Tudi sebi lahko to reče
Tole se pa že vleče in vleče, pravzaprav se v valovih ponavlja.
Kje si? V postelji. Na kavču. V čakalnici. V postelji.
Spet? Ja, spet ...
Ves december in ves januar so bili njegovi odgovori taki in podobni, in zdaj mu je šlo res že na živce kar naprej vsakemu razlagati, kje ga boli, kaj ga boli, kaj je rekel zdravnik – in še bolj mu je šlo na živce poslušati, kaj mu bo pomagalo. Kajti če bi upošteval vse nasvete, bi predvsem potreboval celodnevno pomoč. Nekoga, ki bi kuhal čaje in skrbel za hrano in vse drugo. Počiščenega stanovanja nima že mesec dni, ne more vendar dovoliti mladi ženski, ki ima doma otroke, da pride v njegov bolniški brlog, napolnjen z virusi, in odmeče smeti in vse drugo. Bo že preživel malo zanemarjenosti in prahu, pa bo naredila generalno, ko se on pozdravi! Sinu pač mora dovoliti, da prihaja in mu prinaša vse potrebno, kakor sta že jeseni uredila težavo z nogami, ki ga ne nesejo več varno in zanesljivo do trgovine in nazaj.
»Dobro, da nimam apetita, ta virus je odstranil lakoto,« premišljuje in se poskuša spomniti, kdaj si je nazadnje skuhal juho ali vsaj popražil zelenjavo, kar je bila zadnje čase njegova najbolj priljubljena domača jed, hitro narejena in zdrava. Ne, zdaj pa že nekaj časa niti tega ne dela več, kar malo zatakne kruh in sir ali se napolni s sadjem in jogurtom – samo odpreš hladilnik in niti posode ni treba pomivati. Vse takoj opravljeno.
Le tega ne ve, kaj naj naredi s sinovim nerganjem – ne more ga več prepričati, da obvladuje svoje življenje in da mu nič ne manjka. Ne more ga prepričati, ker ni res, in to tudi sam zelo dobro ve. Vsa pomoč od zunaj ne more več narediti iz njegovega doma varnega in udobnega prostora za njegovo staranje – pa še z vsemi temi zimskimi prehladnimi obolenji povrhu! Samo dela se, kot da ne sliši sinovih pripomb in prigovarjanj, naj razmisli o tem. V resnici razmišlja, zelo razmišlja, tako rekoč razmišlja noč in dan! Ve, kaj je naslednja postaja življenja, ve, da bo šel v dom počitka – le ni še vedel, da je že zdaj prišel čas, ko se bo treba lotiti tega projekta. Vedno je slišal ljudi in ve, kako zelo različna mnenja in občutke imajo o tem, kje bi – kje bodo – preživeli svoje zadnje dni. On sam je bil vse življenje realen in imel se je za modrega, vedel je, kot je rad govoril v družbi, da imaš dve možnosti: ali te na hitro pobere ali pa počasi ugašaš v družbi sebi enakih v domu. Zabaval se je, kadar je s to domislico dosegel zavijanje z očmi in zgražanje pri vrstnikih, zdaj pa se mu ni več zdelo zabavno. Še sam ne ve, kaj je mislil do zdaj. Ko se je pred leti vpisal v čakalno vrsto za izbrani dom, je bil ponosen in je razlagal to vsem okoli sebe: »Ko se bom odločil, bom sedel v avto, vzel računalnik in kovček najljubših knjig in se odpeljal v dom. Tam bom na varnem, drugi bodo skrbeli zame, jaz pa bom klepetal, bral in igral šah. To bo življenje! Kot v hotelu na dopustu – brez vseh skrbi! Stanovanje pa naj imajo vnuki, da bodo še oni veseli.«
Seveda še zdaj misli tako, pamet mu še dobro dela. Seveda tudi zdaj ve, da je to realno in modro. In ve, da bo zanj v domu neskončno bolje kot doma. Bolje na mnoge načine: poskrbljeno bo za zdravje, hrano, urejenost bivališča, oblek in sploh vsega – in imel bo družbo. Zadnja socialna mreža zna biti zelo zabavna in zanimiva, če si le še dovolj pri močeh, da si jo spleteš. In on si jo lahko, veselje do življenja ga ni minilo, zanimanje za svet okoli sebe ga ni zapustilo, lahko bi od svoje modrosti še veliko dal drugim pa tudi dobil bi lahko med ljudmi še marsikakšno misel, ki jo je domislil kdo drug … Ni dobro, da je vse dni sam doma …
Ja, vse ve! Nerodno je le, da se zdaj ne počuti več tako dobro, kot se je prej, pred leti, ko je delal te načrte.
»To je normalno, vsaka sprememba je težka,« bi njegova modrost odgovorila na vse pomisleke vsakemu drugemu. »Poskusi se veseliti!« bi rekel.
Ja, pa res, tudi sebi lahko to reče vsako jutro, vsak trenutek. Poskusi se veseliti novega, vzemi za izziv, vzemi za pustolovščino. Zadnjo sicer, pa vendar pustolovščino!
»No, pa poskusimo še to modrost prenesti iz glave v življenje,« si je rekel in čakal sina, da mu pove svojo odločitev. Nič več ne bo odlašal kot otrok na odrivni deski nad bazenom. Skočiti je treba ...
