Koliščarji na Ljubljanskem barju

Zgodbe | jan. '19

ZAKLADI SLOVENSKIH MUZEJEV

Svetovna organizacija Unesco je leta 2011 z vpisom kolišč okoli Alp na seznam kulturne dediščine prepoznala neprecenljivo vrednost in pomen varovanja tovrstnih najdišč. Od več kot 1.000 znanih koliščarskih naselbin v Švici, Franciji, Nemčiji, Avstriji, Italiji in Sloveniji, ki segajo v obdobje od 5.000 do 500 pr. n. št., je na seznam vpisanih 111 najdišč, med njimi devet z Ljubljanskega barja. Intenzivna izraba prostora in okoljske spremembe so v zadnjih letih raziskave usmerile predvsem v zaščito in ohranjanje teh dragocenih najdišč.

Širitev poljedelstva doseže ljubljanski prostor okoli sredine 5. tisočletja pr. n. št. in ga vse do srednje bronaste dobe zaznamuje s koliščarskimi naselbinami na Ljubljanskem barju. Udomačitev divjih rastlin in živali je omogočila pridelavo presežnih količin hrane in stalno naselitev, s tem pa tudi razvoj tehnološko naprednih in razslojenih skupnosti. Ustaljeno bivanje in shranjevanje presežne hrane je vplivalo na specializacijo posameznikov, ki so razvijali nove spretnosti ter pridobivali ekonomski in družbeni pomen. Koliščarji so se preživljali s poljedelstvom, pomemben delež prehrane pa sta še vedno zagotavljala lov in nabiralništvo. Poleg pšenice in ječmena so gojili še lan in grah, potrebo po rastlinski hrani pa so v veliki meri zadovoljevali z nabiranjem užitnih rastlin in plodov v okolici. Poznali so tudi učinke strupenih in zdravilnih rastlin. Živinoreja je v kombinaciji z lovom in ribolovom zagotavljala stalno uživanje mesa in maščob. Največ so lovili jelene, srne, divje prašiče, bobre, vidre, jazbece, lisice in vodne ptice. Poleg rokodelstva so se koliščarji že od sredine 4. tisočletja pr. n. št. ukvarjali tudi z metalurško dejavnostjo.

Kolo z osjo

Med vzorčenjem lesa v enem od drenažnih jarkov na kolišču Stare gmajne v Verdu pri Vrhniki so arheologi leta 2002 odkrili dva čolna deblaka in kolo z osjo, ki je verjetno pripadalo dvokolesnemu vozu. Kolo je sestavljeno iz dveh jesenovih plošč, ki sta spojeni s štirimi hrastovimi zagozdami, in v premeru meri 72 cm. Jesenovo deblo je bilo po dendrokronoloških raziskavah debelo v premeru vsaj 40 cm, drevo pa je bilo staro okoli 80 let. Os je dolga 124 cm in izdelana iz enega kosa hrastovega lesa, zaključek je pravokotne oblike in nalega v odprtino kolesa. Izbor lesa, upoštevanje krčenja in raztezanja ter način pritrjevanja in spajanja kažejo na izredno spretnega mojstra in poznavalca lesnih vrst. Leseno kolo z osjo, staro 5.200 let, spada tako po starosti kot tudi tehnološki dovršenosti v sam vrh svetovne kulturne dediščine.

INFORMACIJE: 

Muzej in galerije mesta Ljubljane

Gosposka ulica 15, Ljubljana

www.mgml.si; e-naslov: prijava@mgml.si; tel. št.: 01 24 12 506

Irena Šinkovec, kustosinja za prazgodovino