Presunljiv spomenik in prijazna gora

Prosti čas | feb. '19

Ko ob svečnici že kaplja od ledenih sveč, vas vabimo v Selško dolino nad Škofjo Loko na zadnji izlet v zimi, ki pa v prijaznem vremenu lahko prikliče tudi zgodnji občutek prihajajoče pomladi. Pravzaprav gre za dva izleta, ki sta povezana in ju je mogoče brez večjih naporov opraviti drugega za drugim, najprej k Plečnikovemu spomeniku in za njim še na Miklavško goro.

Plečnikov spomenik stoji le nekaj korakov proč od ceste, ki pelje skozi Selško dolino, med naseljema Bukovica in Dolenja vas (da, to je tista vas, kjer so doma leteči bratje Prevc). Ob cesti je parkirišče. Presunljiv pomnik naše zgodovine stoji na mestu, kjer je nemška policija postrelila 19 talcev, da bi zastrašila partizanske domoljube v Selški dolini.

Že od leta 1950 pelje k temu strašnemu mestu peščena pot, ki je z vsake strani obdana z drevoredom brez. Belina dreves sijajno izstopa iz ozadja temnega gozda, ki se blago pne za spomenikom.Ljubitelj ali poznavalec že od daleč prepozna stvariteljsko roko arhitekta Jožeta Plečnika (1872–1957). Ljudem iz Dolenje vasi je mojster sam predlagal, naj spomenik stoji na mestu nacističnega zločina. Izvedel je, da so se koli, na katere so bili privezani talci, ohranili na bližnji žagi. Ko je bila streha spomenika že zgrajena, jih je dal obesiti pod strop. Selški spomenik mu je bil še posebej pri srcu. Spremljal je njegovo gradnjo, udeležil se je njegovega odprtja, ki se jim je sicer izogibal. O honorarju se ni hotel pogovarjati.

Spomenik ima štiri stebre, ki simbolizirajo štiri leta vojne. Z njimi je naš največji arhitekt sledil antični ideji propilej. Vanje so vgrajeni kamni iz Sore. Kamniti loki so postavljeni na prstane stebrov. S tem je mojster nakazal še eno starogrško idejo: hišo v hiši, morda nekropolo na stebrih sveta. S srednjim ostrešnim tramom je ta globoko verni graditelj imel ideološke težave z oblastmi, značilne za tisti čas. Verski nasprotniki najprej niso privolili, da je v tram vrezan križ. Popustili so, da je s srede križa visela svetilka, ki je križ nekoliko zakrila. Veliki mojster strpnosti in duhovnega življenja pa je tudi nekoliko popustil. Vedel je, da je za rešitev vsakega spora, v katerem ljudje branijo vsak svoj prav, zmeraj nujen kompromis.

Zgrbani Miklavž

Če se po dolini peljemo nekoliko naprej do vasi Selca, pol kilometra za vasjo krenemo na levo proti športnemu parku Rovn, kjer je parkirišče. Od tam vodita na vrh Miklavške gore (955 m) dve poti, obe nezahtevni in označeni. Lažja, a daljša (1,40 ure) gre po cesti skozi Spodnjo in Zgornjo Golico do kapelice nad vasjo. Pri kapelici se lahko tudi parkira, pešpot do vrha, in sicer po kolovozu, pa je dolga še 20 minut in je precej strma. Lepša je planinska pot naravnost od Rovna, od mostu čez Soro desno, ki čez sedlo med hriboma Penovnik (708 m) in Zavrnik (762 m) doseže vrh po dobri uri vzpona. Z zgrbanega Miklavža, kakor pravijo Selčani svoji hišni gori, se lepo vidijo Lubnik, Tošč, smučarski tereni Starega vrha pa Mladi vrh, Koprivnik, Blegoš, ki je seveda kralj vsega loškega pogorja, ter pogorje Ratitovca. V daljavi lahko opazimo Soriško planino, venec spodnjih bohinjskih gora, na severu nad Dražgošami pa razpotegnjeno planoto Jelovico.

V milijonletni zgodovini so si gorotvorne sile dajale veliko opravka s tem Miklavžem. Človek, ki ga zanima zemeljsko drobovje, se bo ob odkritih rušah čudil, kako se različno debeli in trdi kamniti skladi lahko gibajo, lomijo in prerivajo, kakor da jih je valjal v rokah kakšen razigran pek velikan. No, ker v take sklade rade poganjajo korenine dreves, se vidi, da so tudi gozdovi prispevali k temu presnavljanju zemeljske kože. Misli v tišini, ki jo spremlja vršanje vetra, tipajo za izvorišči energij, ki verjetno, a neugotovljivo, kako, sevajo iz premikanja kamnitih skladov. Ko se še spomnijo na podatek, da so na nižjem griču Babniku (513 m) našli še sledove poselitve iz starejše železne dobe, ni več daleč še pomisel, da je bil morda v prazgodovini tudi na vrhu Miklavške gore kultni prostor, na katerem so svečeniki zaznali zemeljske energije in z njimi ravnali, kakor so pač znali. Na vrhu je zdaj krščansko svetišče, kar ni nič posebnega, če se spomnimo, kako številne so pri nas cerkve na vrhu hribov ali gora. Morda je tudi to zraslo na temeljih kdo ve katerih in kolikerih verovanj.

Cerkev na Miklavški gori je najstarejša v Selški dolini. Zgrajena je bila že konec 13. stoletja v romanskem slogu. Mogočen zvonik je morda predelan bergfrid, osrednji stolp kakšnega zdaj že izginulega gradu. Že v gotiki je bila cerkev prezidana, dokončno podobo ji je v 17. in 18. stoletju dal barok, morda potem, ko je minila nevarnost turških napadov. Da je bila pred barokom ta cerkev tudi protiturški tabor, pričajo tudi ostanki obzidnega venca, ki so zdaj seveda gradbeniško urejeni.

Miklavž je bil v času od 1972 do 1985 obnovljen, prej – od leta 1945, ko je bil požgan in miniran – pa je bil napol v razvalinah. Selčani si niso hoteli vzeti svojega Miklavža. Ker jih na neki način združuje, še dandanašnji. Miklavž, posnet po dobrem škofu iz maloazijske Mire v 4. stoletju (naklonil je tri kepice zlata za doto trem dekletom, ki jih je oče skušal prodati v bordel), je med številnimi zavetništvi, ki so mu jih naprtili dobrote željni ljudje, tudi zavetnik nevest, zavetnik srečnih zakonov. Ni čudno, da se ob njem kdaj zbirajo družine. In ni čudno, da ima dobri mož v Sloveniji kar 216 cerkva.

Besedilo in fotografije: Željko Kozinc