Že sto let upravno središče Obsotelja in Kozjanskega 

Zgodbe | mar. '19

ODSTRTE PODOBE – ŠMARJE PRI JELŠAH

»Potem ko je bilo Šmarje pri Jelšah leta 1871 povzdignjeno v trg, je dobilo tudi pomembne sodne in upravne službe ter postalo upravno središče Obsotelja in Kozjanskega vse do danes. Kraj se je naglo razvijal: leta 1873 so na mestu, kjer je zdaj pošta, postavili novo šolo; dve leti pozneje so zgradili palačo okrajnega sodišča; v naselju je bil sedež davkarije, pošte in orožniške postaje; leta 1883 so ustanovili narodno čitalnico ter leta 1892 še hranilnico in posojilnico. Tu so se naseljevali sodniki, uradniki, davčni uslužbenci, učitelji, zdravniki, trgovci … in poskrbeli za razgibano trško življenje. Med obema svetovnima vojnama je bil v Šmarju pri Jelšah sedež velikega sreza, ki je imel pomembno upravno vlogo v Kraljevini SHS in se je raztezal od Planine pri Sevnici do Žetal ter od Ponikve do Bistrice ob Sotli,« se je v čas na prelomu preteklih stoletij, iz katerega izvirata objavljeni krajevni razglednici, vrnil upokojeni direktor Knjižnice Šmarje pri Jelšah in dolgoletni šmarski župan (1991–2014) Jože Čakš.

Leta 1958 so tedanji občini priključili še občini Rogaška Slatina in Kozje, s čimer je bilo Šmarje pri Jelšah do konca leta 1994 središče velike občine, ki se je nato razdelila na šest manjših. Tedaj so zarisali meje sedanje občine, vendar pa je sam kraj kljub temu ohranil vlogo upravnega središča širšega območja, sedanje upravne enote.

Preteklost naselja v zahodnem delu Zgornjesotelskega gričevja, ki leži v dolini Šmarskega potoka, je tesno povezana z župnijsko cerkvijo Marijinega vnebovzetja, ki je v pisnih virih prvič omenjena leta 1236, ko so tu imenovali duhovnika »Heinricus Sacerdos de Sancta Maria« v pražupniji Ponikva. V osnovi romansko zgradbo so v prvi polovici 18. stoletja barokizirali, jo povišali in obokali ter ji na vzhodni strani prizidali Marijino kapelo, v letih od 1878 do 1879 pa še stranski kapeli. Njeno notranjost krasijo poznonazarenske freske, pri čemer je oltarno steno in Marijino kapelo okrog leta 1879 poslikal konjiški umetnik Tomaž Fantoni. V cerkvi, ki jo je nekoč obdajalo taborsko obzidje s stolpi, so trije neoromanski marmornati oltarji, na baldahinu velikega oltarja pa je lesena baročna plastika Marije, pripisana kiparju Janezu Gregorju Božiču iz Laškega.

V cerkvi sv. Roka je prava baročna zakladnica

Po ustnem pričevanju je bilo v šmarski dolini nekdaj veliko jezero, v katerem je bil otok, na katerem so pozidali Škapulirsko kapelo, ki se je je, in kasneje tudi njene naslednice – romarske cerkve, oprijelo ime Marija na jezeru. Ker cerkev in druge trške hiše stojijo na okamnelih jelšah in se po jelšah imenuje tudi bližnji dvorec Jelše oziroma Jelšingrad, je kraj dobil današnje ime Šmarje pri Jelšah.

Tako na objavljeni kot tudi na drugih panoramskih razglednicah nekdanjega središča Šmarja pri Jelšah poleg župnijske cerkve vrh gozdnatega griča na južnem koncu naselja izstopa podružnična cerkev sv. Roka, katere nastanek naš sogovornik, izjemni poznavalec krajevne zgodovine, opiše takole: »Leta 1645 je v kraju začela razsajati kuga, ki sta jo s Ptuja v bližnjo vas Brecljevo prinesla okužena Šmarčana, zaradi česar je v kratkem času umrlo več kot dvesto ljudi. S priprošnjo sv. Roku, zaščitniku zoper kužne bolezni, so začeli nad Šmarjem pri Jelšah graditi njemu posvečeno cerkev. Po napisu nad vhodom v zakristijo lahko sklepamo, da je bila kuga pregnana leta 1646, gradnja cerkve sv. Roka pa se je nadaljevala in je bila končana leta 1666.« Preprosta podeželska arhitektura z visokimi in ozkimi okni za cerkvenimi zidovi skriva presenetljivo zakladnico baročnih elementov in okrasja. Glavna vhodna vrata, nad katerimi je lesen kip cerkvenega zavetnika, pripeljejo pod obokan pevski kor, od koder se pogled razširi po vsej cerkvi, bogato okrašeni s školjkastimi in mrežastimi oblikami, angelskimi glavicami in cvetnimi vejicami. Freske v prezbiteriju so skoraj v celoti posvečene prizorom iz legende o sv. Roku, slika nad zakristijskimi vrati prikazuje Šmarje pri Jelšah s cerkvijo sv. Roka, kakor ju je videl slikar leta 1738, upodobljen pa je tudi župnik Matej Vrečer, graditelj kapelic križevega pota, s katerimi je med letoma 1743 in 1753 povezal farno cerkev Marijinega vnebovzetja z romarsko cerkvijo sv. Roka.

