Odprt arhiv za vse obiskovalce

Razbijmo zaroto molka!

Zaradi posebnih razmer je dostop do članka odprt za vse obiskovalce strani.

feb. '19

Pred kratkim je pri Zavodu za aplikativne študije OPRO izšla knjiga Simone de Beauvoir z naslovom Starost, ki v slovenski prostor prinaša nove in pogosto spregledane dimenzije na področjih gerontologije, sociologije staranja in socialne psihologije. Problematika staranja je od nekdaj prikrivana, staranje in starost sta tabu temi tudi v današnjem času.

S tem tabujem so se spopadali govorci na okrogli mizi o staranju: dr. Tina Bilban, literarna kritičarka, raziskovalka na Inštitutu Nove revije, ki nagovarja mlade, da jih staranje še kako zadeva, dr. Alenka Švab, prof. sociologije na FDV, ki raziskuje predvsem področji družine in družinske politike, ter dr. Damir Josipović, višji znanstveni sodelavec na Inštitutu za narodnostna vprašanja, ki se med drugim ukvarja z rodnostjo in priseljevanjem.

Simone de Beauvoir je knjigo resda napisala pred več kot 50 leti, vendar je zaradi svojega vizionarstva še kako aktualna. Politike staranja so v tem času še bolj škandalozne, starost je razumljena kot socialni problem, ni je v izobraževalni niti družinski politiki, kakor je menila Alenka Švab. V zdravstveni politiki starostnike razumejo kot breme zdravstvene blagajne! »Nimamo prijazne politike za stare,« so se strinjali govorci. Veliko bi storili že, če bi se o tem pogovarjali, razpravljali in oblikovali socialni sistem, ki bi tudi starejše obravnaval kot soljudi, ne samo kot breme. Ali kakor pravi Simone de Beauvoir: »Treba je razbiti zaroto molka: od svojih bralcev zahtevam, da mi pri tem pomagajo!« Drzna in odločna avtorica številnih esejev in razprav, sicer žena Jeana-Paula Sartra, v prvem delu knjige obravnava ostarele ljudi kot predmet znanosti, torej od zunaj, v drugem delu pa poskuša artikulirati, kako ostareli doživljajo staranje in starost od znotraj. Zelo je neprizanesljiva, med drugim zapiše, da »družba ni le kriva, ampak preprosto kriminalna. V zavetju mitov o rasti in bogatenju ravna s starimi kot z izobčenci.« »Življenje naredi starce iz adolescentov, ki dovolj dolgo živijo, je rekel že Proust,« še zapiše. Ohranjajo vrline in napake ljudi, kakršni so bili in še vedno so: kar je natančno tisto, kar javno mnenje pogosto spregleduje. Če stari pokažejo enake želje, enaka čustva ali enake zahteve kot mladi, se ljudje nad njimi zgražajo. Zanje sta ljubezen in ljubosumnost starih ostudni ali absurdni, seksualnost odbojna in nasilnost komična. Od starih se zahteva, še poudarja Simone de Beauvoir, da so vzoren primer vseh vrlin. Starosti in staranja ne obravnava v ozkem demografskem smislu, ampak ju postavi v širši kontekst družbenih neenakosti, predvsem razrednega boja, ki pa je bil v 60. letih prejšnjega stoletja eno ključnih vprašanj.

Starost je tudi kulturno dejstvo

Ena izmed avtoričinih tez je ta, da starcu položaj in vlogo določi družba, upoštevajoč njegove značilnosti, kot sta njegova nemoč, izkušenost; recipročno je posameznikov položaj odvisen od družbene prakse in ideologije. Tina Bilban se strinja s Simone de Beauvoir, da starost ni samo biološko, ampak tudi kulturno dejstvo – pač glede na to, kako jo opazijo drugi. Ali pomeni biti star = dobiti cenejšo kinovstopnico?

Po mnenju Alenke Švab je velika vrednost knjige v tem, da avtorica starost obravnava kot širši fenomen, z vidika njenega življenjskega poteka. Na enem mestu poudari, da je odnos do staranja, starosti zrcalo družbe kot take, kar nas opozarja na to, da se odnos do starih in starosti začne oblikovati od otroštva naprej in je marginaliziranje starih povezano (tudi) s tem, da otroci nimajo neposredne povezave s starimi. Neposreden stik imajo morda samo s starimi starši, že pri starejših sosedih pa se to zavedanje razblini. Po njenih besedah osnovnošolski in srednješolski kurikul v nobeni točki ne obravnava staranja in starejših, ki tako ostajajo izrazito marginalizirani. Stari in staranje niso kot tema vključeni v izobraževalni proces, kar dolgoročno ni dobro.

Zanimivo je bilo vprašanje Tine Bilban, ali se moramo naučiti prepoznavati se v starih ali se moramo naučiti, da se ne prepoznavamo v starih. Otroci na primer dobro sprejmejo (glede na njene izkušnje pri delu z mlajšo populacijo), da je junak slikanice starejši človek. A avtorica knjige ima težave pri iskanju založnika, češ da »otrok ne zanimajo knjige, katerih glavna junakinja je ostarela gospa«. Problem se pojavi tudi, ko gre tovrstna knjiga v prodajo, saj kupci niso otroci, ampak njihovi starši. In njihova percepcija je pogosto v nasprotju z obravnavo starejših kot enakovrednih predstavnikov družbe. Otroci so tako deležni privzgojene reakcije, da se ne morejo prepoznati v tistem, kar jih v prihodnosti čaka.

Uporabljamo maske staranja

Družba od starih pričakuje, da se prilagodijo podobi, ki si jo o njih ustvari družba, je Simone de Beauvoir povzela Alenka Švab. Da se morajo namreč prilagoditi z oblačenjem, biti spodobni, se ne predajati seksualnosti, biti vedri. Danes so družbeni pritiski glede skrivanja staranja oziroma starosti še močnejši. »Uporabljamo maske staranja, ker želimo upočasniti procese staranja,« meni in dodaja, da je večja toleranca pri sprejemanju staranja na moškem kot ženskem telesu. K temu je Damir Josipović dodal, da se je s kolegi in prijatelji večkrat pogovarjal o lepih starejših ženskah. In vedno se je spominjal artritičnih rok svoje babice ... »Če vidim res lepe roke pri starejši ženski, se vprašam, zakaj je tako. Pravzaprav bi me skrbelo za vsakogar, ki je na starost videti prelepo. Ali je morda trpel in se vidneje staral nekdo drug v njegovi bližini?«

Knjiga Simone de Beauvoir ponuja zanimivo branje, tudi dovolj leposlovno, ne zahteva nujno podrobnih socioloških predznanj. Avtorica je želela – nekateri menijo, da jo je k pisanju spodbudilo zavedanje, da se stara tudi sama – spremeniti naše razumevanje starosti, naš pogled na starost, na same sebe v starosti, vsemu temu pa je dodala še zahteve po spremembi ekonomskih struktur, politične moči in socialne politike. Slika trenutne družbenopolitične situacije je namreč (še vedno) takšna, da sta staranje in starost breme, in to vodi v obubožanje in zapuščenost, kamor so stari izgnani, breme skrbi zanje pa je prepuščeno družinam, kakor v spremni besedi med drugim zapiše dr. Danica Hafner Fink.

»Star človek ni bil pravi človek, človek sam, ampak njegova najbolj oddaljena meja; bil je periferija človeškega stanja; ni bil prepoznan in nihče se ni prepoznal v njem.« Simone de Beauvoir

Jelka Šutej Adamič, fotografija: arhiv OPRO


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media