Viadukt uničili zavezniki, lesno industrijo privatizacijski mogotec

Zgodbe | feb. '19

ODSTRTE PODOBE – BOROVNICA

Veliko gručasto naselje leži na prehodu iz široke doline potoka Borovniščica v ravnino Ljubljanskega barja, v kotlini med Planino (735 m) na vzhodu ter Lipovcem (752 m), Velikim Trebelnikom (815 m) in Malim Trebelnikom (807 m) na vzhodu, medtem ko na jugu prehaja v sosednjo Dražico. Barjanska vas s petdesetimi hišami je doživela razvojni razmah sredi 19. stoletja, ko so skoznjo speljali južno železnico Dunaj–Trst in borovniško dolino premostili z znamenitim viaduktom. Prihod železnice v kraj je na prehodu iz 19. v 20. stoletje omogočil tudi širitev gospodarskih dejavnosti, med katerimi mu je dala pečat zlasti lesna industrija. Eden od najuspešnejših takratnih borovniških podjetnikov je bil založnik trislikovne krajevne razglednice Anton Kobi, praded 75-letnega Gregorja Koblerja, upokojenega dipl. inž. kemijske tehnologije.

»Anton Kobi izvira z Brega pri Borovnici, kjer je bil njegov oče posestnik in je imel žago. Njegovo dejavnost je nadaljeval tudi sin in začel najprej trgovati z lesom, ki ga je obdelal na parni žagi v Borovnici in ga prodajal po Evropi in celo čez morje. Sčasoma je nakupil gozdne parcele na različnih koncih Slovenije, med drugim tudi na Rakitni, kjer so tesali tramove, in na Pohorju. Leta 1908 je od Jožeta Verbiča kupil stolarno v Bistri, ki jo je preselil v Borovnico, in ustanovil tovarno upognjenega pohištva, zatem pa postavil še opekarno za strešno zarezno opeko, kot lahko vidimo tudi na stari razglednici. V izpraznjeni hiši v Bistri pa je na Zupanovem izviru potoka Bistre uredil mlin in prvo elektrarno na tem območju. Poleg tega je imel na Bregu pri Borovnici tudi gostilno in trgovino,« pripoveduje njegov pravnuk in pristavi, da je z ženo Franjo imel štirinajst otrok, od katerih jih je odraslo osem. Med zadnjimi je bila tudi njegova stara mama Frančiška, ki se je poročila z zdravnikom Franjem Zupanom in živela v Bistri, in sicer v levi hiši na desni razgledniški fotografiji, ki jo je tako kot drugi dve naredil znani ljubljanski poklicni fotograf Franc Kunc.

Vurnikov nagrobnik družine Kobi

Podjetni in preudarni Anton Kobi je v razmeroma kratkem času (umrl je leta 1919, star je bil komaj 56 let) ustvaril veliko premoženje, a je rad tudi pomagal. Tako je za gradnjo cerkve sv. Jožefa na Poljanah v Ljubljani leta 1912 podaril les za ostrešje in kasetiran strop ter strešno opeko, sodeloval pa je tudi pri zidavi Škofovih zavodov v Šentvidu. Ob njegovi smrti so celostno uredili družinski grob v jugozahodnem delu borovniškega pokopališča, pri čemer je načrt narisal arhitekt Ivan Vurnik, ustanovitelj oddelka za arhitekturo na tedanji ljubljanski tehniški fakulteti in utemeljitelj moderne arhitekture na Slovenskem. Nagrobnik, ki ga je izdelal ljubljanski kamnosek Alojzij Vodnik, poudarja polkrožno sklenjena kamnita plošča z dekorativnimi in stiliziranimi napisi na obeh straneh in je del nepremične kulturne dediščine v občini Borovnica.

Kobijeva žaga in tovarna upognjenega pohištva v Borovnici sta bili med bombardiranjem viadukta leta 1944 – skupaj z bližnjo Majaronovo lesnopredelovalno tovarno – uničeni. Na njihovi tradiciji se je po drugi svetovni vojni začela obnavljati tukajšnja lesna industrija, ki se je leta 1963 kot Liko Borovnica z Lip Verd združila v delovno organizacijo Liko Vrhnika. To uspešno podjetje pa je v začetku tega desetletja uničil privatizacijski mogotec Igor Lah. Opekarno na polju med Borovnico in Bregom pri Borovnici so njegovi dediči kmalu opustili in jo kasneje porušili. Mlin v Bistri je delal do leta 1948, ko so ga nacionalizirali. Nato je podjetje Žito začelo v njem izdelovati ovsene kosmiče, dokler ni te proizvodnje preselilo na Vrhniko; elektrarna pa še vedno deluje.   

