Umetnost na presečišču identitete in lokalne zavednosti

Prosti čas | jan. '19

Polonca Lovšin, Kočevje - JE

To je zgodba o posebnem primeru vzajemnosti. O spletu vzajemnosti med generacijami umetnikov, med umetnostjo iz različnih krajev in med umetnostjo in razvojem nekega kraja. O spletu, ki je ozadje razstave z naslovom Ljubljana se klanja Sloveniji III: Kočevje, ki jo je mogoče januarja in februarja videti v Galeriji Vžigalica v Ljubljani.

Zasnove za cikel razstav Ljubljana se klanja Sloveniji se je domislil Jani Pirnat, kustos v Galeriji Vžigalica. Navdih zanjo je bila alegorija Ivane Kobilce s tem naslovom, ki je nastala leta 1903 in je v ljubljanski mestni hiši. Poleg tega se je Pirnat naslonil na izkušnje, ki jih je pridobil med kuriranjem zunaj prestolnice. Ugotovil je, da je med njo in drugimi slovenskimi kraji večja razdalja, kot bi sklepali na prvi pogled. Cikel od leta 2017 naprej raziskuje vzrok tega tako, da zbližuje umetnike, galerije in občinstvo, ki se sicer ne srečujejo. Priložnost daje predvsem neodvisnim umetnikom, to so tisti, ki še niso trdno vpeti v institucionalni sistem umetnosti.
Pri tretji razstavi iz cikla v vlogi selektorice nastopa Lela Angela Mršek Bajda, neodvisna kustosinja, ki je usmerjena v preizpraševanje lokalitetnih vprašanj v zvezi z umetnostjo. Leta 2013 je v Galeriji Miklova hiša v Ribnici v okviru cikla Ekspatrioti predstavila 18 umetnikov z ribniško-kočevskega območja, ki pa v času razstave niso več živeli v tej regiji. V iskanju navzkrižnih povezav med njihovimi deli je razstavo vezala na razmišljanje o razsežnostih prostora. Za razstavo Ljubljana se klanja Sloveniji III: Kočevje je izbrala tista dela, v katerih se odraža vprašanje o identiteti.

Dve desetletji zastoja

Splošna atmosfera v regiji v zadnjih dveh desetletjih, v obdobju, ki ga zajema razstava, ni bila rožnata. Kočevska je ekonomsko stagnirala, kar je privedlo do intenzivnejših migracij, temu pa je sledilo usihanje kulturnega življenja. Na primer Likovni salon, dolga leta edino razstavišče v Kočevju, je začel zamirati leta 1987. Umetniki so svoja dela v lokalnem okolju izpostavljali sporadično in ustrezno šibek je bil tudi dialog med njimi. Toliko bolj živo pa je bilo v teh razmerah njihovo samoizpraševanje o pripadnosti Kočevski, umetnosti, človeštvu. Lokalno specifični motivi in teme se kažejo v njihovih delih iz tega obdobja, ne glede na to, ali so takrat živeli v Kočevju ali ne. Vso razstavo prežema povezanost z naravo in tradicijo, čeprav oblikujejo sodobne umetniške strategije. Najbolj pa izstopajo izjave umetnic in umetnikov, ki se premišljeno in doživeto izražajo o utemeljitvah svojega dela. Dosegljive so na https://mgml.si/sl/galerija-vzigalica/.

Tina Đenadić, ki razstavlja sliko Gozd z rumenim drevescem, pojasnjuje, da je pri njej krajina poduhovljen prostor, ki se povezuje s sublimnimi vsebinami. Marko Glavač je v galerijo postavil material, prenesen iz narave, in ga naslovil Pieta. O svojem delu pravi, da raziskuje prehode med različnimi svetovi: duhovnim, realnim in virtualnim. Dora Gorše razstavlja Geometrijo budizma. S fotografskim medijem skuša zajeti esenco neotipljivega stanja, ki je v ozadju materialne realnosti.
»S svojimi zapisi želim ustaviti minljivost na videz nepomembnega trenutka, mimobežne misli, ki jih ustvarja vsakdan,« začenja svojo izjavo Mina Fina, ki razstavlja sestavljeno delo Pogrešati je to, kar čutiš, kadar nečesa ni, nastalo posebej za razstavo. Razstavljeno fotografijo Periferija 80 je ustvaril Tomaž Gregorič leta 2005, vendar spregovarja o aktualnem delu: »V zadnjem času se poskušam izvleči iz fiksacij z določenimi motivi, kot so voda, gozd in predmestje, in vzpostaviti iskreno, manj naivno in samozadostno okolje, v katerem bi si lahko izoblikoval orodje za bolj kompetenten in predvsem konsistenten nagovor gledalca.« Nataša Gašparac, ki razstavlja sliko Nekaj se plete, pripoveduje o tem, da ne išče motivov, pač pa oni najdejo njo ter nato terjajo nadvse predano delo.

