Odprt arhiv za vse obiskovalce

Po upokojitvi v tropske kraje

Zaradi posebnih razmer je dostop do članka odprt za vse obiskovalce strani.

Prosti čas | jan. '19

 Med potovanji večkrat pomislim, da bi nekje kar ostal. Misel je vabljiva, toda ali je tudi uresničljiva? Za nekatere je. In ni nujno, da imajo visoke pokojnine ali veliko privarčevanega denarja. Če se želite preseliti v sanjske kraje, je vsekakor potrebno veliko poguma, treba pa je poiskati tudi kompromis med udobjem, stroški, finančnimi zmožnostmi, varnostjo, zdravstveno oskrbo in še čim.

Mlajši upokojenski par iz Slovenije uresničuje svoje sanje na tanzanijskem otoku Zanzibar. Zakonca sta se pred dobrim desetletjem odločila, da si poiščeta nov dom v toplih krajih. Vedela sta, kaj želita: življenje brez stresa, prijetno vreme vse leto, da deževna doba ni daljša od dveh mesecev, da ni nevarnosti cunamijev, orkanov, in kar je zelo pomembno, da sta lahko v primeru težav v 24 urah v Sloveniji. Navdušil ju je že prvi od primernih krajev – otok Zanzibar. Sprva sta se vsako zimo vračala za dva meseca ter iskala primeren kraj za preselitev. To je bil dolgotrajen postopek, saj na Zanzibarju vse poteka počasi (pole pole). Poleg tega tudi v revni državi parcele ob morju niso poceni. Ker nista imela na voljo veliko denarja, sta doma prodala vse imetje in leta 2017 kupila enosmerno vozovnico za Zanzibar. Najela sta hiško in začela urejati potrebno dokumentacijo za vizum in gradnjo. V 99 dneh sta zgradila svoj novi dom in obrnila nov list v življenju. Ker pokojnina ne zadošča za vse stroške, sta v spodnji etaži uredila apartmaja, ki ju oddajata – Jambiani house (facebook.com/Jambianiguesthouse). Med gosti je tudi veliko Slovencev, ki jima pomenijo pomemben stik z domovino. Če že ne prespijo, jim pomagata vsaj pri organizaciji potovanja in izletih. »Ali vama je kdaj žal?« ju sprašuje veliko ljudi. Odgovor je vedno enak: »Ne! Najin načrt ni bil obogateti, ampak živeti življenje brez stresa. In to je Zanzibar!«

Denis je odprl hotel z restavracijo. 

Dobro sta se vklopila v življenje majhne skupnosti v kraju Jambiani. Med drugim sta aktivno sodelovala pri projektu obnove lokalne šole. Pri tem se jima je pridružila ena izmed njunih slovenskih gostij Ana Nadoh. Ana, po izobrazbi učiteljica razrednega pouka, je bila zgrožena nad razmerami v šoli. Prostori so bili slabo vzdrževani, v učilnicah je bilo zelo vroče, otroci pa niso imeli niti svinčnika in papirja. Zanzibarska Slovenca sta poskrbela za dogovor o obnovi z vaškim poglavarjem, Ana pa je v Sloveniji organizirala zbiranje denarja. S pomočjo donacij so jeseni temeljito prenovili šolo: zgradili so nov prizidek, prebarvali prostore, obnovili streho in ostrešje, prenovili toaletne prostore, zamrežili okna ..., nekaj denarja pa je ostalo še za šolske potrebščine in lizike. Ana je bila prisotna pri obnavljanju šole, pomagati pa ni smela, saj tujci s turističnim vizumom na otoku ne smejo delati, niti brezplačno.

