Inkontinenca je le ena od bolezni
Zaradi posebnih razmer je dostop do članka odprt za vse obiskovalce strani.
V starosti je inkontinenca sindrom, skupna točka bolezni ali stanj, značilnih za starost: sladkorne bolezni, uroloških in ginekoloških bolezni ali stanj, duševnega popuščanja, depresije, omejene gibljivosti, starostne krhkosti, debelosti in padcev, pa še nismo vsega našteli. Za pomoč pri vsakem od teh stanj so potrebne preventivne in kurativne aktivnosti. Namesto da inkontinenco posebej obravnavamo kot samostojno motnjo, naj bi jo kot spremljajočo težavo vključili v vse podporne aktivnosti, ki so povezane s starostnimi težavami. Tako bi bila njena stigma bistveno manjša, težave pa sprejemljivejše.
Pri starejših osebah z inkontinenco smo preverjali, kako prijazna je do njih ureditev pomoči in oskrbe. Od 133 anketirancev smo prejeli le 43 odgovorov, kar utegne biti posledica nezadostnega poznavanja ureditve ali pomanjkljivega razumevanja vprašanja. Med tistimi, ki so odgovorili, jih 44 odstotkov ocenjuje ureditev kot prijazno, 33 odstotkov kot srednje prijazno, 23 odstotkov pa kot neprijazno. Pri oceni prijaznosti je treba upoštevati, da k njej veliko prispeva diskretnost oskrbe, in glede na razporeditev odgovorov, čeprav maloštevilnih, bi lahko sklepali, da je naša ureditev za prizadete dovolj diskretna in prijazna. A motnje kontinence v vseh okoljih prizadete razdelijo na dve strani: na tiste, ki pomoč iščejo v zdravstvu in so o svojih težavah v primernih okoljih pripravljeni tudi spregovoriti, in na tiste, ki si bolj ali manj uspešno pomagajo sami. V prizadevanjih za boljšo oskrbo naj bi se število tistih, ki poiščejo pomoč, povečevalo, število drugih pa zmanjševalo. Če je število prvih mogoče v veliki meri pregledno ugotoviti, pa lahko število drugih ocenimo le z demografskimi podatki in razširjenostjo motenj kontinence med starejšimi.
Tudi na vprašanje, kako bi bilo oskrbo mogoče izboljšati, smo po vsej verjetnosti zaradi istih razlogov prejeli le 47 odgovorov. Da bi to lahko dosegli z ustrezno dostopnostjo do kakovostnih storitev in pripomočkov, jih je odgovorilo 53 odstotkov, 38 odstotkov jih meni, da potrebujemo več izobraževanja in ustrezne ozaveščenosti, 8,5 odstotka pa vidi možnost za boljšo oskrbo v doplačilih za višji kakovostni standard. S stališča javnega zdravstva smo z vsebino in odstotki prvih dveh predlogov lahko zadovoljni, saj kažejo na pravilno razmišljanje prizadetih o pravični dostopnosti in ustreznem opolnomočenju prizadetih. Doplačila pa so s stališča zdravstvene in socialne pravičnosti vedno dvorezni meč. Med starejšimi jih je veliko, ki jim predstavljajo oviro do boljše oskrbe in boljše kakovosti življenja. Tu je treba še enkrat opozoriti, da nižji standardi plačljivih pripomočkov v zdravstvenem zavarovanju širijo socialni gradient in razkorak v kakovosti življenja z inkontinenco.
Opolnomočenje manjša stigmo
Na vprašanje, ali menite, da bi morali inkontinenco tudi v javnosti obravnavati kot vsako drugo bolezen, pa jih je od 133 vprašanih odgovorilo 93. Velika večina, kar 93,5 odstotka, jih meni, da bi bilo to potrebno. Odgovor vzbuja vprašanje, kako naj bi inkontinenco – zaradu njene socialne stigme – obravnavali kot vsako drugo bolezen. V Sloveniji je za potrebe oseb z motnjami kontinence – kot za vsako drugo bolezen – razmeroma dobro poskrbljeno. Tako bo tudi ostalo, če le ne bo zdravstveno zavarovanje količinsko in kakovostno zmanjševalo obstoječih standardov. Če bi se to zgodilo, bi s tem močno prizadeli kakovost oskrbe in življenja revnejših med starejšimi; vemo, da jih je med njimi veliko. Zavedati pa se moramo, da bo zaradi staranja slovenske družbe inkontinence med nami vse več in da bodo stroški za njeno oskrbo naraščali tudi ob nespremenjenih standardih. Rešitev ni v njihovem zmanjševanju, ampak v opolnomočenju prizadetih z izobraževanjem in v večjem poznavanju in uvajanju konservativnih ukrepov pomoči: vaj za mišičje medeničnega dna, načina življenja, ustrezne prehrane, nudenju psihološke podpore in predpisovanju ustreznih zdravil. Samo predpisovanje in raba še tako kakovostnih pripomočkov ob zanemarjanju naštetega ne predstavljata celovite kakovostne oskrbe.
Za zaključek serije člankov o inkontinenci med starejšimi lahko ugotovimo, da je pri nas stigma inkontinence še vedno eden njenih ključnih problemov. Čeprav se odnos do prizadetih zaradi vse večjega števila starih in zelo starih državljanov spreminja na bolje, pa inkontinenco še vedno spremljajo diskriminacija, osebnostne stiske, izguba dostojanstva, prizadeti pa ob neustrezni pomoči sami sebe pogosto sprejemajo kot nečiste in nesposobne. Temu se ne gre čuditi, saj je sposobnost nadziranja nad izločanjem urina in blata v vseh kulturah osnova socialne sprejemljivosti. A tako kot pri nas je stigma inkontinence prisotna tudi v razvitih družbah in povsod si prizadevajo za njeno zmanjšanje. Na svetovni ravni v tej smeri delujeta dve organizaciji. International Continence Society si že od leta 1971 z izobraževanjem, raziskavami in zagovorništvom trudi izboljšati kakovost življenja vseh z urinsko ali fekalno inkontinenco. V njej sodelujejo urologi, ginekologi, nevrologi, fizioterapevti in zdravstvena nega. Global Forum of Incontinence pa je leta 2006 ustanovilo eno vodilnih svetovnih podjetij, ki proizvaja pripomočke za oskrbo inkontinence, z namenom, da bi z izobraževanjem in izmenjavo mnenj ter izkušenj na celovit način z vključevanjem prizadetih in oskrbovalcev izboljšala zdravstveno, higiensko in socialno oskrbo inkontinence.
Članek je prispevek projekta SuhDan – Opolnomočenje oseb z motnjami kontinence in zmanjševanje stigme inkontinence v slovenski družbi, ki ga sofinancira ministrstvo za zdravje.