Umetnost za spremembe

Zgoščenko z naslovom Kočevje špila – Po Stojni je izdalo Društvo kočevskih glasbenikov. Posamezne skladbe se naslanjajo na določene točke v gozdovih okoli Kočevja, kjer jih je mogoče tudi poslušati, tako pa izvajajo umetniško zemljevidenje svojega okolja. Lela B. Njatin razstavlja dokumente svojega cikla akcij Beseda velja, v katerem izpostavlja vidnejše točke ikonografije urbane krajine Kočevja: kip Deklica s piščalko, citat iz Hlapcev Ivana Cankarja oziroma Šeškov dom, najvišjo točko hribovja Stojna Mestni vrh, dimnik tovarne Melamin in vojaški bunker pri Škrilju. Polonca Lovšin razstavlja dokumente o akciji Gibanje za javni govor / Kočevje-JE. Čeprav ni nikoli živela v Kočevju, je akcijo izvedla v dialogu s številnimi lokalnimi ustvarjalci. Na prihodnost so umetniško pripravili zemljišče, namenjeno tovarni robotov Yaskawa.
Psihološki raziskovalni pristop povezuje Urško Pečnik in Saša Koprivca. Prva razstavlja fotografijo Love me in postavlja vprašanja o družbeni sprejemljivosti, drugi pa s sliko Tkivo razgrinja vprašanja o telesu kot dimenziji vseh aspektov. Vito Oražem razstavlja fotografijo Kočevje, Trg zbora odposlancev, julij 2001. Njegova dela so posnetki, ki se z doživetjem vzhičenja vpijajo v našo zavest. »Zmehčan rob pogleda – zgolj kratek, ne vedno bister uvid v izbrisljiv dogodek,« pa je zapisal Aleš Gregorič v zvezi s svojo razstavljeno fotografijo Vonj kože. Pavel Gregorič razstavlja fotografijo Balkan 1 in v izjavi opozarja na svojo vlogo beležitelja utripa mesta.

Dediščina in prihodnost

Našteti umetniki niso povezani v skupino. Vendar so številni med njimi skupno nastopili, ko so se kot civilna iniciativa zavzeli za počastitev akademskega kiparja Stanislava Jarma (1931–2011), najvidnejšega likovnega ustvarjalca na Kočevskem po 2. svetovni vojni in pedagoga številnim generacijam. Njegova dela spomeniško zaznamujejo vso regijo. Leta 1959 je izdelal bronasto plastiko Deklica s piščalko, ki je del mestnega vodnjaka in verjetno med prebivalci najbolj priljubljen javni kip.

Na pobudo, ki je leta 2011 prišla iz skupine umetnikov, so Jarma, ko so prvikrat podelili priznanje občine Kočevje deklica s piščalko za mednarodno primerljive dosežke na področju, umetnosti, znanosti in kulture, počastili s temo prvega občinskega kulturnega leta ter monografsko obravnavo njegovega dela. Monografija je izšla pri Pokrajinskem muzeju Kočevje in je delo Brede Ilich Klančnik, Bojane Rogina in Nadje Kovačič. Zadnja predstavlja Jarmovo delo s predavanjem tudi v okviru razstave v Galeriji Vžigalica.

V času, ko poteka razstava, se Kočevje že uveljavlja kot gospodarsko intenzivno razvijajoče se mesto. Leta 2015 so ponovno odprli Likovni salon, ki ga je 1966 soustanovil prav Jarm. Salon zdaj deluje v okviru Pokrajinskega muzeja Kočevje. Vprašanja, ki so vgrajena v razstavljena dela, verjetno ne bodo več v ospredju in tudi odnos do Jarmove dediščine se bo razvijal v novo smer. Cikel Ljubljana se klanja Sloveniji pa je omogočil, da obdobje vizualne umetnosti v Kočevju, ki ga obravnava, ne ostane prezrto v hitenju k nečemu glasnejšemu.

Virna Lešnik


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media