V kolonialnem mehiškem mestu

Slovenskih upokojencev, ki so odšli po svetu, je še več. Žal jih osebno nisem spoznal veliko, pa še tisti se niso želeli javno izpostaviti. Sem pa na različnih koncih sveta srečal kar nekaj upokojencev iz Evrope, Amerike ali Avstralije. Med bolj priljubljenimi je Mehika, še posebno polotok Jukatan, ki se ponaša z večnim poletjem. V mestu Valladolid je svojo drugo domovino našel Američan Denis Larsen. Nedaleč stran od mestnega središča je kupil staro posestvo, kjer je odprl manjši penzion in restavracijo Casa hamaca – Hiša viseča mreža. Vse od prvega obiska Mehike pred več desetletji ga privlači staroselska kultura. Nekoč je Indijancem pomagal pri različnih prostovoljskih projektih, danes pa Maje celo zaposluje. Poleg španščine pozna kar nekaj majevskih besed. Stene penziona so poslikane z indijanskimi motivi, sobe poimenovane v majevskem jeziku, v njih pa so poleg postelj še viseče mreže. Mnogi domačini raje spijo v viseči mreži kot postelji in tudi turisti so nad neobičajno opremo sobe navdušeni. Poleg hiše stoji še prav poseben čebelnjak iz votlih debel. V njem Denis goji manjše čebele, ki jih Maji zelo cenijo. Ne samo zato, ker ne pikajo, temveč predvsem zato, ker pridelujejo med odličnega okusa. Količina je sicer veliko manjša kot pri drugih vrstah čebel, a zato med dosega višjo ceno.

Denis nekajkrat letno v svoji restavraciji organizira dobrodelno prireditev, z zbranim denarjem pa kupijo najnujnejše potrebščine za revne indijanske družine. Del svoje hiše je Denis odstopil društvu priseljencev. V njem se nekajkrat na teden družijo predvsem upokojenci, ker jih je pač največ med stalno naseljenimi tujci.

Panamski hribi in morje vabijo

Ameriški par v Panami

Med ameriškimi upokojenci je zelo priljubljena tudi Panama. Nekateri kupujejo hiše v hriboviti pokrajini, kjer so temperature zmernejše, a tudi pozimi redko padejo pod 20 stopinj. Eden najbolj priljubljenih krajev je Boquete. Na njegovem obrobju je nastalo pravo naselje novih hiš, v katerih živijo premožnejši domači pa tudi tuji upokojenci. Mesto je razpotegnjeno ob reki, zaznamuje pa ga velika cerkev. V okolici mesta se razprostirajo plantaže kave. Sveže sadje in zelenjavo je mogoče vsak dan dobiti na lokalni tržnici. Prav tako sveže pečen kruh, saj je nemški par pred leti odprl izvrstno pekarno. Ob njej sta urejeni tudi restavracija in slaščičarna. Tu sem se neko jutro pridružil starejšemu paru z velikim psom. »To je Lucy,« pokažeta na psa. »Vedno je bila kot družinski član. In ko sva se pred letom dni preselila v Panamo, je seveda prišla z nama. Prav nič nama ne manjka. Tu dobiva vse, kar potrebujeva. Do zasebne bolnišnice v mestu David pa je manj kot uro vožnje. Zadnjič sva oba potrebovala usluge zobozdravnika. Poseg so opravili zelo strokovno, račun pa je bil vsaj za polovico nižji, kot bi bil v Združenih državah Amerike ...«

Na malo manj premožne upokojence sem naletel na otoku Colon. Leži ob atlantski obali, ki je porasla s tropskim gozdom in kokosovimi palmami. »Prosto lahko uporabljaš kuhinjo,« me je prijazno ogovoril Michel. »Večino posode sem nakupil kar sam, saj se vsako zimo vračam v ta hotel. Je eden najcenejših na otoku. Sobe bi res potrebovale temeljito obnovo, toda večino časa preživim na terasi ali pa ob obali.« Francosko govoreči Kanadčan bi si lahko privoščil tudi več razkošja. Toda tu se je počutil dobro in na račun poceni sobe si je lahko s svojo pokojnino omislil obiske boljših restavracij in ob večerih odprl kakšno steklenico vina. Michel je preživljal v Panami le zimske mesece, saj se nikoli ni mogel sprijazniti s hudim mrazom v Kanadi. Podobno kot John iz New Yorka, ki je bival v sosednji sobi. Najbolj zanimiv pa je bil David. Tudi Američan v poznih šestdesetih letih. Presenetil me je že ob prihodu v hotel. Poleg nahrbtnika je namreč tovoril tudi desko za jahanje na valovih. »To je moj način življenja že od mladosti,« se je odzval na moj začudeni, a hkrati občudujoči pogled. »Ne izzivam več največjih valov, toda na manjših se znajdem enako dobro kot mladi!« Tudi David potuje sam, najraje se z najetim avtomobilom ali avtobusom odpravi na raziskovanje obalnih krajev ...

 Besedilo in fotografije: Igor Fabjan


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media