Mirna, skromna in srčna
Zaradi posebnih razmer je dostop do članka odprt za vse obiskovalce strani.
Justina Golob iz Velikega Gabra je vitalna stoletnica, nasmejana in polna energije, ki ne pozna prav nobene ovire. Danes živi v varovanem stanovanju pri Domu starejših občanov Trebnje, kjer je vesela sprejemala obiskovalce ob visokem jubileju.
Rodila se je v Ajdovcu pri Žužemberku kot dvanajsta od štirinajstih otrok. Otroštva se zelo rada spominja. Po opravljeni kmetijsko-gospodinjski šoli je zamenjala kar nekaj zaposlitev: v Soteski pa v župnišču Veliki Gaber, zatem je odšla v Šumi v Ljubljano in od tam v Vrtnarijo Selo. Nekaj časa je delala kot kuharica, pozneje pa v vrtnariji. Tam je spoznala Ivana, s katerim je bila poročena 37 let.
Zelo lepi spomini pa so ji ostali tudi na kmetijsko-gospodinjsko šolo, ki je takrat delovala v gradu Mala Loka. »To je bila šola življenja. Imeli smo tako imenovano družino, ki je imela hlapce, dekle, pastirico in sekača drv. Šolo so vodili profesorji, sedem šolskih sester, župnik in dr. Kimovec. Dosledno smo se držali reda. Vstajali smo vsak dan že pred peto, šli k učni uri, kasneje k maši in šele nato je sledil zajtrk. Po jutranjem ritualu smo se razdelili v skupine: kuhinjsko, gospodinjsko, gospodarsko in šiviljsko. Gospodinja oziroma gospodar pa si bil lahko le nekajkrat na leto. Poleg poljščin in sadovnjaka smo imeli tudi čebelnjake, v hlevu pa živali. Imeli smo tudi »fond« za dobra dela in s tem denarjem (petdeset par oziroma ena žemlja) smo šli konec leta na izlet. To je bil največkrat obisk kakega tabora v Mariboru, kjer smo lahko prespali v domu pri sestrah, ali Ljubljani, ki nam je bila blizu. A več kot eno noč nismo nikoli bili od doma. Vsaka učenka si je pri šiviljski skupini morala izdelati narodno nošo, pri gospodinjski pa smo pekle peciva in razne dobrote, ki smo jih po kosilu dale na mizo. Posebej rade smo pripravljale pogrinjke za božič, veliko noč in pustni torek. Perilo smo prale na roke na reki Temenici, kamor smo ga peljale s posebnim, za to izdelanim vozičkom. Še danes vidim tisti mali ropotajoči koleselj ...« se spominja z nasmehom na obrazu.
Ko jo vprašam po receptu za tako dolgo in vitalno življenje, odvrne: »Ora et labora. Moli in delaj. Zmeraj ohrani mirno kri, naj se kar koli ti zgodi, so me učili moji starši. To je najboljši lek, kajti če se človek vznemiri za vsako reč, kvari kakovost življenja sebi in drugim. Le dobra volja, skromnost in srčnost naj vodijo ljudi,« je povedala.
