Od Bikice do – babe Zore
Zorka v mladosti
Zorka Čulav, 95-letna simpatična, vedno nasmejana gospa, večkrat pove, da je presrečna, da živimo v miru. Med drugo svetovno vojno je bila namreč bolničarka in borka Biokovega odreda 8. korpusa 9. udarne brigade. Že nekaj let prebiva v Domu starejših občanov Fužine v Ljubljani, rada poseda v kavarni ter se veseli srečanj z družino.
Otroštvo sta z letom dni starejšo sestro Nedo preživljali v vasici Kljenk blizu Makarske. Oče je odšel s trebuhom za kruhom v Avstralijo, še preden se je rodila novembra 1923. Vrnil se je, ko ji je bilo 11 let. »Življenje na vasi je bilo lepo, starši so imeli veliko zemlje in vole, s katerimi so orali tudi za druge kmete.«
Zorka je bila že pred drugo svetovno vojno aktivna v mladinski organizaciji. Vključila se je v mladinski odbor SKOJ (Zveza komunistične mladine Jugoslavije). Ko so v vas prišli pehota vojakov in tanki, so začeli izvajati akcije proti okupatorju. »Lovili so me ustaši, bilo me je strah, saj sem bila v stalni nevarnosti,« pripoveduje in nadaljuje, da so jo hoteli ubiti, a jo je rešil Branko Tolić, komandant Biokovega odreda. Leta 1942 se je pridružila partizanom in soborci so jo poimenovali Bikica. Od takrat pa do konca vojne nihče ni vedel za njeno pravo ime.
Kot bolničarka je sodelovala v akciji za premik čet z Biokove planote v Glamoć v Bosni. »Bilo je jeseni, hodili smo vso noč in ves čas je deževalo. Bili smo mokri, premraženi, utrujeni in lačni.« Hrano so jim dali odborniki, ki so sodelovali s partizani. Hodili so v premočenih oblačilih, saj drugih niso imeli. »Res je bilo težko, še posebno za ženske,« se spominja prve bitke. Kar leto dni ni imela menstruacije. Za ranjence v četi sta skrbela le Zorka in mladi zdravnik Ivo.
Partizanka brez orožja
Bila je udeleženka bitke na Neretvi. Ker so Nemci hoteli ujeti Tita, so jih ves čas bombardirali. »Bilo je grozljivo. Z več tisoč ranjenci smo uspešno prečkali Neretvo, vsi so ostali živi. Med prečkanjem pa sem izvedela, da je bil Tito ranjen.« V bitkah sta sodelovala tudi Titova sinova Žarko in Vlado, oba je poznala. Korpus se je pomikal tja, kjer so bili boji. Proti koncu vojne so prišli do Trsta, ki so ga osvobodili. Zorka je bila partizanka, a ni imela orožja. »Okoli pasu sem imela stalno navezane bombe kragujevke, ki bi jih aktivirala, če bi me ujeli,« pove. Enkrat je bila tako hudo ranjena v nogo, da so ji jo hoteli odrezati. Na srečo se je rana zacelila, noga pa jo še danes pogosto boli.
Po vojni se je Zorka hotela vrniti v Dalmacijo, a so ji povedali, da tam od njenih ni več nikogar. Njena družina je med vojno odšla v Afriko. »Iskala sem sorodnike, a brez uspeha. Našli pa sta me mama in sestra prek Rdečega križa. Vsakokrat, ko je v Makarsko priplula ladja, sta spraševali zame.« Nihče ni vedel, kdo je Zorka, ker so jo poznali le pod imenom Bikica, dokler ni neki oficir le ugotovil, da gre zanjo. Sestra Neda zdaj živi v Beogradu in pogosto se slišita po telefonu.
»Po koncu vojne me je komandant Žeželj poslal v Beograd in na vojni akademiji sem se izšolala za medicinsko sestro,« pripoveduje. V Beogradu je Zorka živela štiri leta, do svoje prve službe v vojni bolnišnici v Lovranu. V tej bolnici so zdravili kostno tuberkulozo. »Pravzaprav je bil to rak, a ga takrat še nismo poznali. Opravljala sem delo glavne sestre. Kot instrumentarka sem sodelovala pri vseh težkih operacijah. Spominjam se zdravnika, s katerim sem veliko sodelovala, dr. Ražanj je bil odličen kirurg. Veliko pacientov v bolnišnici je bilo mojih soborcev in težko sem gledala umirajoče.«
Moža Franja Mojstrovića, ki je bil leto dni starejši, je Zorka spoznala že v mladosti v Makarski. Skupaj sta bila tudi v brigadi, le da se je on pridružil partizanom malo kasneje kot ona. Tudi v Lovranu sta bila skupaj, mož je bil bolnišnični ekonom. »Ko je Jugoslovanska ljudska armada predala bolnišnico v Lovranu v civilne roke, sva se z možem preselila v Ljubljano. Sprva sem bila glavna sestra garnizona v vojašnici na Roški cesti, kasneje pa v Mladiki, v vojni bolnici v Ljubljani.« Tam je ostala vse do upokojitve, mož pa je bil knjižničar v šentviški knjižnici. Hčerka Liljana, edinka, se jima je rodila v Ljubljani.
Zorka je izgubila moža pred dvajsetimi leti in pravi, da ga nikoli ne bo pozabila, saj sta bila ustvarjena drug za drugega. V domu jo obiskujejo hčerka, vnuk Klemen in vnukinja Maja, ima pa kar štiri pravnuke. »Baba Zora, baba Zora, kričijo, ko tečejo v moj objem. Takrat sem najbolj srečna,« je raznežena.
Zorka je še vedno prava »bikica«, močna, žilava in vedrega duha. »Veliko mojih prijateljev in vrstnikov je že odšlo, jaz pa še kar čakam in čakam ...« se pošali.
