Vsega po pameti ...
»O, sem se bala, da te ne bo!« je veselo vzkliknila Tatjana, ko je zagledala sošolko.
Bil je četrtek, dan, ko so se srečevale ob kavi v tej veliki trgovini, vendar ni vedela, ali bo tudi v prvem poprazničnem tednu tako.
»Saj sem morala priti, hladilnik je popolnoma prazen,« je rekla Alenka.
In so pokramljale o praznikih, o otrocih in darilih, o prazničnih kosilih in večerjah, o snahah in hčerah, o navadah mladih, ki živijo tako drugače, kot smo živeli mi. Ugotavljale so, da so se med prazniki sicer imele lepo, da pa so zdaj utrujene in se bo prijetno spet vrniti nazaj v stare tirnice navajenih navadnih dni.
»Odločila sem se, da bo prvo, kar bom naredila v novem letu, shujševalna,« je rekla Olga.
»Ojoj! Jaz tega ne bom več počela! Saj veš tisto domislico, da sem shujšala vsega skupaj že 300 kilogramov, in to je za eno življenje dovolj!« se je zasmejala Alenka.
»Ti se lahko smeješ, moja kolena pa trpijo, in nekaj moram narediti.«
»Ja, jaz te razumem. Sklenila sem, da bom letos hodila na telovadbo, že iščem, kam naj se prijavim. Sem popolnoma trda, in to res ne koristi ničemur,« je rekla Tatjana.
» Sklepe morda težko premikaš zaradi hrane. Sem poslušala eno oddajo, kako škodljivo je mleko za našo starost, prav tako bela moka pa riž ...«
»Aha, laktoza in gluten, meni tudi škoduje ...« je dodala Olga in poznavalsko so začele druga čez drugo govoriti o novih modrostih.
»Od kdaj pa vam zdaj vsem vse škoduje?« je vprašala Alenka. »To me spominja na sosedo ...«
Sošolke so pač že pol stoletja poznale Alenko in so vedele, da bo zdaj povedala eno poučno zgodbico. Upale so lahko samo, da bo vsaj zabavna.
»Soseda je enkrat gledala televizijo ...« je začela Alenka, sošolke pa so se vdano naslonile nazaj in mirno srkale kavo. »Gledala je neko poučno oddajo, v kateri so govorili o umetnih sladilih. Že zdavnaj je opustila sladkor, ker je pač škodljiv. Ker pa je bila zelo sladkosnedna, ga je nadomeščala najprej s saharinom, potem z natrenom, kakršna koli je že bila skozi desetletja ponudba ...«
»Umetna sladila so škodljiva!« je vskočila Olga.
»Ja, to je moja soseda izvedela pri šestindevetdesetih letih – da namreč umetna sladila povzročajo raka. In je v skrbi za svoje zdravje nehala sladiti svojo kavo – do smrti je pila grenko kavo!«
»Joj! Kot da te v njenih letih lahko napade rak!«
»Ja – in tudi če bi te – od nečesa pač moraš umreti!«
»To me spominja na stare prepire med kadilci in nekadilci, ko je strastna kadilka na pridige o škodljivosti kajenja vedno odgovarjala z zoprnim stavkom, češ da bodo nekadilci umrli zdravi!«
»Kajenje res škoduje, tu ni dvoma. Glede hrane pa tudi ni tako preprosto, nekaterim res škoduje to, kar je drugim dobro.«
»Ja, spomnim se tete Albine, kako so jo imeli za razvajenko, ker ni marala mleka. Vse življenje se je za njo vlekla senca, češ da si izmišljuje – šele v pozni starosti so ji v domu upokojencev razložili, da pač nima encima za razgradnjo laktoze in da ji seveda verjamejo, kako ji mleko škoduje. Uboga tetica se je kar razjokala, da jo končno nekdo razume.«
»Ja, včasih je bilo tako, zdaj je pa drugače, včasih so otroke silili, da morajo vse pojesti, zdaj pa jim dovolijo, da si izmišljujejo v nedogled. Naš ded je imel najbolj prav, ko je govoril, da mora biti vsega po pameti, z mero. Če seveda ni človek bolan, ta res potrebuje posebno pozornost. Zdrav človek pa naj bi si ne izmišljeval vedno nečesa novega.«
»Ja, to mi je všeč. Iz presitosti pride izbirčnost ...«
» In iz strahu izmišljevanje. Če se človek boji starosti, upa, da mu bo pozornost pri hrani olajšala spremembe.«
»To je tudi res, le po pameti se je treba lotiti tudi sprememb. Prisluhniti telesu in znanosti in najti pravo mero vsega. Da bi pa začela preveč pozorno gledati na svojo prehrano, mi pa tudi ni všeč. Imam še vseeno dovolj drugega pomembnega dela, zato se ne bi rada začela vrteti sama okoli sebe.«
Utihnile so in srebale kavo. Ali jim škoduje ali ne, je stvar razprav, vendar so vedele, da se bodo še družile in si jo še privoščile – po pameti. Kot tudi vse drugo.
