Od kozjega pastirja do zlate ure
Andrej Bolčina, po domače Dreče Zahribarski (po legi rojstne hiše), se je pred skoraj devetdesetimi leti rodil v vasi Otlica, na približno devetsto metrov visoki planoti, ki se imenuje Angelska gora ter leži med Čavnom in Nanosom na Primorskem. Vas je dobila ime po znamenitem naravnem oknu v kamniti steni, ki omogoča pogled na Vipavsko dolino. Prebivalci so Gorjani, za katere je znano, da so od nekdaj pametni, iznajdljivi in po izročilu zviti (furbi). Naš sogovornik ima vse te lastnosti, je pa tudi hudomušen, vitalen, s fotografskim spominom, razgledan, iskrivih misli in odprtega srca, predvsem pa pronicljiv opazovalec aktualnih dogodkov.
»Na žalost mame nisem poznal, ker je umrla, še preden se je začel snovati spomin v moji otroški glavici,« se še zdaj z grenkobo spominja prikrajšanosti. Oče se je kot vdovec trudil prevzeti ženino vlogo, čeprav v tistih časih to ni bilo ravno v navadi. Življenje je sprejemal po zdravi kmečki logiki. Ena izmed njegovih resnic je bila: »Nikoli nisi toliko bogat, da ne bi mogel vsega zapraviti, in nikoli toliko ubog, da ne bi mogel tudi malo prihraniti.«
Andrej je v domačem kraju končal pet razredov osnovne šole, v letu italijanske kapitulacije pa zaključil šolanje. V teh krajih je bilo od leta 1926 in vse do leta 1943 na vseh javnih mestih prepovedano govoriti slovensko. Otroci so imeli z učenjem, pisanjem in branjem v italijanščini hude težave, domačini pa velik odpor do tuje oblasti. Imeli so italijanskega učitelja, ki je bil že ob prihodu prepričan, da je kaznovan, ker ga pošiljajo med barbare in bandite. Ime domače vasi Otlica so Italijani spremenili v Ottelza, v pogovornem jeziku pa so domačini vas imenovali Wtlca. Sinjor maestro v šoli je norel, ko otrokom ni bilo jasno, kaj sploh hoče s to Ottelzo, če je Wtlca.
Delo mu je rešilo življenje
Otroci v vasi so pasli drobnico, nabirali drva, prijateljevali, izdelovali piščali, plezali na (pre)gladke bukve, tekmovali. Bilo je razburljivo lepo, čeprav je čisto blizu divjala vojna z vsemi posledicami ter strahotami. Večkrat se je zgodilo, da so otroci našli neeksplodirane bombe ali granate ter v svoji nevednosti imeli tako najdbo za neizmerno srečo. In tako je bilo tudi 9. aprila 1943 dopoldne, ko so prijatelji in sošolci Cvetko Krapež, Ivan Krapež (Ladko) in Andrej Bolčina, vsi rojeni v letu 1929, našli neeksplodirano topovsko granato, jo »ocenili«, shranili na varno in sklenili, da jo po kosilu pregledajo, ji otipajo »jetra« do obisti. Zakrili so jo pred konkurenco, kajti tudi druge skupine otrok so z nepopisno vnemo prav tako iskale to vrsto razvedrila, ter odšli domov z načrtom, da se popoldne vrnejo. Pri Zahribarju je bila doma le svakinja Ivanka, ki je ukazala Drečetu, naj doma pomaga, ker bodo orali njivico pri hiši. Nobena zvijača niti mila prošnja ni prepričala Ivanke, da bi mu dovolila k prijateljema. Okrog petnajste ure popoldne je strahovito počilo, takoj je vedel, kaj se je zgodilo, zajela sta ga neopisljiv strah in skrb. Drobnica se je sama pred nočjo spustila proti hiši kot vsak večer. Le pastirjev ni bilo. Nikoli več.
»Ob šestdeseti obletnici sem ob kamnu, na katerem sta prijatelja aktivirala granato in obležala mrtva, postavil spominsko obeležje v njun spomin in opomin vsem, ki lahko kaj storijo, da bi take nesreče preprečili, kot tudi v zahvalo svakinji Ivanki Bolčina za njeno odločnost, da me je zadržala doma, in Janezu Krapežu, ker mi je z oranjem tistega dne rešil življenje,« se še danes pretresen spominja tega nesrečnega dne.
Ob razpadu Italije je sicer zavladalo olajšanje, toda ne za dolgo, kajti tisto, kar je sledilo po zamenjavi Italijanov z Nemci, je pomenilo resnično katastrofo in pravo frontno vojskovanje tudi v tej gorski vasici. V marcu leta 1945 je bila nemška ofenziva na višku – zaključni boji za uničenje partizanskih enot na tem območju. »Pome je prišel brat Polde, že partizan, in tako sem 27. marca 1945 komaj petnajstleten postal vojak, zgodovinsko gledano, prve in resnično slovenske vojske. Pripeljal me je v partizanski tabor na Predmeji in moje otroško življenje se je spremenilo v življenje vojaka partizana zaščitne enote IX. korpusa,« opisuje ta nikoli pozabljeni dan.
