Mara in Marija Mojca Vilar – dve močni in samostojni ženski

Zaradi posebnih razmer je dostop do članka odprt za vse obiskovalce strani.

Zgodbe | feb. '19

Mara in Mojca Vilar

Pogovor z Marijo Mojco Vilar, diplomirano slikarko, in njeno mamo gospo Maro, legendarno ljudsko pevko, je zelo iskriv, poln posebnih spominov, harmonije in humorja. Marsikaj imata skupnega; bolj kot z besedami sta s pesmijo in načinom sploh »sporočali«, kako zelo sta povezani in kako sta si podobni. Ob tem pa je vsaka zase zelo močna in povsem samostojna ženska. Še zlasti pri gospe Mari, ki je 26. januarja (le dan pred Mozartovim rojstnim dnem) praznovala 87 let, je poudarek na samostojnosti. Vesela je, da lahko sama skrbi zase, da lahko pomaga drugim ljudem in tudi domačim, da se vsak dan vozi s kolesom. Precej tega je splošno znanega, toda gospa Mara je še marsikaj.

Zase pravi, da je plaha, kar pa v njenih nastopih ni slutiti ... Ker je pesem njeno poslanstvo, to pa jo dviguje, krepi, jo ohranja tako, kot je. Ko poje, izgine tudi plahost.   

Mojco Vilar kot slikarko opredeljuje nekaj osnovnih tem: labirinti, narava in njen domači kraj – Domžale. Sodelovala je tudi pri mednarodnem projektu Prošnja za Muro in njeno delo je bilo izbrano za nosilno sliko tega projekta, ki je bil ob lanskem svetovnem dnevu voda, 22. marca, predstavljen v državnem svetu. »S projektom Prošnja za Muro opozarjamo na skrajno perečo problematiko nesmiselnega izčrpavanja reke. Kraljica biološke raznolikosti je že od nekdaj tudi navdih številnim umetnikom ...«

Za študij slikarstva, ki ga je sama plačevala, se je odločila kasneje kot njeni kolegi. Ob drugih obveznostih je zavzeto študirala, po štirih letih trdega dela pa je bila diplome seveda najbolj vesela njena mama. S slikarstvom se je hitro potrdila, njene razstave so vedno zelo odmevne. Trenutno je aktualna razstava motivov Domžal; njene barvite podobe pa je izdala tudi na razglednicah. Osupnila je tudi z razstavo utrinkov s številnih potovanj po svetu, ki so hkrati utrinki popotovanj po njeni duši. V svojih delih izraža tesno povezanost z naravo, s prvinskim in skrivnostnim Zemlje in vesolja.

Mojca uči risanje in slikanje tudi na Univerzi za tretje življenjsko obdobje Lipa v Domžalah. Tako kot njena mama tudi Mojca čuti veliko željo po predajanju znanja in povezovanju. Obe opravljata to svoje plemenito delo z velikim žarom, saj sta obdarjeni s pedagoškim erosom. Tega pa se ne da priučiti, ampak ga človek ima ali pa ne. Zato jima uspeva v svojih »učenkah« prebujati talente, ki so v njih spali, in z njuno pomočjo v sebi odkrivajo nove svetove.

Tako kot mama je tudi Mojca razpeta med več interesi; med drugim je tudi podpredsednica Društva ljubiteljev narave in starodavnih modrosti Gozd. To društvo združuje ljudi, ki so tesno povezani z naravo in ohranjajo starodavna znanja in modrosti. Vsako leto – prvič pa že skoraj pred 30 leti – organizirajo mednarodni tabor pod Špikom in nanj povabijo zanimive predavatelje – intelektualce, raziskovalce ... Pred leti je Mojca povabila tudi Antona Komata in vse od takrat je njen življenjski sopotnik.

Vsako leto se mednarodna druščina članov društva in gostje vračajo čez potok Martuljščica na njihovo jaso. Tam Mojca postavlja svoje kamnite labirinte, tam prebirajo dela legendarne Vesne Krmpotić, ki ostaja z njimi, čeprav se jim zaradi starosti in oddaljenosti ne more več fizično pridružiti. Tam zakurijo ogenj, ki gori ves čas tabora, poslušajo predavanja teozofov, pojejo itd.

Labirinti so Mojčin zaščitni znak. Njihova moč in »skrivnosti« se odražajo tudi v visokih frekvencah, ki so jih dokazali z energetskimi meritvami na enem izmed taborov v Gozdu - Martuljku. »Ker beseda modrec v slovenščini nima ženske oblike, smo tisti labirint, ki nosi ženske energije, poimenovali kar 'Tista, ki ve',« pripoveduje Mojca. In ob tem sem se spomnila stavka Antona Komata, ko je žensko simbolno primerjal s cvetom: »Ta predstavlja življenje tukaj in zdaj, hkrati pa s svojimi semeni govori o prihodnjem oziroma obnovljivem življenju.«

Harmonija energij pa sije tudi z njunega vrta. Vanj je Mojca vključila vse elemente (les, kamen, vodo in zrak) in vanj »posejala« simbole iz krajev, ki sta jih z Antonom obiskala. Vanj pa so vtkane tudi starodavne modrosti, ki jih je Mojci posredovala njena mama. Zato ne čudi, da ima ta vrt poseben pomen in posebno moč in da tudi zdaj, v zimskem času, ponuja bogato duševno hrano.

