Igra in reže trte

Zgodbe | feb. '19

Dobre stare viže

Rodil se je pred 71 leti in na začetku svoje glasbene poti je bil znan predvsem kot ljudski godec. »Prvič sem samostojno zaigral na ohceti že pri svojih 15 letih in zame je bil tedaj to kar velik napor, saj je bilo treba igrati ves dan in vso noč pa še drugi dan,« se Jože Škoberne iz Dolnjega Leskovca pri Brestanici spominja svojih rosnih let, že povezanih z glasbo. Igral je na več kot 400 porokah.

Glasba je bila od nekdaj močno zasidrana v njihovi družini. Tudi njegov oče in kar sedem stricev je igralo na diatonično harmoniko. Na glasbeno pot je stopil, ko je bil star sedem let. Bil je v prvem razredu, ko mu je oče prinesel harmoniko, da je lahko nastopil na odru. Pri dvajsetih je že igral v triu na porokah, leta 1975 pa se je končno odločil ustanoviti ansambel. Skupina je hitro zaživela in postala prepoznavna po širni Dolenjski in spodnji Štajerski. Po nekaj letih je njegov prvi ansambel razpadel in leta 1980 so se z basistom in baritonistom Tinetom Markom, kitaristom Dragom Mutakom ter pevcema Stanko Macur in Mirkom Španom lotili resnejšega glasbenega delovanja. Kmalu so pod taktirko Borisa Kovačiča posneli svojo prvo kaseto z naslovom Kjer nekoč je veter zibal klasje, naslovna skladba pa je bila zelo odmevna tudi na Lojtrci domačih ljubljanskega radia. Ansambel je uspešno nastopal tudi na ptujskem in števerjanskem festivalu domače glasbe.

Naivna Nežika

Vedno in povsod rad pove, da je bil njegov resnični vzornik Lojze Slak, še posebno pa mu je bilo pri srcu štiriglasno prepevanje Fantov s Praprotna. In najbrž je tudi zaradi tega, potem ko sta pevca odšla vsak po svoje, že obstoječi trio začel sodelovati s pevskim kvartetom Fantje iz Brezovske Gore. Z njimi so posneli dve zgoščenki s kar nekaj uspešnicami. Na prvi so se najbolj prijele skladbe Harmonike nežen glas, Mama, hvala ti in Češnja, na drugi pa je vsa pričakovanja presegla žgečkljiva Naivna Nežika. Pa še nekatere, kot so Stari mlin tam ob potoku, Očka naš in Srečanje z abrahamom, so bile zelo lepo sprejete. »Naj omenim, da smo morali Naivno Nežiko na kakšnem nastopu tudi večkrat zaigrati in zapeti. Pesem pa mi je prišla na misel, ko sem slišal neko šalo, in sem na tej osnovi spisal takšno besedilo, da se lahko Slovenci tudi malce nasmejimo,« pove. Vsebina pesmi namreč poje o znanem mladostnem grehu, kar je bilo tedaj marsikomu zelo všeč.

 Zasedba je občasno nastopala na koncertih, igrali so na družabnih srečanjih in za zaključene družbe, sodelovali tudi v televizijskih oddajah Na zdravje. Bil je tudi učitelj igranja na harmoniko, imel je veliko učencev in skupaj so nekoč posneli zgoščenko z naslovom Po stopinjah Jožeta Škoberneta.

Vinogradnik in gobar

Jože je tudi ljubiteljski vinogradnik, ima svoj vinograd in hišico, kamor z ženo rada in pogosto zahajata. Zlasti vzgoji in negi trte posvečata veliko pozornosti, da lahko jeseni pridelata dober, sicer nezakonski cviček, kot mu pravijo na levi strani Save. Cviček lahko namreč pridelujejo le na Dolenjskem, a ga imajo radi tudi drugje. Trgatev pa je vedno vesela, še posebej takrat, ko se vinograda ognejo toča ali različne bolezni. Tedaj seveda vedno zapoje harmonika in lepe pesmi s prijatelji donijo pozno v noč. Posadila sta tudi sadovnjak, ki sta ga sama vzgojila, z vsemi vrstami sadja. Njihove sadike oziroma sejance je Jože namreč sam nabral v gozdu in ob njem in tudi cepil jih je sam. »Letos je sadovnjak kar obilno obrodil, star je že 10 let in zanj zelo lepo skrbimo. Precejšnje veselje mi pa pomeni tudi nabiranje gob, še posebej če je letina tako dobra, kot je bila letos. Sem strasten nabiralec, a imam kar nekaj težav z gobarji, ki jih srečujem v gozdu. Pa veste, kaj pravijo, ko me zagledajo? Da danes spet ne bodo imeli sreče, ker je v gozdu tisti Škoberne z naivno Nežiko,« se nasmeji.

Zadnje čase se z glasbo ukvarja bolj ljubiteljsko, s prijatelji ne igra več na veselicah, udeležujejo se le občasnih televizijskih snemanj, a še vedno veselo ustvarjajo nove napeve. Na željo mnogih poslušalcev, da bi slišali še kaj novega, so s Stanko Macur posneli zelo lep, sicer malce otožen Jožetov valček z naslovom Tako je življenje naše. Da pa bi bila njihova glasba še bolj raznolika, so s kvartetom Jarica posneli še nekaj viž, tudi polko Slavljencu in lepa valčka Ko ljubezen mine in Harmonike nežen glas. »A gradiva imamo še dovolj, tako da še nismo rekli zadnje besede,« zaključi vedno dobrovoljni godec Jože Škoberne. 

Drago Vovk