Pusti na kandelabrih

Prosti čas | mar. '19

Bogastvo pusta v šegah in maskah je na ilirskobistriškem območju in v Brkinih izjemno. Kaj je vzrok za to, ni popolnoma jasno. Morda skrajni konec slovanskega sveta in še vedno močno prisotna zavest, ko so bili ti kraji pod Italijo, ko se je bilo treba še toliko bolj truditi za ohranitev lastne identitete. Pustovanje je v krajih pod Snežnikom tako močno zakoreninjeno in še živo, da se predpustni čas podaljšuje, sprejemajo nove šege in ponovno uvajajo že opuščene, kot je vleka ploha na Dolnjem Zemonu.

Vsega se niti sami ne zavedamo in šele nekdo od drugod nas mora spomniti, kako pomembne reči nas obdajajo, ali pa obratno – nekritični opazovalec ne bo niti opazil, da so se vaščani Topolca še nekaj let nazaj šemili v kavbojce in indijance, zdaj pa obiskujejo karnevale v maskah, ki posnemajo tradicionalne. Tudi mene je pred leti prijateljica iz srednješolskih dni, s katero smo včasih skupaj šli v maškare in je pozneje diplomirala iz etnologije o pustu na bistriškem območju, opozorila, da pusti visijo pri nas šele nekaj zadnjih desetletij.

To so nagačene lutke, ki so v Brkinih, okolici Ilirske Bistrice in ob cesti Kozina–Podgrad obešene na drevesa, električne drogove in ulične svetilke. Izdelane so iz starih oblačil, polnjenih s senom ali slamo, glavo imajo izdelano iz pene, blaga ali jo nadomešča žoga. Pogost atribut je moški spolni organ, ki simbolizira plodnost. Mnogokrat Pust s svojo pojavo namiguje na pereče družbene teme ali aktualna dogajanja, kot to počnejo tudi maškare. Lutka je postavljena na vidnem mestu – v križišču, ob glavni cesti ali v središču vasi. Ko Pusta obesijo, je znak, da se začenja drugačen in bolj nor čas, ki mu vlada on. Njegovo obešanje je na ilirskobistriškem območju relativno novo, izvor pa v resnici zelo star.

Etnologa Špela Brožič Križaj in Niko Kuret pravita, da njegovi začetki segajo celo v Babilon in Perzijo, ko so za neko obdobje namesto kralja postavili njegovega namestnika, v Perziji je bil to zločinec, obsojen na smrt. Podobno se je dogajalo ob rimskih saturnalijah, ko je kralja zamenjal vojak, ki je bil na koncu žrtvovan. Tako kot pri antičnih praznovanjih tudi našega Pusta na pepelnično sredo obsodijo in usmrtijo.

Uvajanje novih navad še zdaleč ni slabo, je le dokaz, da je dediščina še živa. Bolj se moramo bati izginjanja običajev. Šeme na Velikem Brdu, vasici na koncu Brkinov, ob meji s Hrvaško, so v nevarnosti, da izginejo za vedno. Če se vaščani ne bodo organizirali sami, bodo potrebovali spodbudo stroke ali lokalne oblasti, da jih spomni, da nosijo odgovornost do ohranjanja dediščine za vse nas.

Besedilo in fotografije: Sabina Stambulić Pugelj