Župnik, matematik in urar dr. Matej Vrečer (1702–1758) je šmarsko župnijo prevzel leta 1737 in to službo opravljal do smrti, polnih enaindvajset let. V tem času je z izdelovanjem ur, predvsem sončnih, s pridelovanjem in prodajo vina, lemberško usnjarno in oljarno v Krajnčici ustvaril premoženje, ki mu je omogočilo prezidavo in opremo cerkve sv. Roka ter gradnjo kalvarijskih kapel do nje. Do leta 1745 je Vrečer, ki ga je za gradnjo navdihnila kalvarija v Gradcu, najprej postavil šest velikih in nato še osem manjših kapel. Razporejene so ob cikcakasti poti proti romarski cerkvi sv. Roka in opremljene z bogatim baročnim okrasjem. Šmarska kalvarija velja za najlepšo baročno scensko postavitev na Štajerskem in najobsežnejši pasijonski kompleks v Sloveniji, ki ga 15. avgusta, na praznik župnijske zavetnice Marije Vnebovzete, in dan kasneje, ko goduje sv. Rok, obišče več tisoč romarjev.

Ker so bili kipi iz kapel kljub obnovam v 19. in 20. stoletju resno ogroženi, jih je restavratorski center leta 1984 zaščitil in umaknil v depo. Ko so leta 2001 začeli obnavljati kapele (zdaj na prenovo čaka le še ena, enajsta), je prevladalo strokovno mnenje, da bodo vanje namestili kopije lesenih skulptur, medtem ko bodo restavrirani izvirni kipi kot pomembni pričevalci naše baročne dediščine na ogled v ustreznejšem prostoru. Tako je občina s pomočjo evropskih sredstev za regionalni razvoj prenovila župnijsko gospodarsko poslopje levo od cerkve in v njem junija 2016 odprla imeniten Muzej baroka. Na stalni razstavi je po zamisli scenografke Mete Hočevar 43 kipov razpostavljenih tako, da jih lahko obidemo, si jih ogledamo od blizu in doživimo z vseh zornih kotov.

Dvorec Jelšingrad pa kar propada …

Kot vidimo na spodnjem delu razgledniške fotografije, je leta 1903 skozi Šmarje pri Jelšah stekla železniška proga Grobelno–Rogatec, po kateri so se v zdravilišče Rogaška Slatina vozili gostje predvsem z Dunaja in iz Gradca; leta 1954 so na mestu kolodvora, porušenega med drugo svetovno vojno, postavili novega. Avtor zanimive krajevne kronike Jože Čakš nas je opozoril tudi na vogal zgradbe ob desnem robu, ki pripada leta 1873 zgrajeni šoli s petimi učilnicami, v kateri sta tedanji šmarski kaplan in pesnik Anton Aškerc ter veleposestnik in narodni buditelj Franc Skaza dosegla, da je v njej že od leta 1887 pouk potekal v slovenskem jeziku. Skazova hiša, ki še vedno stoji, je bila v sedemdesetih in osemdesetih letih 19. stoletja shajališče rodoljubov takratnega časa, upodobljenih tudi v njeni veži: zgodovinar Ignacij Orožen, slovenski škof, pisec in šolnik Anton Martin Slomšek, časnikar Anton Tomšič, politik, pisatelj in zdravnik dr. Josip Vošnjak, odvetnik, politik in pisatelj Valentin Zarnik, hrvaški škof, prosvetitelj in politik Josip Juraj Stossmayer.

Dvorec Jelšingrad, ki stoji na nizki vzpetini zahodno od Šmarja pri Jelšah, je prvič omenjen leta 1424, nakar so ga leta 1666 zakupili baroni Gaisrucki in ga baročno predelali, rodbina Gödel-Lannoy pa ga je leta 1878 prenovila v mavrskem slogu. Pred drugo svetovno vojno je bil dvorec last lesne družbe Jelšingrad, med njo ga je uporabljal okupator, po njej so bili v njem najprej prevzgojni dom, nato do potresa leta 1974 dom upokojencev in zatem še nekaj stanovalcev. Leta 1989 sta enoinpolnadstropni dvorec z več stolpiči, pomoli in balkoni kupila srbska poslovneža, ki sta nameravala v njem urediti luksuzen hotel, Zdravilišče Rogaška pa na najetem zemljišču, velikem 22 hektarjev, golfišče. S hotelom ni bilo nič, golfišče se je ustavilo pri deveti luknji. Dvorec je še zmeraj v srbskih rokah, zemljišče z nesojenim golfiščem, ki je last občine, pa kosijo okoliški kmetje.

Boris Dolničar