Negotovost
Kadar nam vedeževalci napovedujejo, kaj se bo zgodilo v bližnji ali nekoliko bolj oddaljeni prihodnosti, večina ljudi tega ne jemlje preveč resno. Tako smo na primer slišali, da se bo ob prelomu tisočletja zgodil »konec sveta«, vendar se je svet tudi v novem tisočletju vrtel podobno kot v prejšnjem. Razlika je bila samo v tem, da so bogati še bolj bogateli, reveži pa so bili še bolj revni. Pri tem ne gre le za posamezne družbene skupine, temveč tudi za države. Prepad med svetovnim »severom« in »jugom« se še bolj poglablja. Pri tem je pomembno, da je vse večja revščina svetovnega »juga« v veliki meri posledica okoljskih sprememb, zaradi katerih se v najbolj prizadetih delih našega planeta zmanjšujejo zaloge vode, ki je nenadomestljiv vir našega obstoja. To resnico pozna vsak še tako neizobražen človek, pa se vendarle najde pomemben politik, ki trdi, da so ugotovitve o posledicah podnebnih sprememb prevara, ter hkrati spodbuja porabo fosilnih goriv (premoga in nafte), ker naj bi to ohranjalo delovna mesta in gospodarsko rast. Taki voditelji ne prisluhnejo Nobelovim nagrajencem in tudi ne generalnemu sekretarju Združenih narodov, ki opozarjajo, da so potrebne korenite spremembe v vseh državah, še posebej pa v tistih, ki najbolj onesnažujejo naš planet. Do zdaj pričakovanega odziva še ni, še zmeraj je pomembnejši dobiček najbogatejših kot pa prihodnost človeštva.
Vendar niso le podnebne spremembe grožnja našemu obstoju. Prav mogoče je, da se bodo v bližnji prihodnosti stopnjevale regionalne vojne, še posebej tiste, ki so povezane s pomembnimi energetskimi viri. Gre za stopnjevanje napetosti med Savdsko Arabijo in Iranom, naftnima velesilama, ki v veliki meri vplivata na ceno nafte na svetovnem naftnem trgu. Kakor koli obračamo, še nekaj desetletij bosta industrija in promet v veliki meri odvisna od dobav nafte, in najvplivnejše države si pač prizadevajo za nadzor nad tem pomembnim virom. Pravzaprav je celotna politika velesil na Bližnjem in Srednjem vzhodu že stoletje podrejena temu strateškemu cilju. V bistvu spodbujajo spopade, da bi vpletenim lahko prodale orožje in pri tem dobro zaslužile. Stranski učinek teh«območnih« vojaških spopadov je nadzor nad količino načrpane nafte in njeno ceno. Strategov te politike seveda ne moti, da največjo ceno plačujejo ljudje, ki umirajo ne le zavoljo raketiranja njihovih domov, temveč tudi zavoljo lakote in bolezni. In v tem je bistven razlog, da smo priče milijonom beguncev oziroma migrantov. Drži, da želijo verski skrajneži izkoristiti to stisko, vendar bo vsak razumen človek znal odgovoriti, kako ustaviti to »preseljevanje ljudstev«. Preprosto je treba ustaviti pohlep kapitala, ki je gonilna sila vojaških spopadov.
Današnji svet se močno razlikuje od tistega po 2. svetovni vojni. Veliko bolj je povezan in soodvisen. Ni več samo ene države ali voditelja, ki bi imel moč določati vsem drugim, kako naj ravnajo. Domala vsi voditelji v svojih nagovorih državljankam in državljanom zagotavljajo, da si prizadevajo za njihovo dobrobit in ohranjanje miru. Seveda pri tem ne pozabijo poskrbeti tudi za svojo »dobrobit«, pri čemer je zelo priročno, če se kot voditelji »mimogrede« lotevajo tudi nakupa ali prodaje orožja. Pri tem poslu so namreč provizije najbolj izdatne. Njihovo početje spominja na piromana, ki najprej podtakne požar, in ko dodobra zagori, se kot gasilec vključi v gašenje. Nazadnje pričakuje, da bo za svoje početje odlikovan in spoštovan.
Sloveniji ta čas še ne grozi neposredna nevarnost, vendar je prav, da tisti, ki so najbolj odgovorni za našo varnost, z vso resnostjo upoštevajo, kaj se dogaja okoli nas. Obrambni minister napoveduje, da bo »bela knjiga« sporočila, kateri so naši strateški obrambni cilji. Najbrž bomo dobili nekatere pomembne usmeritve, vendar bi bilo smiselno razmisliti, kako povezati delovanje poklicne vojske z enotami teritorialne obrambe. Obrambni sistem naše države bi pač moral biti usmerjen predvsem k obrambi našega nacionalnega ozemlja. V zgodovini smo si nekaj tovrstnih izkušenj že pridobili. In ni bilo vse slabo, kar je bilo.
