Ne počutim se stare!

Zaradi posebnih razmer je dostop do članka odprt za vse obiskovalce strani.

Zgodbe | mar. '19

Stanka v predstavi

V Gledališču Glej so na oder postavili že drugo predstavo Starci mladih režiserjev Tina Grabnarja in Hane Vodeb. Sedem nastopajočih med 64. in 79. letom s pomočjo čarovniških trikov pred gledalci razgrinja zgodbe o lastnih strahovih in bolečinah, o osamljenosti, strahu pred fizičnim propadanjem, težavah pri spopadanju s sodobnimi tehnologijami pa tudi o svojem veselju do življenja, prijateljstvu in zavedanju o svoji minljivosti.

Najstarejša med nastopajočimi je 79-letna Stanka Škodič, svetlolasa gospa iskrivih oči in vedrega nasmeha, ki se – v predstavi in resničnem življenju – najtežje spopada s sodobno tehnologijo, z računalnikom. Teh v času njene aktivne delovne dobe seveda še ni bilo, še mobilnih telefonov ne, a uporabo le-tega je usvojila. Računalnik pa ji predstavlja večji problem. »Nisva prijatelja. Otroka sta mi ga kupila in me spodbujala, ampak ga imam kar tam, v sobi, pokritega s prtičkom. Jaz pa grem rajši ven, v naravo!« pove v predstavi in napove, da ga bo na koncu razbila. No, vmes pa še malo čara: razreže in spet sestavi vrvico, raztrga in ponovno sestavi časopis in telefon. Seveda gre za trike, ki se jih je bilo treba naučiti, tako kot žongliranja. A naloge za gospo, ki si bo letos naložila osmi križ, niso bile prav preproste. Ali se je bilo težko naučiti čarovniške trike, vprašam. »Bilo, a sem vztrajala in doma ponavljala in ponavljala. Ponosna sem na to, da mi je uspelo,« pove.

Stanka je po rodu Belokranjka iz okolice Semiča, rojena v družini osmih otrok, kjer je bilo jasno, da bo treba po svetu, in prišla je na delo v Ljubljano. Tu je spoznala Zvoneta Škodiča iz znane čevljarske družine, ki je od očeta prevzel obrt. Stanka je postala njegova žena, pomočnica v delavnici in uradno – prešivalka zgornjih delov čevljev. Četrt stoletja sta imela z možem uspešno čevljarsko delavnico na Poljanski cesti. »Izdelovala sva predvsem gorske čevlje, gojzarje, take trpežne, z dreto ročno šivanimi podplati in profilirano gumo iz vibrama. Podplate je šival mož, sama sem šivala zgornje dele, delali smo po meri zahtevnih strank, bila sva uspešna, saj sva se prilagajala zahtevam strank. Kot kooperanta sva delala za tovarno Ratitovec Železniki, ti pa so izdelovali za vojsko in policijo visoke terenske in strojno šivane čevlje. Prav tako sva imela med naročniki trgovino Lovec in nekatera gozdna podjetja in celo podjetja s hrvaških Plitvic,« ponosno pove.

Vsemu se privadiš

Potem pa je prišla kriza, razpadala je skupna država, trg so preplavili uvoženi cenejši pohodni čevlji. A zakonca Škodič nista obupala, na razpisu tovarne Peko sta dobila posel šivanja otroških copatkov iz filca. Tudi do 1200 copatkov na mesec sta zašila. Vojna in osamosvojitev sta uničila tudi ta posel in leta 1990 je bila Stanka primorana zapreti delavnico, mož se je že prej upokojil, a ji je ves čas pomagal.

Stanka je stopila v povsem nov svet: iz delavnice, ki so jo napolnjevale vonjave kemikalij, obdelanih kož, gume in drete, se je preselila v svetle prostore kuhinje Dijaškega doma Ivana Cankarja, kjer je vse dišalo po hrani, slaščicah, kruhu. »Na začetku sem se zelo bala spremembe. Ko se je na stotine lačnih dijakov zgrnilo v jedilnico, se je bilo treba res hitro obrniti. A dela sem bila vajena in hitro sem se vživela,« pripoveduje.

Seveda pa tudi po upokojitvi ni mirovala. Žal je mož kmalu umrl za posledicami desetletja dolgega dela v delavnici, kjer je imel opravka s strojenim usnjem, prepojenim s kemikalijami. Stanka je nekaj časa občasno še honorarno delala, potem pa je zašla v dnevni center aktivnosti starejših na Gosposvetski v Ljubljani in se pridružila pevskemu zboru. S prijateljem je hodila na plese v prostore Društva upokojencev Krim - Rudnik in se vključila v pevsko društvo, ki mu je še vedno zvesta. Tri leta je sodelovala tudi v pevskem zboru Društva upokojencev Trnovo. Zapustila ga je zaradi Starcev … Ne zapusti pa svojih dolgih sprehodov v naravo, »po D-vitamin«, to jo napolni in prežene vse bolezni, ki jih – tudi zaradi svoje vedre narave – sploh ne opazi. Poleti se zelo rada vrača v hiško, ki sta jo z možem postavila v njenem rojstnem kraju.

Sodelovanje pri predstavi Starci ji pomeni »izpolnitev sanj«. Prijavila se je na sinovo pobudo in bila sprva zelo negotova, »saj so bili vsi mlajši od mene, zdeli so se mi bolj izobraženi, vse so vedeli … A so me zelo lepo sprejeli, postala sem del ekipe, režiserja Tin in Hana pa sta se z nami neizmerno trudila, da smo ustvarili cirkuško predstavo, ki je vedno razprodana,« še pove Stanka Škodič.

Jožica Hribar, fotografija Gledališče Glej


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media