Venec treh posavskih gradov

Prosti čas | jan. '19

VANDRAMO PO SLOVENIJI

Izredna srednjeveška arhitektura gradu Podsreda

Sevnica, Rajhenburg in Podsreda so med 305 slovenskimi gradovi, ki so razglašeni za kulturni spomenik, mogočni srednjeveški velikani na vrhovih gričev in ob reki Savi v njenem spodnjem toku. So neme priče naše preteklosti, gradbene mojstrovine, ki so se ohranile tudi tisočletje, žive zgodbe, ki jih je zapisal čas, bogata dediščina, ki krasi Slovenijo.

Izletniku, ki se ne ustraši mraza, so prijetni za obisk tudi pozimi. Odprti so od 10. do 16. ure in jih je mogoče z avtomobilom obiskati v enem dnevu, prva dva tudi z vlakom. Pot od sevniškega, brestaniškega do podsredškega gradu ni dolga več kot 30 kilometrov po asfaltiranih cestah. Znotraj njihovih mogočnih zidov skozi poslikane kapele in sobane, tudi viteške dvorane, zgodovinske in umetniške zbirke vas popeljejo tudi vodniki. Tako se izletnik lažje vživi v čas srednjeveških vitezov in dvornih dam, s stolpov, teras ali dvorišč uživa še lepe razglede, kajti trije gradovi, kot rečeno, vzvišeno stojijo nad valovito posavsko pokrajino.

 Skrivna molilnica protestantov

Sevniški grad stoji strmo nad starodavnim trgom.

Nad Sevnico, ki je trenutno kot domači kraj prve dame ZDA že postavljena na oder svetovne slave, se na griču, kjer je na prisojah zasajenih 300 trsov modre frankinje, diči prelep obnovljen grad. V grajskem parku sredi stopnišč, balkonov, teras in vodnjakov so se znašli muzikanti, ob njih ljubek par v baročnih oblačilih. Delata se, da gledata note, vendar njun izraz govori o tem, da mlada ljubezen ne potrebuje nobenih not. In tu je še nekaj drugih galantnih parov. Neki kavalir kleči in vroče poljublja dami ročico.

Hm, kaj takega se je na sevniškem gradu dogajalo pred približno 300 leti. To, kar danes obiskovalci lahko opazujejo na freski v grajski sobani, pa je le odblesk iluzije o življenju v podeželskem plemiškem gnezdu.

Veliko slikarsko kompozicijo so pred več kot pol stoletja izluščili izpod beleža v jugovzhodnem stolpu sevniškega gradu. Da pridete do tega stolpa, morate prehoditi skoraj ves grad, iti skozi mogočne renesančno sončne prostore, med katerimi vas bo posebno ganila poročna dvorana. Prijazen vodnik vam bo veliko povedal o zgodovini kraja in gradu, o plemeniti družini Mosconov, ki je grad Sevnica (v listinah prvič omenjen leta 1309 kot castellum Liechtenwald) leta 1595 prezidala tako, da je bil varen, a tudi udoben za bogato grajsko življenje.

V bregu vzhodno pod gradom stoji Lutrovska klet, ki je bila domnevno zgrajena sredi 16. stoletja in je služila kot skrivna molilnica protestantov in naj bi jo občasno obiskoval tudi Jurij Dalmatin (1547–1589), prevajalec Biblije v slovenščino, doma iz bližnjega Krškega. Umetnostnim zgodovinarjem je klet še zanimivejša kot grad, saj je v njenem spodnjem prostoru, v grajski kapeli, imenitna renesančna slikarija. Tako čistega odseva vzorov iz Italije na naših tleh ne boste srečali.

