Neandertalska piščal iz Divjih bab
ZAKLADI SLOVENSKIH MUZEJEV
Piščal (sprednja in zadnja stran) z označenimi luknjami
Glasba spremlja človeka že od vsega začetka. Kdaj so se pojavili prvi namensko izdelani glasbeni instrumenti, ne bomo nikoli izvedeli. Strokovnjaki domnevajo, da je bila večina paleolitskih glasbil, kot so piščali, izdelana iz votlega lesa. Leseni predmeti pa se ohranijo le izjemoma.
Širitev anatomsko modernega človeka v Evropo pred okoli 40 tisoč leti sovpada z razcvetom paleolitske umetnosti, ki se nam kaže predvsem v podobi jamskih slikarij in figuralne plastike. V ta čas, v začetek mlajšega paleolitika, spadajo koščena glasbila, izdelana iz dolgih cevastih ptičjih kosti, ki so jih našli v jamah južne Nemčije. Glasbeni poskusi, izvedeni na rekonstrukcijah teh glasbil, dokazujejo njihove velike glasbene zmogljivosti, kar pomeni, da je že pred njimi morala obstajati dolga tradicija izdelave koščenih glasbil.
Če je še pred pol stoletja v znanosti prevladovala podoba primitivnega neandertalca, so danes naše predstave o njem povsem drugačne. Skorajda ne mine mesec, da ne bi strokovne revije poročale o novih odkritjih, ki neandertalca postavljajo ob bok modernemu človeku. Odkritje, ki je vzbudilo daleč največ zanimanja tako med strokovno kot laično javnostjo, je prišlo na dan leta 1995 v jami Divje babe pod Šebreljsko planoto v Idrijsko Cerkljanskem hribovju.
Kamniti konici, najdeni v Divjih babah, primerni za izdelavo lukenj
Preluknjano stegnenico mladega jamskega medveda, ki je zaslovela kot neandertalska piščal, so arheologi Inštituta za arheologijo ZRC SAZU izkopali v bližini kurišča v plasti, ki je vsebovala značilna neandertalska kamnita orodja. Glede na radiometrično datiranje plasti, v kateri je piščal ležala, je njena starost ocenjena na 50 do 60 tisoč let. Njena pripadnost srednjemu paleolitiku, to je obdobju, ko je Evropo poseljeval izključno neandertalec, je nesporna. Trditve nekaterih tujih strokovnjakov, da je luknje na kosti naredila zver, so se izkazale kot neutemeljene. Na piščali so bile prvotno 4 luknje, razporejene na osrednjem delu stegnenice, kjer je kost najtrša. Posledično bi se kost prej zdrobila, preden bi jo zver štirikrat naluknjala. Poskusi z replikami neandertalskih orodij, odkritimi v jami, so pokazali, da je mogoče s klesanjem in prebijanjem hitro in učinkovito izdelati povsem enake luknje, kot so na piščali.
Nobena izmed znanih paleolitskih koščenih piščali ni ohranjena v takšnem stanju, da bi bilo nanjo mogoče igrati. Rekonstrukcija piščali iz Divjih bab je med vsemi rekonstruiranimi paleolitskimi piščalmi najbolj verodostojna, saj je instrument ohranjen v vsej svoji dolžini. Na mestu, kjer je bil ustnik, je deloma ohranjen z obeh strani priostren gladek rob. Kar je še posebej presenetljivo, pa je, da po svojih glasbenih zmožnostih presega vse druge vsaj 10 tisoč let mlajše paleolitske piščali, ki jih pripisujemo anatomsko modernemu človeku. Tako kot v primeru mlajših paleolitskih piščali lahko tudi v našem primeru sklepamo, da je med neandertalci morala obstajati dolga glasbena tradicija, ki je postopoma privedla do tako dovršenega glasbila.
INFORMACIJE:
Narodni muzej Slovenije
Prešernova 20, Ljubljana
e-naslov: info@nms.si
tel. št.: 01 24 14 400
Fotografije: Tomaž Lauko, Narodni muzej Slovenije
