Spoštljivo sporazumevanje
Zaradi posebnih razmer je dostop do članka odprt za vse obiskovalce strani.
S primerno komunikacijo ustvarjamo in ohranjamo pristne medosebne odnose tudi v starost, s tem izražamo spoštovanje do starostnika, ohranjamo njegovo dostojanstvo in avtonomijo.
Na sporazumevanje v starosti vplivajo pešanje sluha, vida, čustva, motnje spomina, motnje zavesti in obolenja, ki vplivajo na kognitivne sposobnosti (na primer demenca, možganska kap). Sporazumevanje ovirajo hrup, strah in pomanjkanje pozornosti sogovornika.
Dobra komunikacija vpliva na zadovoljstvo, zaupanje ter starostniku omogoča možnost izbire in odločanja o stvareh, ki so zanj pomembne. Starostnik je pozoren na besede, višino, ton, jakost glasu, mimiko obraza in govorico telesa, zato naj bosta besedna in nebesedna komunikacija usklajeni.
Za pogovor s starostnikom si vedno vzamemo čas in ga poslušamo. Z njim se pogovarjamo o stvareh, ki so zanj pomembne, in o vsakdanjih dogodkih. Besede morajo biti primerne, spoštljive, govorimo razumljivo in z umirjenim ter prijaznim tonom glasu. Preglasno govorjenje starostnika vznemiri. V pogovoru niso primerne pomanjševalnice ali govor po otročje, ker je to žaljiv, nespoštljiv in ponižujoč odnos do njega.
Pri pogovoru se z obrazom obrnemo proti njemu in vedno vzpostavimo očesni stik. Pozornost in spoštljiv odnos pokažemo s pogledom, nasmehom, dotikom. Spoštljiv dotik zmanjša strah, pomirja in zmanjšuje občutek osamljenosti.
Premagajmo ovire
Naglušnost ovira komunikacijo in vodi v osamljenost. Z osebo, ki slabo sliši, govorimo počasi in razločno. Z obrazom smo obrnjeni proti njej. Ne govorimo preglasno in med povedmi delamo krajše premore. Vpitje in zviševanje glasu pri pogovoru z naglušnim ne olajša sporazumevanja, temveč ga samo vznemiri in prestraši. Pri slabšanju sluha naj starostnik uporablja slušni aparat, ki ga predpiše zdravnik. Redno preverjamo delovanje slušnega aparata, ga čistimo, poskrbimo za menjavo baterije in reden servis.
Slabovidni in slepi osebi vedno opišemo, kje smo in kaj nameravamo storiti. Govorimo jasno, preprosto in opisujemo dogajanje. V prostoru skrbimo za red in puščamo stvari na stalnih mestih. Na vsako spremembo pri premeščanju stvari jo opozorimo. Pri hoji se slepa oseba oprime naše roke. Sproti ji opisujemo potek poti ter morebitne ovire na njej. Seznanjamo jo tudi z dogajanjem v njeni okolici. Pri posedanju položimo roko slepe osebe na naslonjalo ali ročaj stola tako, da se stola oprime in se lahko samostojno usede. Ob prebiranju osebnega pisma, uradnega spisa ali finančnih dokumentov sta potrebni obzirnost in popolna molčečnost. Zelo pomembno je, da smo potrpežljivi.
Na komunikacijo vplivajo tudi čustva, ki so pozitivna (zadovoljstvo, sreča, veselje, ljubezen, upanje, zaupanje) in negativna (strah, žalost, jeza, zamera, sovraštvo, zavist, ljubosumje). Zaradi oslabelosti in bolezni so prisotni strah, zaskrbljenost, nemoč in negotovost. Zaradi odvisnosti od tuje pomoči je prisoten občutek sramu, še posebno kadar starostnik potrebuje pomoč pri izvajanju osebne higiene in pri izločanju. Negativna čustva obvladujemo s primerno komunikacijo in spoštljivim odnosom.
Motnje zavesti lahko nastanejo zaradi poškodbe glave in obolenj. Zavest je odraz delovanja možganov in je normalna, kadar človek ve, kje je, kateri dan je in kdo so ljudje, ki ga obkrožajo, smiselno govori in se odziva na dogodke, je zmožen kritične presoje, gibi rok in nog so usklajeni, spomin je ohranjen.
Pogosta motnja zavesti je zmedenost. Starostnik je buden, vendar ne ve, kje je, kateri dan je, včasih ne prepozna bližnjih oseb, govori neobičajne stvari, čez čas pa se lahko vsega zaveda. Lahko je nemiren, zlasti ponoči, prestrašen in vidi stvari ali ljudi, ki jih ni. Zmeden lahko postane tudi zaradi nekaterih zdravil, nezadostnega pitja tekočine (dehidracije) in pogosto tudi zaradi okužbe (na primer prehlada, pljučnice, uroinfekta).
Motnje zavesti so tudi, če starostnik ves čas spi in ga zbudimo samo z glasnim klicanjem, tresenjem ali pa samo z močnim bolečinskim dražljajem. V primeru katere koli motnje zavesti takoj pokličemo zdravnika.
