje negovalce, socialne oskrbovalce, tehnike zdravstvene nege, vse zaposlene na vstopnih točkah in v timu za ohranjanje samostojnosti, kot tudi osebe, ki bodo v pilotnih okoljih usposabljale neformalne oskrbovalce, v večini so to svojci. Marsikdaj je lahko nekaj, kar je prepoznano kot zanemarjanje ali nasilje nad osebo, ki je odvisna od pomoči drugega, le posledica tega, da v resnici ljudje nimajo dovolj znanja niti za izvajanje storitev niti o tem, kako poskrbeti zase, da pri delu ne bo prišlo do poškodb ali izgorelosti.«

Kot pravi sogovornica, se bodo pilotni projekti zaključili junija 2020, vendar ne bodo zamaknili sprejetja zakona. »Dopolnjen predlog zakona je pripravljen, tudi šifrant storitev, ki se bodo uporabljale v dolgotrajni oskrbi, je pripravljen. Storitve smo namenoma vključili v podzakonski akt, ne v sam zakon. To pa zato, da jih bomo lahko dopolnjevali glede na potrebe in rešitve, ki se bodo izkazovale.«

Na vprašanji, kdaj bodo predstavili nov predlog zakona in kdaj bi lahko končno dobili zakon o dolgotrajni oskrbi, pa Klavdija Kobal Straus odgovori le, da se je »vlada v koalicijskem sporazumu zavezala, da bo uredila področje dolgotrajne oskrbe v tem mandatu«.

Besedilo in fotografija: Anita Žmahar 


Vaši komentarji


© 2018 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media