Starejši premalo telesno dejavni
Zaradi posebnih razmer je dostop do članka odprt za vse obiskovalce strani.
STARANJE V EVROPI
Foto: J. Dorniž
Večina raziskav o povezavah demografskih, ekonomskih in družbenih lastnosti s telesno dejavnostjo se nanaša na dejavnost oziroma nedejavnost različnih starostnih skupin. V največji meri se avtorji ukvarjajo s telesno dejavnostjo mladih, empirično dokazane ugotovitve in spoznanja o telesni dejavnosti starejših pa so redka. Kolegici dr. Renata Slabe-Erker in dr. Tjaša Bartolj sta v prispevku z uporabo podatkov SHARE iz leta 2011 razkrili vpogled v telesno (ne)dejavnost starejših v Sloveniji.
Splošne ugotovitve kažejo, da se sicer telesna dejavnost državljanov EU iz leta v leto povečuje, vendar pri tem ostaja v splošnem nizka, razlike med posameznimi državami pa so velike. Najmanj aktivne skupine v Evropi so v povprečju jugovzhodni Evropejci, ženske, starejši, tisti z nižjo izobrazbo in tisti, ki živijo na podeželju. Iz preteklih anket vemo, da se v Sloveniji dobrih 22 odstotkov anketirancev vsak dan ukvarja s športno dejavnostjo, kar je nad povprečjem EU (16 odstotkov). Podobno velja tudi za starejše. Povprečna, bolje rečeno podpovprečna pa je slika popolnoma nedejavnih v nekaterih starostnih skupinah. Približno 72 odstotkov slovenskih anketirancev, starih med 56 in 65 let, po podatkih iz leta 2007 v zadnjem letu nikoli ni sodelovalo v organizirani športni dejavnosti v klubih in društvih, med tistimi nad 65 let pa je bilo takšnih skoraj 93 odstotkov, zadnje je precej nad povprečjem EU.
Pri tem se skupine starostnikov med seboj močno ločijo. Pri ženskah je manjša verjetnost nedejavnosti, povezane s sprehodi, vrtnarjenjem in drugimi lažjimi opravili, v primerjavi z moškimi, vendar večja verjetnost nedejavnosti, povezane s športom in težjimi opravili. Neukvarjanje s telesno dejavnostjo se zanimivo (vendar le pri manj fizično zahtevnih dejavnostih) povečuje z izobrazbo. Zmerno telesno dejavnost tako najverjetneje bolj izobraženi starostniki nadomeščajo z drugimi oblikami dejavnosti: družabnimi, izobraževalnimi, miselnimi. Podobno velja za tiste z rednimi prejemki. Nič kaj presenetljivo je, da tudi razširjenost družabnega omrežja zmanjšuje verjetnost nedejavnosti.
Šport naj bo dobrina za vse
Zanimiva so priporočila prihodnjih ukrepov na tem področju, ki jih zapišeta avtorici in o katerih lahko sklepamo tudi sami. Slovenija spada med države z večjim deležem zelenih površin, a raje kot z urejanjem njihove športne funkcionalnosti gradimo športne objekte zaprtega tipa, ki so običajno namenjeni omejeni skupini državljanov. Za gibanje starejših državljanov v urbanem okolju pa so pomembne predvsem dostopnost, urejenost, varnost in opremljenost (pitna voda, klopi, sanitarije, prehodi za invalide) zelenih površin večjega obsega (na primer park Tivoli z okolico v Ljubljani).
Zaradi tovrstne velike usmerjenosti športa k mladim in dosežkom v profesionalnem športu smo dobili številne svetovno uspešne športnike in utrdili nacionalno podobo države, po drugi strani pa so bili programi in financiranje športa za vse, zlasti za starejše, vrsto let zanemarjeni − tako v praksi, medijih, politiki kot družbi nasploh. Čas bi bil, da šport resnično postane dobrina za vse – ohraniti in ponosni moramo biti na Luko Dončića, Tino Maze in Anžeta Kopitarja, vendar morata biti telesna dejavnost in zavedanje o njenem pomenu vsem skupna. In pri tem lahko država igra večjo vlogo kot do zdaj.