Kot pravi Gregor Kobler, so si po Kobijevi smrti njegovo imetje razdelili otroci, pri čemer je hišo, mlin in elektrarno v Bistri dobila sogovornikova stara mama Frančiška. »Pri njej sem z mamo Frančiško in očetom Karlom ter sestro Katarino živel do leta 1954, nakar smo se najprej preselili v Medvode in nato v Ljubljano. Iz Bistre sem hodil v šolo na štiri kilometre oddaljeni Vrhniki, medtem ko smo k maši hodili v župnijsko cerkev sv. Marjete v Borovnici.«

Ta je kot podružnica cerkniške župnije prvič omenjena že sredi 14. stoletja, leta 1758 je postala vikariat in leta 1862 samostojna župnija. Postavitev prvotne cerkve je tesno povezana z gradnjo bistriškega samostana, saj so v bližini današnje cerkve kartuzijanski menihi imeli hišo s kapelo in od tu nadzorovali gradnjo v Bistri. Cerkev, ki stoji v starem jedru kraja, so zaradi dotrajanosti leta 1828 zaprli in dve leti kasneje zgradili novo. Ta je bila večkrat obnovljena in je leta 1935 dobila sedanjo neoklasicistično podobo. Freske in slike v njeni notranjščini so delo podobarja Štefana Šubica iz Poljan nad Škofjo Loko in slikarja Simona Ogrina z Vrhnike. Glavni oltar iz svetlega marmorja je izdelala ljubljanska Tomanova delavnica. Steno nad njim od leta 1891 krasi oljna slika sv. Marjete, ki je ena izmed štirinajstih priprošnjikov v stiski in zavetnica kmetov.

Ohranil se je le 21. steber

Dvonadstropni železniški viadukt čez globoko zajedo Ljubljanskega barja med Planino in Trebelnikom v Borovnici so pod vodstvom Benečana Carla Ritterja von Ghege gradili sedem let in 20. novembra 1856 je čezenj zapeljal prvi vlak. Za gradnjo 561 metrov dolgega in 38 metrov visokega mostu, ki je stal na 4000 hrastovih pilotih, so porabili 31.600 kubičnih metrov obdelanih kamnitih blokov, 31.000 kubičnih metrov lomljenca in približno pet milijonov opek. S tem gradivom so postavili 24 kamnitih stebrov, ne da bi pri tem uporabili kilogram cementa. Med stebri je bilo v spodnji etaži 22 in v zgornji 25 opečnih obokov, nad katerimi je tekla dvotirna železniška proga. Po njej je redni promet stekel 27. julija 1857. Borovniški viadukt je kot največji objekt na progi Dunaj–Trst postal svetovno znana tehnična in arhitekturna mojstrovina. Aprila leta 1941 je stara jugoslovanska vojska ob umiku porušila sedem kolon mostu, ki so jih Italijani kmalu nadomestili z enotirno jekleno konstrukcijo. Leta 1944 je bil viadukt večkrat cilj zavezniških bombnih napadov in decembra tako poškodovan, da promet po njem ni bil več mogoč. Zato so Nemci začeli graditi zasilno obvozno progo, ki so jo zavezniška letala že marca 1945 porušila. Po koncu druge svetovne vojne je iz ostankov viadukta zrasla marsikatera hiša, uporabili pa so jih tudi za nasipavanje nove proge med Preserjem in Verdom, ki so jo dogradili leta 1947. Zadnjih pet stebrov viadukta so februarja 1950 razstrelili, vendar je napaka pri vžigu razstreliva ohranila 21. steber iz ljubljanske smeri. Tega so leta 1992 razglasili za tehniški spomenik, občina Borovnica pa je mogočni železniški viadukt leta 2006 izbrala za svoj simbol ter ga vnesla v grb in na zastavo.

Po upokojitvi je Gregor Kobler Borovnici z okolico in Vrhniki ostal zvest tudi z zavzetim zbiranjem krajevnih razglednic (teh ima že več kot 800) in drugih dokumentov, med katerimi so tudi izjemni posnetki bombardiranja iz leta 1944. Razen tega je na osnovi razglednic, ki jih je v času službovanja v Bosni v letih od 1897 do 1903 zbral njegov stari oče, poštni uslužbenec Karl Kobler, na spletu, bolšjem trgu in srečanjih zbiralcev poiskal še druge razglednice z njegovim podpisom ter ustvaril zanimivo rodbinsko zbirko z 80 primerki. Obenem je zbral (skoraj) vse litografske razglednice (400) krajev nekdanje dežele Kranjske: Gorenjske, Dolenjske, Notranjske in Ljubljane. Že leta 1973 pa so ga kot kemika pritegnili minerali, ki jih ima zdaj že blizu 1500, od tega 800 kristalov kalcita. Nekateri med njimi so se znašli tudi na fotografijah v domačih in tujih poljudnostrokovnih publikacijah.

Boris Dolničar