Družina Hrovat: delo, šport in narava

Zgodbe | mar. '19

V družini Hrovat so vsi zapisani trdemu delu, sonaravnemu napredku pa tudi adrenalinskim športom. Tudi potujejo radi, to pa privoščijo tudi zaposlenim v njihovem podjetju, saj gredo enkrat na leto skupaj na izlet v tujino. Njihova hiša stoji v Podkorenu tik ob znameniti FIS-progi, zato ni nič čudnega, da so od malega zaznamovani z gorami in smučanjem.

 Janez (Jani) je ponosen družinski človek in že od leta 2014 župan Kranjske Gore. Prizadevno in vztrajno razvija številne potenciale te občine. Mlajša hči Meta navdušuje s smučarskimi dosežki na najvišjem nivoju, starejša Urša, nekoč tudi smučarka, pa je postavila že svojo turistično-gostinsko dejavnost. Za vsemi pa je Darja, žena in mama, ki drži tri družinske in poslovne vogale. 

»Smučala sta že moja starša, sicer ne tekmovalno, ampak rekreativno, jaz pa sem iz tiste generacije Podkorencev, za katere še olimpijska kolajna ne velja nič, če nimaš zmage na domačem veleslalomu, ki ga prirejamo ob koncu zime,« pove oče Jani, ki je – kot večina mladih izpod Vitranca – začel zgodaj tekmovati v alpskem smučanju. Zato je bilo za otroke še toliko večje razočaranje, ko je padla odločitev o ukinitvi proge z Vitranca. »Namesto da bi progo vzdrževali, so se na Jesenicah, ki je bila takrat naša občina, odločili, da jo ukinejo, in za kar nekaj časa je vse zamrlo.« Zdaj, ko je Jani Hrovat sam župan Občine Kranjska Gora, je med načrti tudi gondola na Vitranc.

Pove zgodbo, kako se je smučanje v njegovem otroštvu še dodatno razmahnilo: »K temu je veliko pripomogel Franc Sajbic, ki je kot zastopnik Elana na svojo roko in kar zastonj otrokom razdelil na desetine parov smuči in tako ustvaril celo smučarsko generacijo. Brez njega marsikdo ne bi nikoli smučal.« Francu Sajbicu, ki je žal že pokojni, pa pripada še ena zasluga – na Švedskem je odkril Ingemarja Stenmarka in tako je najslavnejši tekmovalec vseh časov tekmoval in zmagoval na Elanovih smučeh. »Iz svojega otroštva se spomnim številnih legend, še zlasti pa je bil to čas Stenmarka in Križaja. Spomnim se, kako množično so bile obiskane tekme – okoli 35 tisoč gledalcev, kako se je množica sto tisoč ljudi zbrala v Planici, ko je prišel Tito. Prihajali so z vlaki, avtobusi, osebnimi avtomobili ali peš podpret orle, kot sta bila Norčič in Ulaga ... Vse to me je že kot otroka navdajalo z velikim ponosom in navdušenjem.«

Vztrajne ženske 

Dvajsetletna Meta, ki blesti na belih strminah, je leta 2016 postala mladinska svetovna prvakinja na ekipni tekmi in osvojila bronasto medaljo na zimskih olimpijskih igrah mladih v slalomu, letos pa navdušuje z izvrstnimi rezultati. »Meta je izjemno predana svojim ciljem, je vztrajna in borbena. Priznati moram, da je to lastnost podedovala po moji ženi pa po njeni mami in babici – te ženske se zlepa ne predajo.« Jani pove, da sta na svetovnem prvenstvu v Åreju na Švedskem poleg staršev za Meto navijali tudi obe babici – Janijeva mama Nuša, ki zvesto zapisuje vse dosežke, spremlja konkurenco, analizira stanje, ter Darjina mama Tonka, sicer znana pohodnica po Himalaji pa tudi svetovna maratonka in priznana gostinka. »Torej sem bil pod popolno kontrolo,« se pošali po moško. Ob dejstvu, da vrhunski šport zahteva celega človeka, je oče zadovoljen, da je Meta uspešno zaključila srednjo šolo, in upa, da bo tako uspešna tudi pri študiju menedžerstva. »Seveda bo zaradi smučarske kariere šlo bolj počasi, toda pomembno je, da študira.«

Tekmovala je tudi starejša hči, danes 23-letna Urša, a je zaradi poškodb zaključila tekmovalno kariero. »Veliko truda je vložila v smučanje, zato odločitev zagotovo ni bila lahka; glede na poškodbe pa verjetno kar nujna.« Oče jo pohvali, da je ob športni karieri uspešno zaključila študij turizma in da že samostojno vodi hostel v Mojstrani. Na študiju je spoznala tudi fanta Jakoba, ki izhaja iz kobariške gostinske družine in je prav tako kot Urša zagret alpinist. Glede na pogovor je jasno, da je bodoči zet v družini Hrovat toplo sprejet.

