Dobra volja jo gor drži
Zofija Globočnik iz Dolenje vasi pri Čatežu je ime dobila po mami, ki jo je oče, ki je bil v Rusiji ujetnik avstro-ogrske vojske, pripeljal izza Kaspijskega morja. Po njej je podedovala tudi gostoljubno, dobrosrčno in prijazno rusko dušo.
Že kot petletno deklico jo je pritegnilo gledališče. Na Zaplazu je z igro Slehernik gostovala ljubljanska Drama. Potrebovali so Jezuščka in mala Zofija je bila več kot primerna za to vlogo. Od tedaj naprej ni bilo prireditve, da na njej ne bi nastopila v taki ali drugačni vlogi. Še zdaj skorajda vsak dan odrecitira del kake zgodbe ali pesmi, ki ji je ostala v spominu.
Iz šole je nosila same petice in strašno si je želela, da bi tudi ona postala učiteljica. A žal je bila revščina številne družine prevelika, zato se ji želja ni nikoli uresničila. Zato pa rada in veliko bere. Čeprav je novembra lani praznovala devetdeseti rojstni dan, ji vid še vedno dobro služi, saj lahko pri dnevni svetlobi bere brez očal.
Velikokrat se spomni, kako je bilo lepo, ko je bila mlada, kako so bili v vasi prijatelji. Šestnajst deklet je bilo v vasi. Vedno so se rade družile, se smejale in tudi osvajale fante. Danes takega druženja ni več.
Spominja se svojega prvega plesa. Stara je bila trinajst, mogoče štirinajst let. V njihovi hiši so partizani pripravili ples. Neka partizanka je pekla palačinke in jo po nerodnosti polila z oljem. Zelo jo je peklo. Njeno bolečino je opazil komandir, jo potolažil, potem pa kar odnesel v hišo in z njo zaplesal, kot da bi znala plesati že vrsto let. Ples jo je zasvojil za vedno. In če ji ne bi nagajala kolena, bi plesala še danes. Pa kako so plesali, ko so ličkali … Nekoč, ko so ličkali na Kovačevem podu, so imeli kar tri harmonikarje. Jedli so kostanj in orehe, pili vino in celo noč plesali.
Ko so na Čatežu odkrili spominsko ploščo narodnemu heroju, sta bila v prosvetnem domu veselica in ples s srčki. Ko je prišel plesalec po plesalko, ji je pripel srček, na vsakem izmed njih so bile izvezene besede: Ljubim te ali Rad te imam ali Všeč si mi … Največ srčkov so fantje pripeli Zofki. Postala je kraljica srčkov in za nagrado prejela liter vina. Družno sva ugotovila, da je bila prva mis Čateža, in se do solz nasmejala.
»Hvala bogu imam dober spomin. Za nazaj se spomnim veliko, tudi traparij, « pravi Zofija, ki si svoja doživetja in spomine zapisuje. Tudi o vojnih grozotah, ki jih podoživlja še dandanes, piše. Najbolj ji je ostalo v spominu, kako so odpeljali njenega očeta, očeta sedmih otrok, in ga ubili kot talca.
In kakšen je recept za dolgo življenj, vprašamo dolgoletno članico Društva upokojencev Velika Loka. »Dobra volja, to me gor drži. Malokdaj sem jezna. Tudi če me kaj ujezi, sem čez tri minute že dobra. Si pravim, Zofija, glavo pokonci, nimaš kaj! Taka sem po naravi. Imam ruske gene. Harašo! Včasih kdo pravi, da mu je dolgčas. Dolgčas mu je, ker je dolgočasen. Luštno si lahko narediš sam. Slabe stvari odpišeš, spominjaš se dobrih. In prav je tako. Starost je lepa, in jo sprejemam tako, kot je.«
