Mogoče je že čas za žensko energijo 

mar. '19

Aksinja Kermauner

Dr. Aksinja Kermauner je septembra 2018 postala predsednica Društva slovenskih pisateljev. Je komaj druga ženska na tem položaju. O pomenu in vlogi literature razmišlja na svojski način. Za otroke in mladino je napisala več kot 15 knjig pa tudi nekaj romanov za odrasle bralce. Je avtorica prvih tipank in izvirnih leposlovnih besedil za lahko branje. V svoja dela vnaša elemente humorja, predvsem pa optimizem, ki pri nas pogosto nima domovinske pravice, nenehno spominja na pomembnost branja, razumevanje med ljudmi, preseganje medgeneracijskih konfliktov, skrb za okolje in ne nazadnje tudi na prijateljstvo. 

Pri nas redko ime Aksinja je postalo širše znano z romanom Tihi Don, ki ga je napisal ruski pisatelj Mihail Aleksander Šolohov. Ali sta ga starša izbrala po junakinji tega romana, ki je doživela čudovito ljubezensko zgodbo in bila usodna za Grigorija? Vam je ime všeč?

Izbrala sta ga mama in oče po junakinji omenjenega romana. Zdaj mi je ime všeč, ko pa sem bila otrok, mi sploh ni ugajalo. Ne domišljam pa si, da sem bila v ljubezni za koga tako usodna, čeprav me lepe ljubezenske zgodbe vedno prevzamejo.

Kakšna starša sta bila vaša mama Alenka Goljevšček, pisateljica, raziskovalka slovenskega ljudskega slovstva, esejistka in dramatičarka, ter oče Taras Kermauner, literarni zgodovinar, kritik, esejist in filozof?

Imela sem čudovito otroštvo. Oba starša sta bila pisatelja, kulturnika in rasla sem s knjigami. Pri nas sploh nismo videli sten. Povsod so bile knjige in slike. V hišo so hodili pisatelji in kulturniki, dogajale so se razne »zarote« za slovensko literaturo, od malega sem dihala kulturniški zrak. Ko sem bila majhna, sta mi seveda brala pravljice, potem pa kar pesmi Daneta Zajca, Gregorja Strniše in drugih modernih pesnikov, ki jih nisem razumela. Še danes jih ne razumem povsem, kar ni nič hudega, ker pri poeziji ne gre za to, da razumemo, ampak da jo čutimo. Kasneje mi je oče dajal v branje zbirko Sto romanov. Starša sta bila stroga, od otrok sta zahtevala čim več, naučila sta nas pogovarjati se, izražati. Ko sem prišla domov iz šole in me je oče vprašal, kako je bilo, jaz pa sem odgovorila, v redu, to ni bilo dovolj. Treba je bilo analizirati. Starša sta bila zahtevna, a ne le do otrok, tudi do sebe. Bila sta nam vzgled. Oče je vedno rekel: »Če se ti kaj hudega zgodi, vstani in se bori naprej.«

Čeprav ste doma poslušali klasično glasbo, ste kasneje »zagrešili« besedilo za popevko.

To je bil čisti splet naključij. Pravim, da to pomeni na-ključ-je. Na takratnem Zavodu za slepo in slabovidno mladino, današnjem Centru IRIS, se je oglasil glasbenik iz Kočevja Roman Zupančič. Rekel je, da bo ves zaslužek od prodaje svoje pravljice na kaseti podaril slepim otrokom, kar me je ganilo, in začela sva sodelovati. Takrat sem napisala muzikal, s katerim smo s slepimi in slabovidnimi učenci kar veliko hodili naokrog. Predlagal mi je, da bi skupaj napisala nekaj pesmi. Najprej sem odklonila, potem pa me je prepričal, in z vso resnostjo sem se lotila pisanja besedila. Nastala je Ljubezen na prvi dotik in še nekaj drugih pesmi, ki jih je uglasbil in so bile sestavni del našega muzikala Slepi potnik. Slišala nas je skupina Rok'n'Bend in skupaj smo posneli naslovno pesem, spot in zgoščenko. Projekt je bil kar uspešen.

Kako ste sploh začeli sodelovati s slepimi in slabovidnimi, kjer ste naredili veliko koristnega?