V sodelovanju z naravo

V prvih štirih letih županovanja je Janez Hrovat uresničil vse, kar si je v svojem programu zadal; zdaj so na vrsti novi cilji. Razlaga o velikih potencialih Kranjske Gore: »Z nekaj dodelavami, modernizacijo in drugačnim odnosom lahko postanemo pomemben igralec na zemljevidu sodobnih športnih in turističnih središč. Poudarek pri tem pa mora biti na sonaravnem razvoju. Sodobni trendi v turizmu zahtevajo visoko kakovost 'v sodelovanju z naravo' – prestižnejšo ponudbo in več povezovanja.« 

V zadnjih letih Kranjska Gora gosti vse več velikih mednarodnih prireditev v rangu svetovnega pokala – od alpskega smučanja do skokov oziroma poletov ter smučarskih tekov v Planici. Letos so gostili tudi svetovno smučarsko prvenstvo invalidov: »To so zelo srčni ljudje in tudi odlični športniki.« Skupaj z OK Planica pa bo občina kandidirala za organizacijo svetovnega prvenstva v nordijskih disciplinah leta 2023. »Na ta dogodek se zelo dobro pripravljamo, zato odhajamo v Grčijo, kjer bo potekala skupščina, z optimizmom.«

Tako prestižna in bogata z dogodki, kot postajajo zime v Kranjski Gori, pa naj bi bila tudi poletja, pravi župan. Doda, da morajo poskrbeti za več najvišje ponudbe, ki bo omogočala dobro dodano vrednost, in ta se bo lahko pretočila tudi v višje plače in višji standard. »Trenutno pa potrebujemo predvsem obrtnike – vodovodne inštalaterje, zidarje, krovce, tudi gostince ... Teh poklicev v naših krajih ni – sprašujem se, kje so ljudje s temi znanji. Kako hitro se družbi maščuje potiskanje določenih poklicev na rob.«         

Jani Hrovat snuje načrte za to, da bodo vsi biseri teh čudovitih krajev zablesteli. Ker ne opravlja svoje funkcije kot profesionalni župan, dela vse dni. Vzporedno vodi še svoje podjetje, ki daje kruh 25 zaposlenim. »Doma smo imeli majhno kmetijo, vzgojeni pa smo bili tako, da smo imeli slabo vest, če nismo kar naprej delali. Oče je bil zaposlen na bencinski črpalki, in ko se je ponudila možnost najema le-te, sem pri očetu najprej delal kot poslovodja, nato pa sem sam najel bencinski servis. S prihranki sva z Darjo ustanovila turistično agencijo, ki med drugim organizira sankanje, vodene izlete po zanimivih točkah, osnovala sva Kekčevo deželo ...« Leta 1998 – takrat je bila starejša Urša stara tri leta, Meta pa se je komaj rodila – sta Jani in Darja kupila staro gostilno, ki pa je ni bilo mogoče prenoviti, ampak sta jo morala podreti in sezidati novo – seveda v avtohtonem slogu. Na plan je prišel Darjin gostinski talent in danes je to priljubljeno gostišče Pri Martinu z odlično domačo hrano. Njuna zadnja pridobitev pa je Tonkina koča na Vršiču, za katero skrbi Darjina mama Tonka, ki je že sama po sebi garancija za super hrano in super vzdušje.  

Sogovornik pripoveduje, kako je vsak človek v tem podjetju odgovoren za svoje delo, in če kdo zboli, zagorijo vse »lučke«. Dobro delo, primerno plačilo, skrb za korektne odnose so osnova tako v domačem podjetju kot na ravni občine. Pohvali konstruktiven občinski svet, zaupanje v skupne cilje in optimizem, s katerim se lotevajo novih korakov. »Ko gre za dobrobit ljudi in kraja, ne potrebujemo političnih igric,« pravi. Seveda vsega tega ne bi zmogel, če ne bi žena Darja podpirala treh vogalov doma in v njunem podjetju.

Darja in Jani sta se spoznala v hribih, ko je bila njena mama Tonka oskrbnica v Mihovem domu. Jani prizna, da to ni bila ljubezen na prvi pogled, saj mu je Darja počasi zlezla pod kožo, kar je vrednejše in trajnejše, poudari. Skupaj sta zgradila uspešno zgodbo – z delom, disciplino, vztrajnostjo. Še enkrat poudari, da je Darja pri tem močnejša od njega. Poleg dela si znata vzeti čas zase – pogosto ju lep dan zvabi tja gor, »v bližino zadnjih gnezd in prvih zvezd«, kot je o gorah poetično zapisal Oton Župančič. Preveč prostora bi porabili za to, da bi našteli vse podvige z jadralnim padalom, in še več za vse gorske podvige. Jani pravi, da se včasih še oglasi želja po tem, da bi lahko vsaj še enkrat plezal nemško smer v Triglavski severni steni. Kljub veselju ob uspehih hčera, dobro stoječem podjetju, razvoju občine še vedno kot stalnica ostaja želja po hribih, pa naj bodo zasneženi ali pa razcveteni. 

Lidija Jež, fotografiji: osebni arhiv