Odprt arhiv za vse obiskovalce

Družina Yebuah – prepletanje čustev in talentov 

Zaradi posebnih razmer je dostop do članka odprt za vse obiskovalce strani.

Zgodbe | jan. '19

Družina Jebuah - spomin na počitnice iz leta 2016

Vida in Robert Yebuah sta se spoznala v ljubljanskem študentskem naselju. Vida je prišla iz Novega mesta na pedagoško akademijo, Robert pa iz Gane – iz etične skupine Ga – na študij metalurgije. Z njene strani je bila to ljubezen na prvi pogled, Robert pa je bil sprva malo zadržan. »Ko pa sem ugotovil, da so njeni žareči pogledi namenjeni meni, sem se sprostil in si priznal, da tudi jaz enako čutim do Vide.«

 Robert si je sicer želel v rodni Akri študirati arhitekturo, toda ker v srednješolskem programu niso imeli umetniškega risanja, se na želeno fakulteto ni mogel vpisati. Tudi v Ljubljani mu to ni uspelo, kajti študentje iz Gane so lahko v tujini študirali le na fakultetah, ki jih v Gani ni bilo. Robert se je zato prijavil za študij metalurgije, vendar z upanjem, da ga bo v Jugoslaviji lahko zamenjal za študij arhitekture. To mu pa ni uspelo, ker je prav tisto leto ganska vlada poslala okrožnico vsem državam, da morajo ganski študentje študirati natanko tisto, za kar so se prijavili. 

Dvojčici in selitve

Kmalu sta se poročila in se preselila v Črnuče, kjer sta imela na voljo prijetno sobo pri lastniku, čigar hči je bila tudi poročena z Gancem. »Tam sva bila zelo srečna,« se spominja gospa Vida. Kmalu sta se jima rodili dvojčici Irena in Leticia, ki jo kličejo Lita.

Vidina mama je imela kar precej pomislekov glede Roberta in še zlasti glede odločitve, da se preselijo v Gano. Skrbelo jo je za hčerko in vnukinji, saj je bila podoba Afrike izkrivljena. Za Vidinega očeta, svetovljana, humanitarca, člana Sokola, ki je poznal Leona Štuklja, pa je bilo dovolj dejstvo, da jo ima Robert rad. Medtem ko so živeli v Gani, je njen oče nenadoma – zaradi kapi v spanju – umrl. Veliko Vidino žalost je Robertov oče, prijazen in izobražen človek, skušal omiliti z besedami: »Take smrti so deležni le dobri ljudje ...« Takrat je te besede niso mogle potolažiti, danes pa jih bolj razume. Tudi dedek iz Gane ostaja v toplem spominu; bil je odličen govorec in odličen pevec, sam si je izdelal celo majhno harmoniko, predvsem pa sta bila oba z babico zelo ljubeča človeka.

Vido sta lepo sprejela, sicer pa je bil tudi Robertov praded z mamine strani belec. V družini je veliko talentov, predvsem glasbenih in likovnih, ter veliko izobražencev. Sorodniki so jim v času, ko je bila na oblasti vojska in je bila oskrba motena, pomagali, da niso bili za nič prikrajšani. Vendar pa je bil Robert v svoji domovini razočaran predvsem zato, ker minister za industrijo ni potrdil tehnologije, za katero je bil sam kot strokovnjak prepričan, da je najboljša za razvoj Gane. Vzrok za nerazumno odločitev pa je bilo koruptivno ozadje ...

Nazaj v Slovenijo 

Zato se je z družino vrnil nazaj v Slovenijo. Toda težav tudi tukaj ni bilo malo, zlasti administrativnih. Po zaslugi dovolj pogumne in razsodne uradnice se je Robert lahko zaposlil v podjetju IMV oziroma Revozu in zaživel. Ima svoj vinograd, je med ustanovnimi člani Lions kluba Novo mesto, že več kot 40 let poje v pevskih zborih, trenutno v zboru Krka. Prva slovenska pesem, ki se mu je prikupila, je Nocoj pa, oh, nocoj ... 

Vida se je zaposlila v novomeški OŠ Katje Rupena (zdaj Center), kjer je bila nekoč učenka, nato učiteljica, pomočnica ravnatelja in 12 let tudi ravnateljica. »Tam sem poprijela za vsa dela, kar je bilo v danem trenutku nujno, le kuhala nisem.« Učencem in kolektivu je ostala v toplem spominu, zato se še vedno radi srečujejo. Gospa Vida je zelo aktivna – uči se ruščino, sodeluje pri evropskem projektu varovanja dediščine in še bi lahko naštevali. Skupaj z možem sta soustanovitelja Društva Machova dediščina pod Gorjanci. Mach je pod Gorjanci gojil sviloprejke, po njegovem sinu, ki je bil Einsteinov kolega, pa se v fiziki imenuje Machovo število. Rada sta v družbi prijateljev, še zlasti z družino Vidine sestre. Predvsem pa veliko potujeta. Pred kratkim sta bila v Etiopiji in na Sejšelih. »Voziva se s starim avtomobilom, denar pa raje hraniva za izlete.«