Mladostna 87-letnica

Pogovor z Mojco Vilar je nujno tudi pogovor o njeni mami. Gospa Mara je sicer z nama srkala kavo, vendar je sprva bolj poslušala, kot pripovedovala. »Naša mama je neverjetna. Od jutra, ko pelje gnoj na svoj vrt, nastopov po vsej Sloveniji pa vse do večernega sprejema, kjer nazdravlja s pevci Opere v Ljubljani ... v vseh teh vlogah se znajde in navduši. Mnoge operne pevce osebno pozna, saj obožuje vrhunsko petje, ki ji pa ga ni bilo dano študirati,« pripoveduje Mojca. Čeprav gospa Mara izhaja iz skromnega okolja, od malega nosi v sebi duhovno bogastvo, velike sanje in prirojeno »nobleso«. Vse to so še krepili filmi in knjige. Njena mama ji je včasih rekla, da je malce nečimrna, saj se je – kljub revščini – znala lepo obleči. Bila je zelo iznajdljiva in kreativna. To dvoje pa je prenesla tudi na hčerko Mojco, ki se je tudi v srednješolskem obdobju, ko so bile kavbojke »zakon«, upala včasih obleči tudi »po svoje odtrgano«, si nadeti klobuk, romantično obleko ali pa muf. In še vedno obe z mamo navdušujeta in presenečata z marsičim, kar počneta.

Gospa Mara izhaja iz Moravč, kjer je bil njen oče organist in kulturnik. Še vedno občuduje moravško dolino, zato jo tudi v Domžalah, kjer živi vse od poroke, kličejo Moravška Mara. Da je njen oče prišel do poklica organista, je več let delal kot hlapec in hranil denar za šolanje v orglarski šoli v Ljubljani. V družini je bilo osem otrok, pet je še živih. Mari je bilo šolanje po vojni onemogočeno, ker je bilo za oblast moteče, da so živeli v najeti župniški hiši, da je bil oče organist in da je med vojno hodila v nemško šolo, ker druge tam ni bilo. Ni zaleglo, da so med vojno pomagali partizanom in so imeli Nemce za nekaj groznega. Ko je nemški vojak dal Mari bombon, je bil njen brat nezaupljiv, češ, morda je pa zastrupljen. Šele ko se je izkazalo, da ni nevaren, ga je pregriznila na tri dele – tudi za brata in prijateljico. Poseben pa je tudi njen spomin na prvo plačo, ki jo je zaslužila kot gospodinjska pomočnica v Kranju – očetu je kupila jopico, kar je veljalo za posebno dragocenost.

Ženska do zadnjega

Glorija, babica Mara in Hieronim

Moža Antona, ki je bil z bogate kmetije družine Vilar iz Doba, temu primerno so se tudi »nosili«, je spoznala na veselici. Toda premožna družina je imela tudi dragocenosti, ki jih Mara ni imela. Ko sta bila še kot fant in dekle povabljena na prijateljevo poroko, ji je Anton posodil mamine zlate uhane, saj je njegovo dekle pač moralo nositi zlat nakit. »Mene pa je ves čas skrbelo le, da dragih uhanov ne bi izgubila ...«

Po poroki sta kupila vilo v Domžalah, kjer živijo še danes. Bil je skrben mož, ki je znal ceniti Marine talente. V službi, delala je v Toku, pa niso bili navdušeni nad tem, da si je pri delu tudi pela. Nič pa niso imeli proti, ko je ustanovila prvi tovarniški pevski zbor. Vse od takrat je predana zborovskemu petju. Uspešno vodi ljudske pevke, ki pripravljajo že tretjo zgoščenko. Poleg naštetega Mara razveseljuje z domislicami, recepti ..., nepozabna pa je bila tudi v vlogah gledališča Studenec.

Ker je sama okusila marsikaj grenkega, še toliko raje razveseljuje druge ljudi. Že leta redno obiskuje tudi 94-letno gospo Praprotnik in v njen dom prinaša vedrino in dobro voljo. Nekaj let sta skupaj s prijateljico skrbeli za starejšo gospo, ki je živela v Avstriji. Njeni svojci so jima tudi po toliko letih še vedno zelo hvaležni in ju vsako leto povabijo na dopust ob Vrbskem jezeru. Še en dodatni vzrok za to, da se gospa Mara »nobel« obleče. Pravi, da mora biti ženska do zadnjega ženstvena, zato prisega na krila, obleke, kostime ... Tudi na kolesu je krilo ne ovira; kolesari pa vsak dan – ali v dom starejših ali cerkev oziroma tja, kjer lahko kaj pripomore. Gospa Mara je globoko verna, kar izkazuje tudi s svojim življenjem in delom. 

Slaviti življenje in veselje

Veselje in hvaležnost ob zavedanju življenja, narave ... je gospa Mara prenesla na svoja otroka Roberta in Mojco in na oba vnuka – Robertovo hčerko Glorijo in Mojčinega sina Hieronima. Glorija je grafična oblikovalka; gre torej po stopinjah tete Mojce, ki pa je talent podedovala po Vilarjevi strani. Mojčin sin Hieronim pa ima glasbeni talent po babici; našel se je v glasbi in »zacvetel« s svojo glasbeno skupino Lusterdam. Snema pa tudi reklame in dokumentarne filme, najljubše mu je zapisovanje babičine zakladnice. 

»Za božič nas je bilo osem za mizo. Peli smo in obujali stare božične običaje, kar počnemo ob vseh praznikih. Imeli smo se zelo lepo,« pripoveduje gospa Mara, ki pove marsikaj lepega tudi o Hieronimu in Gloriji. Nam pa sporoča, da bi morali večkrat slaviti življenje in veselje, ne samo ob praznikih!

Lidija jež, fotografiji: osebni arhiv


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media