Želja po izobrazbi
Težko pričakovana svoboda in zmaga partizanov sta povzročili val navdušenja in velikega optimizma. »Ministrstvo za notranje zadeve je pozvalo državne uslužbence, naj se javijo na stara delovna mesta, in tako sem po svečani prisegi postal miličnik in dobil temno modro miličniško uniformo, ki me je spremljala vse do upokojitve. Sanjal sem o študiju, želel sem se izpopolnjevati tako strokovno kot tudi splošno, vendar takrat je žal prevladovala politika čiste neumnosti, češ, kaj ti bodo znanje in knjige, treba je obnoviti porušeno državo, zato lopato in kramp v roke,« se grenko spominja zaplankanosti nekaterih tedanjih voditeljev. Kljub temu se je udeležil različnih strokovnih izobraževanj in po nekaj letih postal višji inšpektor milice in vodja sektorja za varovanje oseb in objektov v Upravi milice (Republiškega sekretariata za notranje zadeve Socialistične republike Slovenije – RSNZ).
Andrej Bolčina ima za seboj izjemno kariero – od zaščitnika miličnika na Grahovem ob Bači, v Begunjah, Radovljici, Ljubnem ob Savinji, Žireh in Škofji Loki do inšpektorja v Ljubljani. »Tako je takrat pač bilo. Samoumevno smo vse sprejeli, tudi žena in hčeri, niti nam ni bilo preveč naporno, počutili smo se zadovoljne,« razmišlja danes. Res pa je bilo mnogo selitev, privajanj, hčerki Manica in Angelca sta se zaradi žirovske narečne specifike celo znašli v središču zanimanja otrok in učiteljev ob prihodu v (spet) novo šolo.
V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je sogovornik prevzel zahtevno in odgovorno delo: varovanje Josipa Broza Tita, bivšega predsednika SFRJ, njegove žene Jovanke in spremstva. V Slovenijo (Jugoslavijo) so prihajali številni gosti iz neuvrščenih in drugih držav: Yasser Arafat, Anvar el-Sadat, Kim Il Sung ter mnogi drugi, za katere je bila zahtevana najvišja stopnja pozornosti različnih služb RSNZ. Ob obisku japonskega princa Akihita in princese Michiko je imel zlomljeno nogo, a ni bilo nikogar, ki bi ga nadomestil, zato je opravljal varovanje kar z berglami. »Princ je bil očitno zadovoljen, kajti ob slovesu mi je izročil spominsko darilo,« se spominja sedanjega japonskega cesarja.
V pokoju z mirno vestjo
Spomladi 1977 je predsednik Tito pripotoval na Brdo za daljše obdobje. V tem času je obiskal Ljubljano, sprejel egiptovskega predsednika Mubaraka, spremljal koncert Dubravke Tomšič Srebotnjak, obiskal tovarno Rašica, bodril vojake v vojašnici v Kranju, 1. maja pa se je napotil na Jošt, hrib, kjer je bil tradicionalni shod. »Za prevoz visokih gostov je bilo treba poskrbeti pravočasno in znano vozilo mercedes 500 pullman ni bilo primerno za vsako kozjo stezo. Zato so se gardisti poskusno odpeljali na prireditveni prostor na Joštu, kjer se je vozilo v neki ožini seveda zagozdilo, in prepričani smo bili, da bo slavni avto tam ostal za vse večne čase. Bil je lep pomnik za nespametne organizatorje predsednikovih obiskov, ker si niso pustili dopovedati, da s takim vozilom ni mogoče voziti po »slovenačkim gorama«. S pomočjo krepkih domačinov so mercedes spravili v dolino, naslednji dan pa je Tito odšel na proslavo z ustreznim terenskim vozilom, še pripoveduje Andrej Bolčina, ki je imel 3. maja 1977 čast, da je poslednjič spremljal Tita na njegovih potovanjih po Sloveniji, kajti odhajal je v pokoj. Za zasluge pri varovanju oseb in objektov na območju Socialistične republike Slovenije je od Josipa Broza Tita dobil v dar vrhunsko zlato zapestno uro, in to mu izjemno veliko pomeni.
Andrej Bolčina v toplem delu leta prebiva na Dolenjem Brdu, v Poljanski dolini, kjer s svojo drago ženko, kot jo sam kliče, ter nasledniki (beri: trije otroci, pet vnukov in devet pravnukov) uživajo v naravi in druženju, sicer živi v Ljubljani. Dela, kar lahko, kaj pa bo življenje še prineslo, ga ne skrbi preveč, zdaj ima čas za tisto, kar ima rad in mu je dragoceno. Veliko bere in spremlja aktualne dogodke, vse, kar se dogaja v svetu in doma, ga še kako zanima. Oglaša se v različnih medijih s kritičnimi prispevki in pismi na različne teme. Je pokončen in razmišljajoč človek, ki dobronamerno opozori na napake v družbi. »Doživel sem čas, ko smo si dejansko z orožjem in modrostjo izborili samostojno Slovenijo, v kateri zdaj živimo svobodno. Imam povsem mirno vest, ničesar ne bi v svojem življenju spremenil,« zaključi razmišljanje o sedanjosti in prihodnosti Andrej Bolčina, po domače Dreče Zahribarski, iz Wltce.