 Ganska kuhinja

Toda Vida vse težje spravi moža na pot, saj je z leti raje kar doma, kjer je tudi glavni kuhar. Ganska kuhinja temelji na prilogah, ki jim prilagajajo glavno jed. V ospredju so začimbe in zelenjava, mesa je le za vzorec in je narezano na koščke ali rezance, le ribe so včasih pečene kar cele. »Zato lahko z enim piščancem nahranimo 20 ljudi, tukaj pa je en piščanec včasih tudi samo za dva človeka,« pravi Robert. Ne poznajo »pohanja« in tudi pomfrita ne, skratka prehranjujejo se zelo zdravo. Pri Yebuahovih Robert pripravlja slovensko hrano z ganskim pridihom, mama Vida pa je specialistka za peko sladic. Tudi mene je razveselila s pečenim jabolkom, nadevanim s slivovo marmelado, ki jo je naredila sama, tako kot je sama nabrala bezeg za čaj. Tradicionalnemu slovenskemu sprejemu pa sta s svojo gostoljubnostjo dodala tudi ganski kulinarični pozdrav – fufu, to je priloga iz posebne vrste banan za kuhanje, ki jo lahko kupimo tudi v ljubljanski trgovini z afriško hrano.

 »Vsi pri nas smo precej občutljivi, vse lepo in vse žalostno se nas globoko dotakne,« pravita Robert in Vida. Močna čustvena doživljanja smo spremljali tudi pri Ireni Yebuah, ko je bila žirantka v televizijski oddaji, prav nič manj pa ni čustvena tudi Leticia. Sestri dvojčici sta med seboj zelo tesno povezani, obe pa čutita globoko povezanost tudi z deset let mlajšim bratrancem Isaacom iz Gane, ki ga je družina vzela kar za svojega. Isaac, ki je edini sin Robertovega pokojnega brata Uriela in se je rodil s kar nekaj težavami ter ostal borec vse do današnjega dne, je oče treh deklic. Po poklicu je strojni inženir, zaposlen v enem od rudnikov zlata. Slovenski sorodniki mu občasno finančno pomagajo, Leticia pa je s pomočjo oddaje Dan najlepših sanj organizirala Isaacov obisk v Sloveniji in vse neskončno razveselila.

Tako tesno povezani, kot sta Irena in Leticia, pa sta tudi njuna mama Vida in njena sestra dvojčica Majda. Zanimivo je, da sta se Vida in Robert poročila v Sloveniji, njena sestra Majda pa se je s Slovencem Ivanom Kapetanom poročila v Gani, kjer so pred kratkim praznovali okroglo obletnico poroke.

Koalicija za identiteto

Leticia in Irena sta od malega segali po radiu in gramofonu, od koder je prihajala glasba. Kasneje pa sta obe pokazali tudi veliko zanimanje za šport; dekleti sta smučali, obe sta tudi maratonki. Irena se je na pobudo prof. Zdravka Hribarja, ravnatelja novomeške glasbene šole, odločila za študij opernega petja na salzburški univerzi Mozarteum, Leticia pa je izbrala študij arhitekture in tako uresničila očetove sanje. Je pa tudi ona dobra pevka, obenem igra na tolkala v simfoničnem orkestru glasbene šole.

Starša sta hčeri vzgajala v občih vrednotah in ju vedno spominjala tudi na babico, dedka in druge sorodnike v Gani. »Hčerke so po navadi zaljubljene v očete, pri nas pa se mi zdi, da je to še bolj izrazito. V času šolanja je bil Robert nepopustljiv, jaz pa sem sprejela marsikateri kompromis. Odkar sta odrasli, pa je oči vedno na njuni strani in obratno – tudi onidve ga vedno zagovarjata.« Robert še doda, da je v vzgoji otrok med delom Afrike in Evrope kar nekaj razlike: »V Gani starši vzgajajo otroka za samostojno pot v življenje, da postane odgovoren in dober človek. Ko odraste, se nič več ne vtikajo v njegove posle, nazore itd. V Evropi pa je pogosto v ospredju lastniški princip, zato se starši radi vtikajo v njihovo življenje. Poudarjajo »moj« otrok, meni je dolžan spoštovanje, zahvalo ...«

V družini Yebuah so Robert, Leticia in Irena močna koalicija, ki trdno drži skupaj. »Razumem jih, in to tudi spoštujem, saj v očetu vidita svojo identiteto,« pravi gospa Vida. Opaža, da je današnji čas bolj neizprosen do vsega drugačnega, kot je bil čas, ko sta se z Robertom odločila za skupno življenje in sta bila v tem precej »posebna«. Toda dobro se je spomniti, da ni »problematična« barva kože, ampak značaj. Na to opozarjata tudi vnuke, ki včasih prestrežejo kakšno neprijetno opazko. Leticia ima dve hčerki – Aša je stara 13 let, Ama pa 4, Irena pa ima dva fanta – Jure je star 14 let, Luka pa 11. Skupaj s partnerjema se pogosto zberejo pri starših. Marsikdaj oče in obe hčerki skupaj tudi zapojejo. Gospa Vida ne poje, rada pa pleše. »Z Robertom sva veliko preplesala. O teh letih sem pripovedovala hčerkama in zdaj o tem pripovedujem vnukom.« 

Lidija Jež, fotografija: osebni arhiv


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media