Težavna razveza
Za slovenske zmage
Težko je ohraniti zakon, če eden od zakoncev ne sprejema vseh posledic dogovora o skupnem življenju tako »v dobrem kot slabem«. To je poglaviten razlog, zakaj se je več kot polovica volivcev Združenega kraljestva odločila, da je prišel čas, ko je treba izstopiti iz Evropske unije in začeti znova. Eno od gesel, ki jih razglašajo zagovorniki brexita, je »Britanija naj bo spet velika«. Nekdaj je bila, še zlasti v 19. stoletju, ko v britanskem imperiju sonce nikoli ni zašlo in je kraljeva mornarica obvladovala vsa svetovna morja.
Britanski vzpon do svetovne velesile se je pravzaprav začel v postelji. Kralj Henrik VIII. se je namreč hotel razvezati s Katarino Aragonsko, ki mu ni povila moškega potomca. Papež Klemen VII. je razvezi nasprotoval, zato se je britanski kralj odločil, da se otrese papeževe nadvlade, in razglasil samostojnost anglikanske cerkve, v kateri je kralj tudi vrhovna cerkvena oblast. Takega odpadništva papež seveda ni mogel spregledati, zato je španskemu kralju naročil, naj z vojaško silo pokori upornega kralja. Toda Španci so leta 1588 vojno z Britanci izgubili in tako se je odprla pot k razcvetu britanskega imperija, kar je trajalo vse do začetka 20. stoletja.
Današnje razmere so seveda povsem drugačne od tistih, ko je nasprotovanje papeževi nadvladi, tudi pri potrjevanju legitimnosti kraljev, vodilo tudi v velike vojne. Pri tem seveda ni šlo le za verska vprašanja, temveč predvsem za posvetno oblast in ne nazadnje tudi plačevanje davkov. Henrik VIII. je namreč zasegel premoženje katoliške cerkve na Otoku in »po kratkem postopku« ukazal pobiti vse, ki so mu nasprotovali. Tako si je »prislužil« sloves najbolj okrutnega britanskega suverena.
Britanska moč je začela usihati po obeh svetovnih vojnah in zlasti po drugi so se v veliki meri naslonili na ameriško pomoč, še posebej, ker so Američani korenito spremenili svetovne finance in postavili dolar za jedrno valuto svetovnega gospodarstva. Poleg tega je Amerika postala vodilna vojaška sila, ki je med drugim nadzorovala tudi svetovni naftni trg. Velika Britanija je vendarle ostala pomembna in vplivna država na svetovnem prizorišču, ki je tudi stalna članica varnostnega sveta OZN s pravico veta. Kljub vsem spremembam pa v Londonu še danes radi slišijo, če kdo njihov položaj označi z besedami »Britanija in preostali svet«.
Za evropske povezave se v Londonu sprva niso kaj prida zanimali, vendar so jih nazadnje le pritegnili gospodarski uspehi držav na drugi strani Rokavskega preliva. V Evropsko unijo so se včlanili leta 1973, vendar so še zmeraj ostali nekoliko »zunaj«. Med drugim so ohranili svojo valuto, računajoč, da bi še naprej ostali eno najpomembnejših svetovnih finančnih središč. Tega seveda ne bi bilo mogoče doseči brez ameriške podpore, zato je odločitev za razvezo z Evropsko unijo v veliki meri posledica spogledovanja z močnim zaveznikom na drugi strani Atlantika. Tesnejša povezava britanske politike z namerami ZDA se je pokazala že ob vojaški intervenciji zveze NATO v Iraku, v zadnjem obdobju pa pri uvajanju sankcij proti Rusiji, Kitajski, Iranu ter z začenjanjem globalne trgovinske vojne proti državam, ki se nočejo podrediti politiki »najprej Amerika«. Članice Evropske unije so pri tem veliko bolj zadržane, saj se zavedajo, da bo taka politika nazadnje škodljiva za ves svet.
In kje je pri teh svetovnih prerivanjih Slovenija? Omembe vrednega vpliva seveda nima, vendar pa bi se morala z večjo resnostjo pripravljati na čas, ko veliki in močni prekličejo zaveze, ki so jih sprejeli. Kar zadeva Združeno kraljestvo, se kaj lahko zgodi, da bi razveza z Evropsko unijo spodbudila Škotsko in morda celo Severno Irsko k razvezi z Londonom. Navsezadnje ima vsaka razveza zakona tudi svojo ceno. Ločitev »od postelje« je večinoma še najmanj boleča.
