Črt Škodlar – in njegovih 85 ustvarjalnih let

Zaradi posebnih razmer je dostop do članka odprt za vse obiskovalce strani.

Prosti čas | feb. '19

Črt Škodlar

Črt Škodlar je mož z veliko talenti. Njegovo delo so pogosto spremljali pridevniki, kot so sijajen lutkar, virtuozen animator, odličen organizator, zanimiv filmar, odličen režiser in scenograf, avtor humorističnih in satiričnih oddaj. Delal je v lutkovnem gledališču, na televiziji, pri Triglav filmu, tudi kot svobodnjak. Da bi v svobodnem poklicu preživel, je igral celo orgle v cirkusu in počel še marsikaj, ker je pač neuklonljiv človek, ki se ne preda. Leta 2003 je prejel Ježkovo nagrado za izvirne dosežke. Osvetlili bomo le nekaj drobcev iz njegovega življenja, obdarovanega s talenti.

»Jaz nisem nič kriv, ampak moja mama Nina (rojena Volarič), učiteljica iz Kobarida, ker se je zatreskala v Ljubljančana. Čoro (oče, slikar, umetnostni kritik) je bil že kot gimnazijec radikalen svobodomislec. Nina se je že na učiteljišču v Tolminu vključila v protifašistično gibanje, ki je preraslo v organizacijo TIGR, in je morala pobegniti v Jugoslavijo. Učila je v Lenartu v Slovenskih goricah in pela v Učiteljskem pevskem zboru v Ljubljani. Spoznala sta se na prav hecen način: prek oglasa v časopisu Jutro. Njuna civilna poroka je vpisana v knjigo na ljubljanskem magistratu pod številko 1. Ostajata mi vzor poštenja, neomajnih principov in vztrajnosti.«

V njihovem domu je bila glasba vedno prisotna, saj sta igrala na več glasbil. »Petje violine Jaše Hajfetza iz Dvořákove Humoreske mi še vedno odzvanja v čarobni atmosferi očetovega ateljeja: na podestu so stojala z nedokončanimi slikami pa vsi mogoči lepi predmeti iz očetove zbirke starin: od lesenega nadangela Gabrijela brez rok, ki ga je oče rešil iz nekih ruševin na Dolenjskem, turškega jatagana, velike majolike z naslikanim kranjskim orlom, kositrnih krožnikov pa do starinskih bronastih lekarniških uteži. Prostor preveva čudovit vonj po barvah, firnežu, terpentinu in lazurah, ki jih je oče sam pripravljal z dišečimi eksotičnimi smolami.«

Pa vendar ga pot ni peljala na študij slikarstva, a ni vodila daleč stran. Na ljubljanski filozofski fakulteti je študiral umetnostno zgodovino, na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo pa režijo. »Če bi stvari šle malo drugače, bi danes bil komponist. Kot rečeno, sta mi starša ob rednem šolanju omogočila tudi temeljito glasbeno izobrazbo. Pet let mi ni uspelo prežagati violine, pa sem se lotil še klavirja. Profesorici sem prinesel note svojega mladostnega, pubertetniško hrepenečega klavirskega izbruha. Imel sem sedemnajst let. Prosila me je, ali lahko note za nekaj dni zadrži.« Naslednjič ga je čakalo presenečenje.

Lahko bi študiral kompozicijo

Profesorica mu je povedala, da je opravil sprejemni izpit na akademiji za glasbo, in to za kompozicijo, da lahko študij začne takoj, omogočili mu bodo zasebne izpite do mature. »Prelepo, a ni bilo tako! Točno en teden zatem sta bila moja starša aretirana, zaprta in na montiranem procesu obsojena: mati na 5, oče pa na 8 let strogega zapora. Imetje je bilo zaplenjeno. Preselili so me k teti, ostal sem brez klavirja. Resnici na ljubo: po rehabilitaciji nam je bilo vse vrnjeno. Ampak kar je bilo, je bilo, z mojim študijem na akademiji pa nič. Dokončal sem gimnazijo in maturiral.« Z najljubšim sošolcem Kiarjem (takrat še Bogdanom) Meškom sta sklenila, da se vpišeta na slikarstvo. »Ampak oče, ki sem ga obiskoval v mariborskem zaporu, mi je odsvetoval: 'Umetnik si ali pa nisi. Akademija te lahko nauči samo tehnike! Vse o tem pa lahko izveš doma, od mene.' Seveda je imel prav.«

Takrat je že imel zaposlitev v ljubljanskem Mestnem lutkovnem gledališču (MLG). Prijateljica Breda Vilhar, takrat študentka, ki je honorarno tudi animirala, mu je predlagala vpis na umetnostno zgodovino. Tu naj bi si pridobil kar se da širok spekter razgledanosti in znanja na področju evropske in svetovne kulture, za kar ji je še zdaj hvaležen.

V lutkovnem gledališču

Priključil se mu je že leta 1948 kot gimnazijec, popoln začetnik. Zaslovel je takoj. »Vlogo animatorja marionete Gašperčka mi je zaupal režiser Jože Pengov.« Imel je prednost pred drugimi animatorji: šolo violine! »Na predstavi je za odrom v živo godel legendarni Franci Ogrizek - 'Fotr', jaz pa sem animiral Gašperčkov lok prek strun na violini točno po notah, sinhrono s Francijem. Z Nacetom Simončičem, ki je posodil Gašperčku glas, sva se idealno ujemala in reagirala na domislice drug drugega.« Predstava Čarobne gosli je bila uvrščena v repertoar MLG ne samo v čast očetu slovanskega poklicnega lutkarstva, slikarju Milanu Klemenčiču, ampak tudi kot potrditev dejstva, da lutkovno gledališče ni namenjeno samo otrokom.

