Zmaj v slovenski ljudski pripovedi
Zaradi posebnih razmer je dostop do članka odprt za vse obiskovalce strani.
Pripovedi o zmajih spadajo v tisto vrsto ljudskih pripovedi, s katerimi si ljudstvo razlaga različne pojave v naravi. Dragocenost teh pripovedi je v sporočilu o miselnosti našega ljudstva v nekem zgodovinskem obdobju.
V vsaki ljudski pripovedi najdemo zrno resnice, ki pa ga moramo v nekaterih zgodbah s posluhom poiskati: Šmarno goro je nametal velikan Hrust, Špik je ukazal zgraditi velikan Ledenec. Kje je tu resnica? V ljudski logiki. Veliko goro naredi velikan – pameten in logičen odgovor.
Zmaj v slovenski ljudski pripovedi nastopa v različnih vlogah. Pod goro Bogatin je skrit Zlatorogov zaklad, a ne moremo do njega, saj ga čuva strašni zmaj. Zmaj je zanesljiv čuvar zakladov, a je tudi povzročitelj cele vrste nesreč.
Ljubljansko kotlino so dolga stoletja ogrožale poplave. Le kdo jih je povzročil? Slovite poplave je povzročal tisti zmaj, ki je imel rep pod Krimom, glavo pa pod goro Sv. Ane pri Podpeči. Kadar je zamahnil z repom, je Ljubljanica poplavila Barje in Ljubljano. Ljubljančani so imeli res velike težave s poplavami, dokler niso zgradili Gruberjevega prekopa, ki je velik del vode speljal po novi strugi.
Tudi potrese je povzročal zmaj. Pod njegovimi šapami so se tresle gore. Ob nekem takem zmajevem lomastenju po Karavankah so si morali Tržičani poiskati nov kraj bivanja. Z južne strani Košute, kjer je menda nekdaj stal Tržič, so morali bežati pred skalami, ki so se valile z gora. Zgradili so nov Tržič v varni dolini, tam, kjer stoji še danes.
V času bojev med staro in novo vero, med poganstvom in krščanstvom, je zmaj postal simbol poganske teme. Svetnika sv. Jurij in sv. Marjeta pa sta postala zmagovalca nad zmajem – nad poganstvom.
Kakšna zver je zmaj? Zmaj je ptica, ki s krili obvlada nebo, zmaj je tudi kača, ki plava po vodi, a zmaj je tudi kuščar, ki se plazi po kopnem. Če pa ima še več glav, iz katerih bruha ogenj, potem je tisti, ki premaga zmaja, zares junak.
Ljubljanski zmaj
Nekega davnega dne je grški junak Jazon z ladjo Argo in tovariši argonavti potoval v Kolhido, v deželo ob Črnem morju. Tam je želel dobiti zlato runo, kožo zlatega ovna. Kraljeva hči Medeja, ki se je vanj zaljubila, mu je pomagala s svojim čarovniškim znanjem.
Z Medejo in z dragocenim zlatim runom na krovu je Argo dvignila sidra in poskušala ubežati zasledovalcem, ki jih je za njimi poslal razjarjeni Medejin oče. Na begu je ladja pomotoma zašla v ustje reke Donave, namesto, da bi se obrnila na jug proti Egejskemu morju. Poti nazaj za preganjance ni bilo, saj so imeli za seboj kolhijsko brodovje. Zato so nadaljevali pot proti toku reke Donave in naprej v Savo ter končno v reko, ki se danes imenuje Ljubljanica. Pripluli so do velikega jezera in močvirja, a skale ob izviru Ljubljanice so ustavile plovbo. Argonavti so poiskali primeren kraj v bližini izvira in postavili naselje, da bi v miru razstavili ladjo in jo nato po kosih prenesli do Jadranskega morja. Naselje, ki so ga zgradili, so poimenovali Emona.
V močvirju, ki se je raztezalo na jugu naselbine argonavtov, je Jazon naletel na strašno zverino, se z njo boril in jo premagal. Ta močvirska zverina naj bi bila tisti zmaj, ki je postal simbol mesta Ljubljane, ki je zraslo na ozemlju stare Emone. In to je isti zmaj, ki širi krila na vrhu grajskega stolpa na mestnem grbu.
