Gasilci so že dobrih sto let vpeti v življenje vasi

Zgodbe | jan. '19

ODSTRTE PODOBE – STARA VRHNIKA

»Večja gručasta vas v bližini Vrhnike leži na valovitem svetu severozahodnega roba Ljubljanskega barja, pod obronki gozdnate Planine (Špica, 735 m). Naselje je kot Gornja Vrhnika (Oberndorf) prvič omenjeno v notranjeavstrijski fevdni knjigi iz leta 1444, kasneje pa so jo preimenovali v Staro Vrhniko (Alt Oberlaibach), da so jo ločili od imena sedanjega občinskega središča. K stari Vrhniki spadajo tudi zaselki Podčelo, Razor in Kuren, ki so raztreseni po bližnjem pobočju Ulovke (801 m) in ob njem. Višji osrednji del vasi je nagneten okoli podružnične cerkve sv. Lenarta, medtem ko stojijo hiše v Dolu, na Devcih in Hribih na prostornejšem delu vasi,« nam je najprej na hitro predstavila svojo rojstno vas 70-letna upokojena gostinka Ema Goričan, ki se že tretje desetletje ljubiteljsko ukvarja z rodoslovjem in krajevno zgodovino.

Pred sto leti, ko je nastala trislikovna razglednica, so bile v vasi večinoma kmetije, na večjih so imeli tudi dekle in hlapce, prišleke iz Notranjske, Dolenjske in Štajerske. Najpogosteje so redili po eno do dve kravi, nekaj prašičev, drobnico in kokoši. Večji kmetje z več govedi so v času med svetovnima vojnama oddajali mleko v vrhniško mlekarno. Kajžarji in gostači so največkrat delali kot dninarji v bližnjih vaseh, bajtarji so imeli najeto njivo, v popoldanskem času pa so hodili na večje kmetije pomagat v zameno za ozimnico. Ko so se pojavili prvi industrijski obrati ob koncu 19. stoletja in zlasti po drugi svetovni vojni, so se mnogi domačini zaposlili v podjetjih na Vrhniki in v Ljubljani ter zlagoma opuščali kmetovanje. Zdaj je na Stari Vrhniki le še peščica kmetov, med katerimi je tudi sogovorničin brat Franci Ogrin, ki je kot četrti rod prevzel Mescovo kmetijo v soseščini vaške cerkve ter se z družino ukvarja z oddajanjem mleka in izdelavo sira.

Furmani s parizarji

Razen s kmetovanjem so si nekateri Starovrhničani denar služili tudi s furmanstvom in prevažali najrazličnejši tovor s parizarji, težkimi vozovi s širokimi platišči. Več jih je za lesnega trgovca Franca Rodeta vozilo les na vrhniško železniško postajo, v Gorico in Trst. Drugi so v Idrijo tovorili opeko ali za vrhniške pivovarje na različne konce razvažali pivo. Po prvi in zlasti po drugi svetovni vojni so nekateri domačini iz tamkajšnjih peskokopov prodajali pesek in gramoz za gradnjo cest in novih naselij na Vrhniki. Zaradi precejšnjega števila parizarjev, s katerimi so opravljali vse te prevoze, so še po letu 1950 za Staro Vrhniko uporabljali tudi sopomenko »mali Pariz«. Ženske pa so med obema vojnama, ko je bila blizu meja z Italijo, tja na črno prodajale kmetijske pridelke, pletenine in čipke.

Po padcu fevdalizma v avstrijskih deželah leta 1848 so mnogi kmetje zabredli v dolgove in bili prisiljeni posest zamenjati za manjšo ali jo prodati. Zato jih je veliko začelo odhajati s trebuhom za kruhom v tuje kraje. Tudi na Stari Vrhniki, kjer je po besedah Eme Goričan od konca 19. stoletja, ko je bila kriza najhujša, do prve svetovne vojne izseljevanje prizadelo trideset hiš. Domove je zapustilo tudi po več članov iste družine. Z ladjami so odhajali v Ameriko, kjer so delali v rudnikih in gozdovih. Večje skupine Starovrhničanov so se naselile v Waukeganu pri Čikagu, Clevelandu in Braziliji. V novi domovini so si ustvarili družine in gojili slovensko kulturo. Povratnikom, ki so v tujini zaslužili dovolj denarja za nakup posesti doma, so rekli »amerikanci«.

