Okus kave Barcaffé takoj prepozna

Zgodbe | feb. '19

Marija Tul ima za sobno rastlino Kakavovec iz Brazilije, na katerem plodovi dozorijo spomladi in jeseni. Pravi, da so doma že dvakrat pili "njeno" domačo kavo.

Le kdo od nas za darilo še ni prejel vrečke kave in obratno – kdo je še ni prinesel komu v dar? Mlade generacije sicer te navade nekako ne poznajo, a je še kako zakoreninjena med srednjo in starejšo populacijo. O skrivnostih in posebnostih tega opojnega vročega napitka smo se pogovarjali z Marijo Tul iz Lucije.

To je tista gospa, ki je s svojo ekipo konec 60. let v podjetju Droga ustvarila kavo Barcaffé z recepturo, ki jo okušamo še danes. »Ta kava je zelo poceni, če upoštevamo njeno kakovost,« pravi. Spominja se, kako je v 60. letih v tedanji Jugoslaviji kava veljala za prestižen izdelek, ki si ga ni mogel privoščiti vsakdo. »Takrat smo kavo pakirali v vrečke po 50 gramov in nato po 100 gramov, da so si jo lahko ljudje vsaj kdaj pa kdaj kupili ali jo komu podarili. Takšen način pakiranja je bil cenovno ugodnejši. Zanimivo, da se je še danes obdržalo 100-gramsko pakiranje, česar v drugih državah ne zasledimo.«

Po študiju živilske tehnologije se je Marija Tul leta 1966 zaposlila v kemijskem laboratoriju za analize surovin v podjetju Droga. Čeprav so na začetku kemično analizirali začimbe, čaje in druge surovine, jo je ves čas vleklo h kavi. »Nisem se zadovoljila s kemično analizo sestavin, zanimale so me organoleptične lastnosti. Torej okus, vonj. Bila sem radovedna, imela sem zelo razvito sposobnost zaznave okusa in vonja,« pove. Tudi zdaj, ko je že 18 let upokojena, določene vrste kave in njihove nianse takoj prepozna. »Ločim brazilsko kavo, kolumbijsko, kenijsko, etiopsko, robusto,« našteje.

Vedno le najboljše

Vsako jutro si je v službi skuhala kavo, saj je bilo okušanje pomemben del procesa pri iskanju prave in najboljše kombinacije. Nadrejeni so jo podpirali in kmalu si je izborila okušanje kave, pri čemer je bilo njeno glavno vodilo kakovost izdelka. Ne preseneča torej, da je Marija Tul ambiciozno prevzela položaj odgovorne za kakovost kave pri podjetju Droga, kar je počela dolgih 36 let. In takrat se je začela zgodba o res dobri kavi, ki jo še najdemo domala v vsakem slovenskem domu.

»V tistem obdobju je bila kava draga. Vsak predelovalec je prejel določen delež kave, ki je prišla v nekdanjo Jugoslavijo. Surovine smo imeli vsi enake. Če sem za določeno surovo kavo ugotovila, da ne ustreza našim zahtevam o kakovosti, je nisem vgradila v recepturo za Barcaffé. Takšno kavo sem pogosto zamenjala za neko drugo, ki je bila boljša, a zato smo jo dobili v manjši količini,« je bila takrat odločna Marija Tul. Njen pristop se je obrestoval, saj so se v Drogi trudili, da je bila kava na trgu res kakovostna.

Plodovi kave so sprva zelene barve, ko pa dozorijo, postanejo rdeči in vsak vsebuje po dve zrni. (Foto: osebni arhiv Marije Tul)

Zaradi dela s kavo je pogosto potovala, največkrat po Srednji in Južni Ameriki, tudi Afriki, zlasti v Kenijo. »V recepturi je bilo največ brazilske kave, ker ima prijeten nevtralen okus. To je bila osnova, ki smo ji dodajali druge surove kave. Nekatere so občasno izginile s tržišča zaradi bolezni, vojnih razmer ali podnebnih nevšečnosti. Pojavljale pa so se nove, ki smo jih nato uporabljali kot nadomestilo za tiste, ki jih ni bilo več,« se spominja sogovornica. Pri pripravljanju recepture so z ekipo iskali prijeten okus, dobro aromo, kar zadeva vsebnost kofeina, pa so se nagibali k srednje močni kavi. »Ene kave so bolj grenke, druge bolj dišeče, ene bolj blagega okusa, ene imajo več kofeina, druge manj. Ko ti uspe najti recept za dobro mešanico, je to izjemen dosežek,« pravi. 

Pravi, da kavo Barcaffé takoj loči od drugih kav. »Zadržala je vse lastnosti, ki jih je imela nekoč,« zadovoljno pove. Okus je tudi navada, doda, in pravi, da zelo rada spije tudi skodelico kave Illy. Doma in v lokalu pije ekspresno kavo, ljubo pa ji je tudi, če ji kdo ponudi turško kavo. »Če se mudim v severnih državah, pijem filter kavo s kondenziranim mlekom, kot je pač tam v navadi. Način priprave kave je namreč povezan z načinom življenja in kulturo. Turška kava se pije počasi, obvezno v družbi, da se vmes še poklepeta. Po drugi strani pa so Italijani kar hitri pri pitju kave,« poznavalsko pove.

Pa še zanimivost iz zakladnice spominov Marije Tul: »Če opazite, da je pred kakšnim obcestnim barom parkiranih več tovornjakov, vedite, da tam najverjetneje ponujajo kavo robusta, ki je grenka, ni dišeča, je pa zelo močna, ker ima veliko kofeina in te kar 'dvigne'.« Pove še, da je robusta cenejša kava, ki jo je lažje pridelati in ni občutljiva na bolezni, ni pa tako aromatična kot katera druga vrsta kave.

Besedilo in fotografija: Ela Hrvatin


Vaši komentarji


© 2019 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media