Trapistovski samostan

Da je kraj Brestanica star, da je imel trške in sodne pravice že v srednjem veku in še marsikaj zgodovinsko dragocenega, je lepo zapisano v trških kronikah. Viri pa so samo dokaz več, da je gori na skali, nad trgom, ki se vije v soteski potoka Brestanica, kraj nekoč imel mogočnega fevdalnega gospoda. Grad Rajhenburg (kakor se je bila imenovala tudi Brestanica do leta 1952), ki ga kot prvega med slovenskimi gradovi omenjajo zgodovinski viri že v 10. stoletju, ima svojo sedanjo podobo iz 15. stoletja in je v svoji trdnosti in mogočnosti temu primerno renesančno bahat. Na njem so gospodovali rajhenburški vitezi, za njimi pa številne plemenitaške družine, vsaka s svojim vzponom in padcem, dokler ga ni pred 135 leti kupil bogat francoski menih Gabriel Giraud. Z neverjetno podjetnostjo in versko gorečnostjo je veliko plemiško poslopje, bolj podobno utrdbi kot prijazni graščini, spremenil v trapistovski samostan, vsakršno posvetno razkošnost pa izbrisal, kar pomeni, da je prezidal dvorane v celice, kapelice, spalnice in delavnice, stolkel štukature, reliefe in freske, da ne bi žalile pravil njegovega asketskega reda, pravil, ki so se zlivala v eno samo: ora et labora, moli in delaj. Dokupil je 300 hektarjev kmečkih zemljišč, po francoskih agrikulturnih vzorcih postavil veliko živinorejsko farmo, prve vinograde z žičnimi oporami pri nas, sadovnjake s plemenitimi sortami. Pripeljal je tudi prvi traktor v Slovenijo in že leta 1896 postavil na Brestanici hidroelektrarno. Trapisti so bili in ostali pojem marljivega, tehnično naprednega in skromnega meniškega reda.

Spomeniška služba je v sedemdesetih letih kot veliko odkritje razglasila elemente romanske grajske arhitekture in ostanke renesančnih posvetnih fresk, ki jih je bila izluščila izpod trapistovskih prezidav in ometov. Mogočno poslopje je postalo že samo po sebi muzej, v njegovih dvoranah pa so zanimive muzejske zbirke: dokumenti in fotografije iz časov, ko je grad doletela žalostna usoda zbirnega taborišča desettisočev posavskih Slovencev, ki so jih Nemci pregnali z njihovih domov.

Renesančni bivalni del z razkošno dvorano zaključuje soba z bogatimi freskantskimi poslikavami. Obiskovalci si lahko ogledajo tudi grajsko pohištvo iz zbirk Narodnega muzeja Slovenije, vedute Brestanice od konca 19. stoletja, motive iz društvenega in družabnega življenja pa spoznavajo na predstavljenih razglednicah. Razstavljena so tudi žlahtna odličja z olimpijskih iger in svetovnih prvenstev najbolj znanega brestaniškega športnika atleta Primoža Kozmusa. Do letošnjega 23. aprila na gradu razstavlja 18 mladih slovenskih fotografov, ki jih je kot kurator izbral Klavdij Sluban, svetovno znan francoski fotograf slovenskega rodu.

Varen in neosvojljiv

Grad nad Podsredo ni grad brez oken in vrat, kakor je mrke srednjeveške utrdbe fevdalcev vrh sivih pečevij označila ljudska pesem, čeprav je bil kot castrum Herbech v zgodovinskih listinah omenjen že leta 1213. Od tistega sivega časa podsredški grad skoraj v ničemer ni spremenil svoje podobe: še zmeraj je ponosno zajeten in zbit, naščeperjen nad staro kmečko pokrajino, še zmeraj se vanj pride skozi čokat in visok strmo ostrešen obrambni stolp bergfrid. V svojem dolgem obstoju je bil varen in tolpam oblegovalcev gotovo neosvojljiv, saj sploh ni potreboval obzidij in vogalnih stolpov; in jih seveda tudi zdaj nima. Je prava prikazen zgodovine ob robu razvojno zagozdenega Kozjanskega, pokrajine, ki ji po dobrih 150 letih odrivanja na rob družbenih in prometnih tokov postaja največja dobrina prav to: na videz nekoristna in nedobičkonosna zgodovina.

In kaj lahko vidimo v tem najbolj grajskem gradu med slovenskimi gradovi? V prvi etaži sta prikazana preteklost gradu in prizadevanje za njegovo obnovo. V renesančni dvorani visijo barvni lesorezi s prikazom oblačil in opreme iz sredine prejšnjega stoletja, v vrhnji dvorani viteški oklepi in orožje, na galeriji pa barvne litografije štajerskih gradov. V pritličnih prostorih je razstavljeno steklo, ki temelji na glažutarski tradiciji na Kozjanskem. Tukajšnje steklarne so podobno kot tiste na Pohorju izdelovale steklovino za shranjevanje zdravil in živil, svetila, servirno in jedilno posodo, šipe in tudi steklenice za slatino. Ko so glažute ugasnile, je industrija na Kozjanskem zamrla do današnjega dne. Delavci Kozjanskega parka, ki ima sedež v Podsredi, skušajo tudi v teh časih pehanja za denar stanje stvari vsaj obvarovati. Denarja jim kajpak zmanjkuje, nikoli pa ne zmanjka zamisli in tudi ne besed za dobrodošlico.

Željko Kozinc


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media