Kako živeti z inkontinenco?
Med tistimi, ki imajo težave z uhajanjem urina, nekateri le-te zaupajo bližnjim ali zdravniku, drugi, še posebej moški, pa nikomur. A oboji potrebujejo nasvet, kako živeti z inkontinenco in kdaj poiskati zdravnika. Spodnja priporočila sledijo smernicam Evropskega združenja za urologijo in ameriške klinike Mayo.
Ločimo več oblik inkontinence. O stresni inkontinenci govorimo, ko nekaj vode uide pri kašlju, kihanju, smehu, dvigovanju težjih bremen ali med intenzivnim gibanjem. Pri urgentni inkontinenci potreba nastopi nenadoma in silovito, tudi ponoči. Če ni možnosti takojšnjega odvajanja, lahko uide tudi večja količina urina. Če sta prisotni tako stresna kot urgentna, je to mešana inkontinenca. Če se mehur ne izprazni, poveča pa se število izločanj manjših količin urina, imamo opraviti s pretočno inkontinenco. Pri funkcijski inkontinenci izločanje sicer nadzorujemo, zapora pa popusti, če zaradi težav z gibanjem ne pridemo dovolj hitro do stranišča ali če zaradi bolezensko spremenjenih prstov prepočasi odpenjamo perilo. Fekalna inkontinenca je nehoteno uhajanje blata in vetrov.
Inkontinenca je pogostejša med tistimi starejšimi, ki večkrat padejo, so debeli, imajo sladkorno bolezen tipa 2, Parkinsonovo bolezen, multiplo sklerozo ali demenco, leno prebavo in kadijo. K zdravniku je treba, če voda neprekinjeno ali s težavo odteka, če odvajanje spremlja bolečina, če je v vodi kri, ob vnetjih mehurja in sečnice, po operacijah v medenici, po obsevanjih in ob prisotnosti nevroloških težav. V ozadju naštetih znakov so lahko telesne okvare ali resne bolezni, zato z obiskom zdravnika ne gre odlašati.
Kako si pomagamo?
Hrana naj ne bo presladka ali prekisla, začinjena s čilijem ali drugimi dražili. Ni dobro pretiravati z limono in vitaminom C. Zmanjšamo pitje alkoholnih pijač, gaziranih pijač in kave, vendar je treba piti dovolj tekočin, najbolje vode. Starejši ne čutijo žeje, zato naj si zjutraj pripravijo vrč s poldrugim litrom vode, ki naj bo zvečer prazen. Kadilcem se priporoča omejitev oziroma prenehanje kajenja.
Med zdravili je treba biti previden z diuretiki, pomirjevali, antidepresivi in hormonskimi nadomestki. Skrbno je treba prebrati priložene informacije o zdravilih in njihovih stranskih učinkih.
Količino in pogostnost uriniranja v 24-urnem obdobju spremljamo z dnevnikom uriniranja. Zapišemo čas in količino vsake popite tekočine, s posodo z merilom vsako količino izločenega urina, stopnjo nujnosti od 1 do 3, vsako nehoteno uhajanje urina (malo, srednje, veliko) in vsako menjavo pripomočkov. Z dnevnikom, ki ga izpolnjujemo od 3 do 7 dni, je mogoče opredeliti obliko inkontinence, dnevno in nočno aktivnost mehurja in spremljati učinke ukrepov za krepitev kontinence.
Količino nehoteno izteklega urina lahko doma izmerimo s pripomočki (plenice, predloge), ki vpijajo tekočino. Pripomoček stehtamo, preden ga namestimo, ko ga odstranimo, ga ponovno stehtamo, kar nam pove, koliko urina je vmes ušlo. Ponavljanje merjenja podpira njegovo objektivnost.
Za učinkovito uporabo plenic in predlog, ki naj omogočajo suho kožo, preprečujejo iztekanje in vonj, moramo izbrati prave in jih tudi pravilno namestiti. Pravilno izbran pripomoček je prilagojen telesnim meram trebuha, bokov in stegen. Pri lažjih oblikah inkontinence zadostujejo ustrezno nameščene predloge. Pri težjih oblikah se je pri izbiri koristno posvetovati z usposobljeno osebo (v lekarni, trgovini z zdravstvenimi pripomočki ali z zdravstvenim osebjem). Pripomoček naj ne povzroča neugodja ali ovira gibanja, ampak naj omogoča običajne dnevne in socialne dejavnosti.
S krepitvijo mišic medeničnega dna lahko povečamo nadzor nad izločanjem urina. Mišice stisnemo tako, kot bi prekinili curek urina. Stisk zadržimo 5 sekund, ga za 5 sekund sprostimo in spet nekajkrat stisnemo. Vajo čez dan občasno ponovimo. Ko se mišice okrepijo, stisk polagoma iz dneva v dan krepimo in podaljšujemo tja do 10 sekund. Vaje imajo učinek le, če jih ponavljamo vsak dan. Priporočljiv in koristen je posvet s fizioterapevtom.
S testnimi lističi, ki jih kupimo v lekarni in jih pomočimo v urin, lahko sami izvedemo orientacijsko analizo urina. S spremembo barve na priloženi barvni skali lahko potrdimo ali izključimo prisotnost beljakovin, krvi, sladkorja, okužbe in nekaterih bolezni. Vsak pozitivni izvid zahteva nadaljnjo obravnavo pri zdravniku.
Koristni nasveti
Trening mehurja: ko začutite potrebo, poskusite nekaj minut zadržati odtekanje in čas počasi podaljšujte. Sčasoma naj bi hodili na vodo vsake 3 ure.
Če imate občutek, da se mehur ni izpraznil, pojdite ponovno na vodo čez nekaj minut.
Da se koža v stiku z izločki ne vname, jo je treba umivati s toplo vodo in posušiti na zraku. Prepogosto umivanje z milom zmanjša odpornost kože in odpira pot okužbam. Koristne so zaščitne kreme.
Ko greste ponoči na toaleto, naj bo pot do tja razsvetljena in brez ovir, ob katere bi se lahko spotaknili. Urinirate lahko tudi v nočno posodo poleg postelje.
Če se odločite poiskati zdravniško pomoč, zdravniku povejte, kaj ste v prehrani omejili ali črtali, pokažite mu dnevnik uriniranja, če ga imate, povejte mi, katera zdravila jemljete, napišite si, kaj mu želite povedati ali ga vprašati, in imejte s seboj papir in pisalo, da si boste zapisali navodila. Skrbnega zdravnika bo zanimalo, ali vam voda uhaja redno ali občasno, kaj uhajanje po vaših izkušnjah zmanjša ali poveča, kako pogosto urinirate, ali s težavo praznite mehur, ali ste kdaj opazili kri v urinu, ali kadite, kako pogosto pijete kavo in alkoholne pijače in uživate začinjene, sladke ali kisle jedi.
Članek je prispevek projekta SuhDan – opolnomočenje oseb z motnjami kontinence in zmanjševanje stigme inkontinence v slovenski družbi, ki ga s finančno podporo ministrstva za zdravje uresničuje Inštitut Emonicum za zdravo in aktivno življenje iz Ljubljane.
