Zvesti spremljevalci človeka tudi v Emoni
Mozaik s psom hranijo v Narodnem arheološkem muzeju v Neaplju
Živali so imele v zgodovini človeštva pomembno vlogo, še posebej psi, o čemer pričajo arheološki ostanki. Med drugim so zelo zgovorni mozaiki in mavčni odlitek psa, ki so bili odkriti v Pompejih. Prav tako nam o tem pričajo kipi, ki upodabljajo različne pasme psov in jih najdemo v muzeju v Vatikanu in Britanskem muzeju (British museum). Nekaj ostankov so našli arheologi tudi na območju nekdanje Emone.
Lani so v Mestnem muzeju Ljubljana – v želji ljudem bolj približati Arheološki park Emona – pripravili poseben program, ki vključuje tudi štirinožne prijatelje obiskovalcev. Lastnikom psov so želeli ponuditi izkušnjo odkrivanja in spoznavanja ostankov rimske Emone v družbi svojih štirinožnih spremljevalcev, psičkom pa zagotoviti socializacijo in prijetno druženje s pasjimi vrstniki. V Arheološki park Emona spadajo Emonska hiša (prej Jakopičev vrt), Zgodnjekrščansko središče na Erjavčevi ulici in Rimski zid na Mirju. Vodstvo sta na podlagi najdb in pisnih gradiv pripravili Katja Kajba, »kustosinja pripravnica«, in njena mentorica dr. Bernarda Županek, kustosinja za antiko, ki se poglobljeno ukvarja s proučevanjem arheoloških ostankov Emone.
V Emoni je bilo najdenih razmeroma malo pasjih ostankov, nam pove Katja Kajba. Med najdbami je nekaj celotnih okostij, prevladujejo pa posamezni ostanki, na primer zob ali kosti, za katere lahko trdimo, da so pripadali pasji vrsti. Med odkritimi na območju današnje Ljubljane so zastopani predvsem srednje veliki psi, nam pripoveduje sogovornica. Danes bi bili to psi velikosti med foksterijerjem in nemškim ovčarjem, s povprečno plečno višino 58 centimetrov. Na območju Kozolca so v vodnjaku našli ostanke vsaj treh živali. Šlo naj bi za dva odrasla primerka in pa najverjetneje mladička, starega manj kot 6 mesecev. Domneva se, da njihovo razmnoževanje v rimskem času praviloma ni bilo nadzorovano, zato večina ostankov psov iz Emone in okolice spada v isto velikostno skupino.
Rimski čuvaji doma
Rimljani so imeli veliko različnih ljubljenčkov (mačke, opice itd.), vendar pa so prvo mesto zasedali ravno psi. V rimski družbi so bili cenjeni predvsem kot čuvaji hiše oziroma doma. Omenjeni so celo v rimskem zakoniku kot čuvaji doma in črede. Rimljanom so bili spremljevalci pri lovu (canis venatius) in čuvaji čred (canis pastoralis). Veliko pasmo psov (molose) so uporabljali tudi kot borbene pse v arenah ali kot bojne pse v bitkah. Včasih so jih tudi vpregli, da so vlekli vozove, vozičke, tudi kočije. Pojavijo pa se celo v gledališču kot člani gledališkega ansambla.
»Najpogostejše pasme so bile molosi, lakonijci, vertragi, canis melitae (melitski psi),« našteje Katja Karba. »Canis melitae je bila zelo priljubljena pasma premožnejših Rimljanov. To so bili nežni, ljubeči in igrivi psi za v naročje, ki so bili zvesti svoji družini. Lastniki so jih hvalili tudi kot odlične lovce na podgane. Videti so bili kot malce večja različica maltežanov. Navadno so jim nadeli imena kot Myia (Muha), Alba (Bela) ... Daleč najbolj popularna pasma v antičnem Rimu so bili hrtom podobni vertragi. Pogosto so jih upodabljali v kiparstvu in na mozaikih. Zaradi izbruha Vezuva (leta 79 našega štetja) imamo enega celo ohranjenega. Pri izkopavanju v Pompejih so v pepelu našli kosti, okoli njih pa prazen prostor. Ko so ta prostor zalili z mavcem, so odlitki prikazali ljudi v njihovih zadnjih trenutkih in na veliko presenečenje tudi psa. Iz odlitka je mogoče razbrati, da je pes nosil ovratnico z žeblji. Najverjetneje je bil privezan, njegov položaj pa priča o tem, da se je ob strupenih plinih, ki jih je sprožil vulkanski izbruh, boril za svoje življenje, na koncu pa boj izgubil in bil pokopan pod pepelom.«
Vertrage so uporabljali kot lovske pse. »Že sama njihova pojava naj bi bila izjemna (zelo dober vid, dolg in močan trup, velika in mehka ušesa), predvsem pa so bili izjemno hitri, zato jim ni mogel ubežati noben plen. Bili so spremljevalci svojih gospodarjev in najpogostejši hišni ljubljenčki.« Najpomembnejša pasma so bili prav gotovo molosi. »To so bili veliki in izjemno močni psi, podobni današnjim mastifom. Služili so kot čuvaji, kot pomoč pri lovu na velike živali (divjega prašiča), sodelovali pa so tudi v boju. Uporabljali so jih v legijah, predvsem za varovanje vojaških taborov, patruljiranje, včasih pa so jih prevezane z oklepom in z ovratnico z bodicami poslali v napad v sovražnikov tabor. Manjša verzija mastifov so bili lakonci, ki so jih prav tako uporabljali za lov, kot pse čuvaje doma, predvsem pa so jih priporočali za varovanje črede,« razloži sogovornica.
Rimski pisci Kato, Varo in kasneje Kolumela, ki so pisali o kmetovanju, priporočajo, da ima vsaka kmetija psa, najbolje celo več. »Podnevi naj bi bili psi privezani ali celo v hiši, da bi bili ponoči bolj pozorni in bolje čuvali posest. Pes čuvaj mora biti kompaktno grajen, z veliko glavo, močnim vratom in prsnim košem, širokimi šapami in močnim repom. Mora imeti močan in globok lajež, da prestraši vsiljivce.« Za pse čuvaje so antični pisci priporočali pse črne barve, tako naj bi podnevi prestrašili nepovabljene, ponoči pa bi jih tatovi težje opazili. »Pastirski psi naj bi bili bele barve, saj so jih tako lažje ločili od volka v mraku ali temi. Prav tako naj bi bili ti psi hkrati močni in hitri, da zasledujejo tisto žival, ki je vzela svoj plen, ali preženejo volka,« zaključi pripoved o psih v zgodovini Katja Kajba.
Zaradi velikega zanimanja bodo v Mestnem muzeju oglede v družbi psov ponavljali tudi v letošnjem letu (maja, aprila in septembra). Več informacij najdete na naslovu: https://mgml.si/sl/mestni-muzej/razstave/263/arheoloski-park-emona/.
Psi se v antični umetnosti pojavljajo tudi v poeziji (Marcial, De spectaculis; Gratij, Cynegeticon) in prozi rimskega časa (Petronij, Satirikon). Več o tem lahko beremo v knjigah: Animals in Roman Life and Art (M. C. Toynbee, 1973) ter Dogs in Antiquity (Douglas Brewer, Terence Clark in Adrian Phillips, 2001).
