Vrtomir premaga sedmeroglavega zmaja
Zmaja, to strašno pošast, lahko premaga le junak. Grški junak Jazon je premagal zmaja, ki je živel v močvirju ob nekdanji Emoni, kamniški junak Vrtomir pa je premagal zmaja, ki je v davnih dneh gospodaril v dolini Kamniške Bistrice.
Živel je v jezeru ob izviru Kamniške Bistrice in čuval zaklad, ki ga morda še danes skrivajo skale ob izviru te reke. Še preden se je boril z zmajem, je pogumni vitez Vrtomir v življenju doživel marsikaj težkega. Doma je bil z nekega gradu ob reki Krki, a kot otrok se je nekoč izgubil v gozdu in ujeli so ga razbojniki. Iz njihovih rok sta ga rešila ženin in nevesta, ki sta se skozi ta gozd s spremstvom peljala k poroki. Napadli so jih razbojniki, a so jih spremljevalci svatovskega sprevoda premagali. Ženin je vzel dečka na svoj grad in lepo skrbel zanj, dokler ni odrasel in si želel poiskati domače. Po dolgem iskanju je našel domači grad, a bil je v ruševinah. Od okoliških kmetov je izvedel, da so grad napadli neznanci in njegovega očeta, mater in sestro odpeljali neznano kam. Vrtomir je taval po deželi in nekega dne padel v roke okrutnemu graščaku Hinku s kamniškega Starega gradu. V ječi se mu je prikazal duh očeta, ki je umrl v tej isti ječi. Dal mu je prstan in s čarodejno močjo tega prstana se je Vrtomir rešil iz ječe in nadaljeval iskanje.
Brez strahu pred pošastjo
Prišel je v dolino Kamniške Bistrice in tam od dobrega puščavnika izvedel, da dolino obvladuje strašni zmaj. Ob odhodu je Vrtomir obljubil puščavniku, da se bo vrnil in premagal zmaja. Doživel je še mnogo hudega, dokler končno ni našel matere in sestre ter dobil tudi dobre in zveste žene. Ostala mu je samo še ena naloga – premagati je moral zmaja v dolini Kamniške Bistrice, kot je obljubil dobremu puščavniku.
Puščavnik je bil vesel vrnitve pogumnega viteza. Za boj z zmajem ga je opremil s čarodejnimi zelišči in mu dal nasvet: »Zapomni si, srednja zmajeva glava je prava. Vsaka druga takoj zraste vnovič. Če ti meč odleti od zmajevih luskin, vrzi vanjo to zelišče in zver bo pobegnila.«
Vrtomir se je zahvalil puščavniku in odšel po stezi proti jezeru ob izviru Bistrice. Ob jezeru se je na soncu grela velikanska zelena pošast, podobna ogromnemu kuščarju. Ko je zmaj zagledal Vrtomirja, se je zakadil proti njemu. Iz sedmih žrel se mu je valil dim in ognjeni zublji so švigali iz njih. Vrtomir je pogumno čakal na napad. Že ga je obdajala sopara in čutil je vročino ognjenih žrel. Zmaj je iztegnil svoje glave na dolgih vratovih proti Vrtomirju, a mladenič je pomeril na srednjo glavo, zamahnil in glava se je med strašnim zmajevim rjovenjem zvalila po tleh. Druge glave so še sikale proti njemu, a Vrtomir je z mečem odsekal drugo za drugo.
Vrtomir je vstopil v zmajevo bivališče. Vhod v votlino je bil mračen, a čim globlje je stopal v njeno notranjost, tem svetlejša je postajala. Nenadoma se je Vrtomir znašel v zakladnici, polni zlata in dragih kamnov. Pred seboj je zagledal očetovo megleno prikazen in slišal njegove besede: »Moj prstan bo zdaj izgubil svojo moč, saj več ne potrebuješ moje pomoči. Vrni se v domači grad in se v krogu svoje družine veseli življenja.«
Duh je izginil in Vrtomir je ostal sam med zakladi v zmajevi votlini. Nekaj okrasja je vzel s seboj in nato zapustil podzemlje. Za njim se je vsulo kamenje in tam, kjer je bila poprej votlina, je danes velika skala.
Povzeto po virih: Jakob Alešovec, Vrtomirov prstan in zmaj v Kamniški Bistrici, 1868, in Andrej Pogačar, Vrtomirov prstan, 1937.
