Gorje samemu!

mar. '19

STARANJE V SLOVENIJI

V prejšnjih dveh člankih smo se na tej strani Vzajemnosti poglobili v raziskovalne podatke o tem, da se večina ljudi stara ob enem ali več družinskih članih, ter v podatke, da v današnji družbi narašča delež samovalcev, ki živijo sami v stanovanju. Navedli smo dejstvo, da staranje z drugimi samo po sebi še ne pomeni kakovostnega staranja in da samovanje še ni osamljenost. Zelo pametno pa je vzeti zelo resno podatke o telesnem in duševnem zdravju starejših ter o njihovem doživljanju zadovoljstva in sreče, ki pritrjujejo reku Gorje samemu!

Gorje samemu je starodaven antični rek. F. Bacon je leta 1625 v eseju o prijateljstvu dejal: Ljudje, ki nimajo prijateljev, so ljudožerci lastnih src. Tudi v slovenski kulturi je to spoznanje jasno povedano. Goriški slavček Gregorčič je pel: Gorje mu, ki v nesreči biva sam, a srečen ni, kdor srečo uživa sam. Minatti: Nekoga moraš imeti rad ..., to je kot kruh ... Šifrer pa poje o rešitvi tega problema: Za prijatelje si je treba čas vzet', se poveselit' in kdaj znat' potrpet'.

Z druge strani so tudi rezki pregovori ob izkušnjah, da je treba biti samostojen in se zanašati nase, na primer: V španoviji še pes crkne.

Pogledali bomo nekaj spoznanj o razvijanju svoje samostojnosti in sožitja z ljudmi. 

Potreba po samostojnosti in potreba po sožitju

Za zdravo hojo skozi življenje od spočetja do smrti imamo dve enako pomembni nogi: osebno samostojnost in sožitje z drugimi ljudmi. Oboje sta temeljni človeški potrebi, ki sta nam biološko prirojeni. Sleherna osebna zrelost in sleherni družbeni razvoj sta sadeža uravnoteženega razvoja obeh. Nekdo je bolj samotarski, drugi družaben. Ker sta za kakovostno staranje enako pomembna samostojnost in sožitje, je dobro pri sebi zavestno razvijati svoj šibkejši pol.

Potrebo po samostojnosti lažje uresničujemo v samovanju, ko smo sami svoji gospodarji v individualnem stanovanju, kjer ni prilagajanja zakoncu, otrokom in starejšim. V zadnjih generacijah sta razvoj individualne zavesti ter doživljanje osebne svobode, pravic in osebne vrednosti dosegla najvišji domet v dosedanji zgodovini. Ta razvoj je zelo dragocen, saj je svoboda ena največjih človeških vrednot. Rastoči delež samovanja je posledica tega razvoja. Kot sleherna stvar je seveda tudi samostojnost pokvarljiva. Če jo gojimo enostransko brez odgovornosti za druge v skupnosti, podivja v bolesten narcizem, ki onemogoči sožitje v družini in skupnosti, ob tem pa tudi lastni razvoj. Posledica je občutek osamljenosti in nerazumljenosti, ki se z leti stopnjuje v zagrenjeno razočaranost nad ljudmi in družbo, pri enem v kritizersko napadalnost do drugih, pri drugem v lastno depresivnost.

Potreba po sožitju

Človek se socialno razvija samo v praksi sožitja in sodelovanja z drugimi. Samovanje prinaša nevarnost, da zanemarja razvoj svojih sposobnosti za sodelovanje in usklajevanje vlog v sožitju. Ta primanjkljaj je usoden tako v srednjih letih kakor starosti. Kdor živi sam, mora zavestno iskati družbo v stabilnih skupinah, kjer se je treba prilagajati in gojiti lepo pogovorno kulturo. Ta naloga je za duševno in socialno zdravje vsaj tako nujna, kakor je zavestna skrb za gibanje in zdravo prehrano.

Potrebo po sožitju in sodelovanju uresničujemo v družini, službi in osebni družbi. Človek za svoj zdravi razvoj vse življenje potrebuje poleg krajših, priložnostnih in delnih stikov z ljudmi tudi zaresno, trajno in celostno človeško sožitje; poljubni stiki ali sobivanje na klic in odpoklic mu tega ne morejo dati. Seveda se tudi trajno sobivanje lahko razvija bolestno v smeri težkih travm: od pustega in praznega sožitja, konfliktov in izkoriščanja do različnega trpinčenja. Zdravilo proti temu je enako kot proti osamljenosti: učiti se lepega sožitja zavestno in na uspešen način. Brez tega nam gre danes življenje v smeri težko obvladljivih konfliktov in stresov in v doživljanje mučne osamljenosti, pa naj živimo sami ali ob drugih. Ker je bil splošen trend v zadnjih desetletjih poudarjanje sebe, svojih pravic in individualnega užitka, ima čedalje več starajočih se ljudi občutek, da jih nihče ne razume in se zanje ne meni.

Povojna baby boom generacija ima pred seboj izbiro, da se bo ob starostnem pešanju počutila čedalje bolj osamljeno ali da svoja leta po upokojitvi zavestno posveti učenju lepšega sožitja s svojimi vrstniki, generacijo svojih otrok in generacijo svojih odraščajočih vnukov. Ta izbira pelje v zdravo staranje. Ko se odločimo zanjo, nam bo uspelo, če resno upoštevamo pravilo: izboljšanje sožitja lahko pričakujemo samo od enega človeka na svetu – od samega sebe; čim ga pričakujemo od kogar koli drugega, ga s tem svojim pričakovanjem že poslabšamo.

Dr. Jože Ramovš, Inštitut Antona Trstenjaka


Vaši komentarji


© 2024 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media