»Leta 1908 so ustanovili zelo dejavno Prostovoljno gasilsko društvo Stara Vrhnika, eno prvih v občini. Gasilci pa niso skrbeli le za požarno varnost, temveč so od začetka do leta 1941 vodili vse kulturno in družabno življenje na vasi. Leta 1922 so izdali Podkuranske novice in leta 1924 Podkuranski vestnik, ilustrirana lista za razvedrilo in zabavo. V njiju prvič najdemo zapisano zgodbo o steklem polžu, simbolu Stare Vrhnike, in o nastanku hudomušnega imena za Starovrhničane – povžarji. V Markovcovi hiši so odprli knjižnico, v kateri je bilo leta 1923 izposojenih več kot štiristo knjig. Društvo je okoli leta 1920 izdalo tisoč kosov razglednic, kakršno tokrat objavljamo. Denar za delovanje društva so pridobivali tudi s prirejanjem vrtnih veselic. Pod njihovim okriljem je delovala dramska skupina, katere člani so prirejali komedije, tragedije, operete in burke. Večinoma so jih odigrali v rokodelskem in sokolskem domu na Vrhniki. Vaški muzikantje so s harmoniko, orglicami in kasneje tudi s kitaro spremljali vesele dogodke: poroke, nabor fantov za vojsko, gledališke igre in gasilske veselice. Nastopali so tudi v Verbičevi gostilni,« navaja zavzeta raziskovalka in nas opozori, da so se prav pred to gostilno leta 1930 fotografirali starovrhniški kolesarji, preden so krenili na dirko. Ob levem robu slike stoji 63-letni gostilničar in gospodar Franc Verbič, katerega lik so uporabili za vaški simbol in vaško zgodbo »Star pastir je polža pasel« v obeh gasilskih listih.

PGD Stara Vrhnika je tudi po drugi svetovni vojni nenehno raslo in se vključevalo v krajevno dogajanje. Kot je povedal njegov podpoveljnik Boštjan Turk, je zdaj v društvu 34 operativnih gasilcev (od tega 12 potapljačev), usposobljenih za gašenje požarov in reševanje ob naravnih in drugih nesrečah, tehnično reševanje in nudenje prve pomoči, reševanje iz vode in na vodi ter od leta 2016 tudi za reševanje ob prometnih nesrečah, s čimer so postali gasilska enota širšega pomena za območje občin Vrhnika, Log-Dragomer in Borovnica. S tremi gasilskimi vozili in gasilskim čolnom so predlani posredovali na 104, lani do 4. decembra pa na 81 intervencijah. Leta 2015 so temeljito obnovili in povečali gasilski dom.

Dragoceno rodoslovno gradivo

Ob pogledu na zgornji sliki mozaične razglednice nam je rodoslovka Ema Goričan pojasnila, da je bila desna narejena z griča Zakoše in prikazuje vas s podružnično cerkvijo sv. Lenarta iz leta 1526 ter Ljubljanskim barjem in Krimom v ozadju, leva pa z zvonika sredi naselja, pod katerim se druga ob drugi stiskajo takrat še s slamo krite domačije. Zadnje res dobro pozna, saj je po letu 1995 natančno preučila 65 starovrhniških hiš, popisanih v franciscejskem katastru iz leta 1824, in raziskala izvor domačih hišnih imen. Na osnovi zbranega gradiva je leta 2013 s soavtorico Polono Zalokar pripravila dokumentarno razstavo Stara Vrhnika – Hiše se spreminjajo, sledovi ostajajo in dve leti pozneje v samozaložbi izdala še imenitno rodoslovno monografijo.

Zato je bilo poučno prisluhniti njeni zanimivi pripovedi: »V desnem nizu je prva hiša – Andrecova hiša – stara skoraj tristo let, v njej je po prvi svetovni vojni živela domača hči Frančiška z možem, kovačem Jožefom Nagodetom in hčerko Zofijo. Naslednja hiša – Klamova hiša – je potem, ko sta se Ignacij in Jera Debevc s trinajstimi otroki preselila na veliko kmetijo na Devce, ostala prazna in se je med drugo svetovno vojno podrla. Na njenem mestu je zdaj vrt Žaklove hiše, v kateri sta Ignacij Debevc ml. z ženo Minko imela gostilno Pri Nacetu ter trgovino z živili in tobakom, strojno pa so pletli tudi nogavice, rokavice, šale in kape. Iz Kirnove hiše je bil doma nadarjeni glasbenik Ivan Gostiša, ki je igral in nato v letih od 1930 do 1932 vodil vrhniški tamburaški orkester ter uglasbil Povžarsko in Lenkino polko. Gospodar zadnje hiše – Markovcove kmetije – Janez Suhadolnik je igral v dramski skupini in ob nedeljah vodil vaško knjižnico. Janez Caserman iz prve hiše – Cemetove hiše – na levi strani je bil kolar, tesar, gasilec, muzikant in vrhniški občinski svetnik, ki se je po vrnitvi iz Amerike poročil z Marijo Mesec. Jožef Umek s Pogoznikove domačije je z ženo Marijo redil plemenske krave molznice in hišo leta 1939 obnovil in nadzidal. V Jurčovski hiši z letnico 1847 na portalu je bila doma Frančiška Nagode, ki se je leta 1922 poročila z Dimitrijem Belovim, ruskim ujetnikom, ki je po prvi svetovni vojni ostal na Vrhniki. Iz sredinske hiše – Kobalove hiše – izvirajo trije znani Starovrhničani: Ivan Ogrin, posestnik in gostilničar na Lavrici ter župan občine Rudnik v letih od 1936 do 1942, avstro-ogrski častni konzul v Braziliji in velik dobrotnik, brat dr. Franc Ogrin, pravnik in banski svetnik, ki je kot okrajni glavar služboval v Črnomlju, Kamniku in Kranju, in njegov sin Miran Ogrin, novinar Dnevnika in svetovni popotnik.«

Boris Dolničar