V najlepšem spominu so mu ostali vsi sodelavci MLG. »Najbolj starejši kolegi, prijatelji mojih zaprtih staršev. To so bili: inovator Ciril Jagodic, tehnični vodja MLG; Janko Vertin, direktor Vojnega muzeja v Ljubljani, pilot lovskega letala med prvo svetovno vojno, maketar stilnega pohištva in poznavalec materialov; slikar Lado Skrušny, vodja gledališke delavnice SNG, odličen poznavalec češkega lutkarstva; režiser Jože Pengov z neverjetnim diapazonom strokovnega znanja; komponist Franci Ogrizek, ki me je uvedel v skrivnosti harmonije; igralec dr. France Kovič z razgovori o poštenju in lojalnosti; direktor Polde Dežman, igralec, potrpežljiv in toleranten partizanski kulturnik; končno pa še gospod Mavricij, organist v ljubljanski stolnici, ki je na harmoniju zvočno ponazarjal lajno v Žogici Marogici. Omogočil mi je, da sem lahko v kapelici frančiškanskega samostana prvič igral na prave orgle s pedali. To me je zastrupilo. Danes jih imam že pet. Seveda ne cerkvenih. Odločil sem se za džez.« Ampak najprej se je lotil lastne konstrukcije. »Mnogo so mi pomagali nasveti prof. dr. Miroslava Adlešiča, ki mi je dal na razpolago vso literaturo o električnih glasbilih iz knjižnice SAZU. Uspelo mi je izdelati le tonski generator, ki je res dajal kar lepe zvoke. Na koncu pa se je le pokazalo, da je cenejše kupiti električne orgle kar v trgovini.«»Tem ljudem so seveda sledili še mnogi drugi, celo še danes, na primer koreograf, režiser, pedagog in gledališki teoretik prof. dr. Henrik Neubauer.«

Črt pa je iskal nove izzive, odšel na TV, režiral eksperimentalne lutkovne oddaje in animirane filme, glasbene in baletne oddaje, kratki igrani film, skrbel za satirični Retrospektivni festival jugoslovanske televizije, ki je bil prvi »one-man show« pri nas. Kako se zdaj spominja na vse to? »Spominov je še preveč! Moram ponoviti trditev: imel sem res neverjetno srečo, da sem se vedno znašel tam, kjer se je začelo dogajati nekaj novega – pri MLG, Saši Dobrili ob začetkih slovenskega animiranega filma; pri prvem dokumentarcu Boštjana Hladnika, na prvih eksperimentalnih televizijskih oddajah še v okviru Inštituta za elektroveze, v prvi javni oddaji ekipe TV Ljubljana iz Zagreba ...« Leta 1965 je dal pobudo za snemanje prvega slovenskega celovečernega filma z lutkami Zvezdica Zaspanka. Sprejeli so jo. »Direktor produkcije Marjan Pengov me je pregovoril, da sem odšel s televizije in prevzel mesto vodje ateljeja za animirani film pri Triglav filmu. Prišel sem na idejo, da bi posneli že postavljene marionetne predstave. Kot prva je prišla v poštev uspešna Zvezdica Zaspanka Franeta Milčinskega - Ježka v režiji Jožeta Pengova. Čez nekaj tednov je bil film končan za distribucijo. Baje je bil nekaj časa najbolj prodajan slovenski film.« Ohranjen je v Arhivu Republike Slovenije.

Pot v svet in spet domov

»Triglav film je šel v konkurz zaradi primitivizma predsednice delavskega sveta. Z dekretom ministra za kulturo sem dobil status umetnika in svobodni poklic kot režiser. Deset let sem delal po Evropi, od Pariza do Maroka, v glavnem pa po Italiji. Vse oddaje sem snemal z lastno kamero. Leta 1976 sem prevzel mesto vodje produkcije na TV Koper-Capodistria in tu tudi dočakal upokojitev, pred tem pa sem po vzoru astrologije, numerologije in parapsihologije postavil temelje klavirologije, nove hiperparaznanstvene vede.«

Radovedneži si želimo, da bi napisal knjigo. Mogoče bo uresničil tudi to, ker je sklenil: »Dočakal bom vsaj sto let, naj me koklja brcne! Sicer pa je klavirologija ultraznanstveno dokazala, da je življenje kot pojav smrtno nevarno. Moja najnovejša hipoteza izhaja iz postulata, ki temelji na verjetnostni teoriji in principu obratne sorazmernosti: čim več let človek živi, toliko večja je verjetnost, da bo umrl zelo star. Kljub temu pa vemo, da se ta hec v nobenem primeru ne konča dobro. Do takrat je treba samo mirno vztrajati v zabavljanju čez prekleto vlado, glede na narodnost ali jezikovne preference vzeti iz kozarca 'gebis' ali 'dentiero', stisniti zobe in malo potrpeti,« zaključi Črt Škodlar. Zelo žal mu je samo, ker ni mogel uresničiti gimnazijske želje, da bi obvladal sanskrt.

Neva Brun


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media