To je spet eno izmed naključij. Na pedagoški akademiji sem končala študij slovenščine in likovnega pouka. Kar deset let, preden sem dobila redno službo, sem gostovala na različnih običajnih šolah, kjer sem se počutila kot krotilka. Po naključju sem prišla na Zavod za usposabljanje invalidne mladine v Kamniku, današnji CIRIUS, kjer so bili gibalno ovirani otroci in dijaki. Ko sem poučevala slovenščino, sem videla, kako jih je vse zanimalo, kako so me z veseljem poslušali. Ugotovila sem, da bo delo z otroki s posebnimi potrebami moje poslanstvo. Čez čas sem dobila redno službo na Zavodu za slepo in slabovidno mladino, kjer so potrebovali prav kombinacijo poučevanja slovenščine in likovnega pouka. Tam sem se počutila krasno.

Zanje ste naredili prvo tipanko. Je izraz pravilen in kakšen je njen namen?

Tipanka je bila letos celo med desetimi najlepšimi besedami po izboru jezikovnega portala Fran. Pravzaprav je to neologizem, ki je prišel od dr. Milene Mileve Blažič. Beseda se je zelo uveljavila, jezik jo je sprejel, zato jo uporabljamo in slej ko prej bo prišla v Slovar slovenskega knjižnega jezika.

Moj prijatelj Philippe Claudet iz Francije se je spraševal, zakaj videči otroci lahko pridejo v knjižnico, kjer imajo fantastične oddelke zanje, slepi pa teh ugodnosti in pravic nimajo, ne morejo brskati med tipnimi knjižicami. Zato je ustanovil založbo Tiphlo&Tactus, ki izdaja take knjige. Ko sem se spoznala z njim, me je očaralo njegovo delo. Naredila sem prvo slovensko tipanko za slepe, jo naslovila Snežna roža, prepričala založbo Miš, skupaj smo delali na »etični pogon«, jo natisnili v brajici, delali na roke, a izšla je vendarle. V resnici je nastala zato, ker sem hotela slepemu fantu od rojstva razložiti kontrast med toplimi in hladnimi barvami. Nisem vedela, kako naj mu to razložim, saj so barve vezane na vid. Spomnila sem se, da lahko to naredim na osnovi materialov. Za diplomsko nalogo (študij sem namreč nadaljevala) sem naredila raziskavo na 33 materialih, ki so jih otroci razvrstili glede na toplo in hladno. Glede na to sem potem ilustrirala tipanko, ki sem si jo sama izmislila, tako da je res kontrast med toplimi in hladnimi barvami, med severom in jugom. Gladki materiali delujejo hladno, hrapavi pa toplo. Na ta način so učenci razumeli razliko. Tipanko sem pogosto vzela s seboj na nastope za Bralno značko po šolah, jo pokazala polnočutnim otrokom, vsi so jo hoteli potipati. Ugotovila sem, da je zanimiva za vse, ne le za slepe. Želela sem, da bi izšla v več izvodih, napisala sem knjigo Žiga špaget gre v širni svet, izdala jo je ista založba v veliki nakladi in postala je uspešnica. Ko pridem na kako šolo in rečem, Žiga špaget, ter slišim, kako 400 otrok nadaljuje, gre v širni svet, priznam, da malo zacveti moj ego.

Kasneje ste vzpostavili uspešno projektno-knjižno navezo tudi z gluhimi in slabše slišečimi.

Ugotovila sem, da polnočutne otroke zelo zanimata brajica in znakovni jezik, povezala sem se z Zvezo gluhih in naglušnih, pa smo knjigo Žiga špaget izdali še v slovenskem znakovnem jeziku. Ta jezik je zelo poenostavljen, nima oblik za sklone, vse je v imenovalniku, zato je bilo treba besedilo prilagoditi. Akademski slikar Nikolaj Vogel je narisal kretnje. Nastalo je nadaljevanje Žiga špaget je za punce magnet, ki je narejeno za več skupin: za slabovidne in slepe v brajici, za gluhe v slovenskem znakovnem jeziku, prevedena pa je še v tako imenovani lahko berljiv način.

Ste pobudnica knjig za lahko branje. Namenjene so otrokom s posebnimi potrebami in starejšim, ki težje berejo, ljudem z motnjo v duševnem razvoju, ljudem z disleksijo. Knjige s prilagojeno vsebino so se uveljavile. Kaj je po vašem mnenju glavni razlog, da so potrebne?

