V Sloveniji so stanovanja starejšim v breme
STARANJE V EVROPI
O problemu stanovanj med starejšimi je za monografijo SHARE, izdano v letu 2015, pisal prof. dr. Ivo Lavrač z Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani. Njegove ugotovitve so pomenljive in razlog za precejšnjo skrb.
Iz ekonomske vede poznamo termin »asset rich income poor«, ki označuje posameznike in gospodinjstva, ki imajo malo načinov, da bi iz svojega sicer večjega premoženja potegnili konkretne zaslužke. V Sloveniji velja za pogosto naveden vzvod takšnega stanja starejših stanovanjski zakon iz leta 1991, poznan tudi kot Jazbinškov zakon, ki je večini starejših omogočil lastništvo stanovanj, ki pa ga ne spremljajo tudi primerljivi dohodki, zaradi česar so starejši pahnjeni v precejšnje težave.
Dohodki upokojencev se namreč v skladu z modelom življenjskega cikla večinoma zmanjšajo v primerjavi z aktivnimi. Zato imajo hkrati manj možnosti za potrošnjo. Ta potrošnja po navadi zahteva še hišno delo upokojencev, ki ga ti čedalje težje zmorejo in je lahko dodatni razlog za njeno zmanjševanje. Dosedanje analize so pokazale, da se stanovanjska potrošnja starejših le težko prilagaja in da je stanovanjska mobilnost starejših kot najpomembnejši način za zmanjšanje stanovanjske potrošnje razmeroma majhna.
Ne morejo jih vzdrževati
Slovenija je med državami, ki imajo zaradi zgodovinskih razlogov najbolj previsoko stanovanjsko potrošnjo glede na dohodke, zato je tu problem »asset rich income poor« še bolj pereč. Najpogosteje se kaže kot težava starejših, ki svojih hiš, v katerih živijo, ne morejo vzdrževati niti jih prodati, nimajo pa za osnovne življenjske potrebe.
Kot je ugotovil profesor Lavrač, lahko iz podatkov raziskave SHARE sklepamo, da je stanovanjska potrošnja starejših, vključno s stroški kurjave, v primerjavi z njihovim dohodkom v Sloveniji največja v Evropi. V Sloveniji tako znaša po teh podatkih za leto 2011 (četrti val raziskave SHARE) izračunani delež stanovanjske potrošnje s stroški v dohodku kar 54 odstotkov, prvi državi, ki nam sledita sta Portugalska in Španija, kjer ta delež znaša 49 in 46 odstotkov, vse druge so daleč zadaj (najnižji delež ima Švedska, kjer ta znaša 29 odstotkov). Poleg tega je Slovenija rekorder tudi glede stanovanjske nemobilnosti starejših, ki je nižja kot v vseh drugih evropskih državah. Starejši Slovenci tako v istem stanovanju stanujejo okrog 32 let (gre za mediansko vrednost), nasprotje temu so Švedi, ki živijo »na istem mestu« približno eno leto, Poljaki dve leti in Nemci tri leta.
Za starejše to predstavlja breme, saj jih omejuje pri zadovoljevanju drugih nujnih potreb in obremenjuje tudi delovno. Najučinkovitejša strategija za znižanje previsoke stanovanjske potrošnje je sprememba bivališča, vendar je stanovanjska mobilnost starejših tudi drugje v Evropi zelo omejena, pri nas pa jo omejujejo še dodatni dejavniki (na primer slabo delujoč nepremičninski trg).
Ukrepi za zmanjšanje stroškov
Med možnostmi povečanja dohodka starejših profesor Lavrač svetuje odpravljanje slabosti dosedanjih slovenskih poskusov uvajanja finančnih instrumentov, ki omogočajo postopen prenos dela vrednosti stanovanja v dohodek, saj so se v drugih državah obnesli, in ukrepe na trgu dela za omogočanje dodatnega zaslužka starejših. Kot ukrepe za zmanjševanje stroškov pa spodbujanje cenejših vzdrževalnih storitev za stanovanja starejših, ukrepe, ki bi spodbudili mlade naslednike, da tudi v lastnem interesu prispevajo k stroškom obnove stanovanj starejših, in dodatno spodbujanje sobivanja.
Problemi stanovanj starejših so torej v Sloveniji med najbolj perečimi v vseh evropskih državah. Žal to ni enostavno rešljiv problem, upamo pa, da bo sedanji vladi uspelo sprejeti ukrepe, ki bi vsaj nekoliko uredili stanje na tem področju.