Predvsem so take knjige potrebne zato, ker omogočajo večjo dostopnost branja za omenjene ciljne skupine. Če se že deklariramo kot neka zelo odprta, široka družba, ne smemo pozabljati, da literatura ni dostopna vsem, zato je treba razmišljati o lahko berljivem načinu branja za tiste, ki to potrebujejo. Zdaj razmišljamo celo o ustanovitvi agencije za dostopne medije, to pomeni za brajico, za gluhe, za tiste, ki ne razumejo slovenščine kot prvi jezik, itd. Izdajamo priročnik navodil v okviru odličnega evropskega projekta Lahko je brati. Zavedati se moramo, da je to dobro za vse. Delamo še z odraslimi, ki imajo motnje v duševnem razvoju. V Centru za usposabljanje, delo in varstvo Črna na Koroškem skupaj pišemo serijo Julija in Peter, roman v lahko berljivem načinu, ker odrasli z motnjo v duševnem razvoju nimajo česa brati. Lahko berejo le pravljice, a jih zanima še kaj več. Zato smo izbrali teme, ki so jih sami želeli: ljubezen, spolnost, prijateljstvo, ljubosumje, in skupaj ustvarili roman. To je prva knjiga, ki smo jo napisali sami Slovenci. Prej smo imeli le prilagoditve, na primer Tavčarjevo delo pa Pod svobodnim soncem. Jaz sem jih le usmerjala. Če česa niso razumeli, smo izbrali drugo besedo, tako da je vse narejeno po pravilih lahkega branja. Bili smo tudi na Švedskem pri Agenciji za dostopne medije, kjer imajo ogromen nabor knjig za lahko branje tako za otroke kot odrasle. Take knjige pišejo najboljši švedski pisatelji, zato bomo spodbudili tudi slovenske pisatelje, da se lotijo tega izziva. Ravnokar se je odzval Jernej Kuntner in svojo pravljico prilagodil v lahko berljiv način.

Pisateljsko ste odplavali tudi v malce manj zahtevne vode. Za roman Hiacinta Novak ste kar sami zapisali, da je nastal po motivih knjižne in filmske uspešnice Bridget Jones. Všeč mi je, da vam ni nič nerodno, ker pišete tudi tako.

Seveda, saj vemo, da so bila znana dela osnova za marsikatero izpeljavo (Antigona ipd.). Če besedilo samo prevedeš in se pod njim podpišeš s svojim imenom, potem je to kraja, plagiat, kar se je žal pri nas zgodilo pred kratkim. Treba je ločiti med tem. Bridgetina zgodba me je navdihnila, pa sem si zamislila varianto, ki bi govorila o slovenski Bridget. Malce sem jo morala prilagoditi, imeti je morala dva otroka, ker je to pri nas povprečje, a moja Hiacinta Novak se je sčasoma razvila v nekaj popolnoma drugega. Imam načelo, ki mu bodo morda moji pisateljski kolegi nasprotovali, a ker sem pedagog po duši, menim, da je treba ljudem servirati določene resnice tako, da jim sugeriram, kaj je prav, to pa podtaknem v neko zgodbo, ki jo bodo radi brali. Pisatelj lahko napiše čudovite misli, a če jih ne bo nihče bral, potem bodo ostale na knjižni polici. Če pa to zaviješ v ljubezensko zgodbo, v kateri se lahko marsikdo prepozna, potem pa tudi globlje misli pridejo do ljudi. Na tak način pišem tudi svoje romane o slepoti, saj otrokom ali odraslim ne smeš zapovedati, kako se morajo obnašati do slepega. Če pa to zaviješ v neko (najstniško) ljubezen in vmes poveš, kako se je treba pravilno obnašati do slepega, potem ljudje to mimogrede ponotranjijo.

Kaj vas ob neprestanem delu sprošča?

Sprošča me branje predvsem otroške in mladinske literature, najbolj pa morje. Morja ne bi zamenjala za nič na svetu. Dolgo časa, dokler nisem imela vnukov, sem lahko ustvarjala ob morju, zdaj pa je ukvarjanje z vnuki preintenzivno in ne gre več.

Ali načrtujete nadaljevanja nekaterih vaših del, ki so se prijela in so popularna med bralci?

Seveda, dokončala sem že tretji del Žige špageta z naslovom Žiga špaget gre na trnek viset. Upam, da bo knjiga izšla naslednje poletje, ker je bolj morsko-poletna zadeva. Zelo si želim, da bi ga ilustriral Zvonko Čoh, ki je zelo zaseden, a je odlično zastavil zbirko. Tudi ta knjiga bo izšla v brajici in slovenskem znakovnem jeziku, ker smo videli, da se je to prijelo. Čakam na ilustracije Jureta Engelsbergerja svoje otroške zgodbe Avtomobilska mularija. Ta bo za fante, po štirih hčerkah imam namreč dva vnuka. Napisani sta že dve nadaljevanji Hiacinte Novak in resen roman za odrasle. Poleg tega imam v pripravi še cel kup tipank.

To je veliko, pisateljska miza je polna. Kakšen je vaš kreativni pristop?

Taka sem, da me projekti kar prehitevajo. Ko pa me neki projekt zagrabi, ga moram res prijeti za roge in narediti do konca. Vedno imam vse glavi, premišljeno od začetka do konca, kar traja dolgo. Ko pa je v glavi vse urejeno, moram le še najti čas, da to zapišem. Ta faza je hitrejša. Le časa ni nikdar dovolj.

Funkcija predsednice Društva slovenskih pisateljev vam nedvomno odvzema veliko časa za pisanje. Ali se po nekaj mesecih že kdaj vprašate, kaj mi je tega treba bilo?

O ja, večkrat se vprašam o tem. Moja prva odločitev, ko so mi ponudili kandidaturo za predsednico DSP, je bila: pusti vse skupaj, in to kljub spodbudi pisateljic pa mladinske sekcije sploh in ne nazadnje kolegic iz pisarne. Toda to se mi je zdelo zelo častno in zaupanja vredno delo, kjer lahko poskušam narediti nekaj dobrega za to društvo, ki ga zelo cenim. Po drugi strani pa sem se spraševala o smislu svojega vpletanja, saj nimam več toliko energije za delo, ki ga ni mogoče udejanjiti niti v dveh življenjih. Pomislila sem še na ukvarjanje z vnuki, tudi mož je bil zelo proti, opomnil me je, da že tako pregorevam, zdaj pa bom še bolj. Priznam, da sem kandidirala tudi zato, ker do konca nisem verjela, da bom izvoljena.  

Pisateljica in prevajalka Mira Mihelič je bila prva predsednica DSP od leta 1963 do 1966. Kako gledate na to, da je imelo društvo v svoji dolgi zgodovini pred vami le eno predsednico?

To je zelo simptomatično, veliko pove o tem, kako smo ženske pri nas spoštovane in upoštevane, čeprav vemo, da v književnosti deluje veliko žensk. Mislim, da je to odraz naše družbe, do katere smo lahko kritični, saj ni dokazov, da bi bile ženske na vodilnih položajih slabše kot moški. Mogoče je zdaj spet čas za žensko energijo, za drugačen pristop, da skušamo Društvo slovenskih pisateljev narediti tako, ki res skrbi za svoje člane in je bolj empatično. Velika podpora moji kandidaturi mi daje upanje, da si člani želijo sprememb. Poznali so moj program, vedeli, da imam dobro ekipo, saj v takem društvu ni mogoče solirati. Radi bi delali premike.

Vloga predsednice DSP je vedno vroča, ste v žarišču družbenih dogajanj ... Kako gledate nanjo, na društvo?

Na splošno si želim, da bi družba spoznala, kako brez kulture ne bomo preživeli.

Tega se bo moral počasi zavedati tudi kapitalizem. Zdaj nekateri sloji menijo, da so kulturniki zajedavci, jaz pa si želim, da bi spoznali, kako pisatelji dejansko garamo, da ta poklic ni tako enostaven, nima nobenih socialnih ugodnosti, ni bolniške, dopusta, nič. Izpeljali bomo nekaj konkretnih akcij, med drugim že usposabljamo pisateljsko hišo na Bledu, ki bo prijetna rezidenca zanje. Imamo zamisel o opremljanju vrta, kar sami bomo vzeli škarje v roke, saj ima vrt ogromne možnosti za najrazličnejše kulturne prireditve, literarna branja in zanimiva dogajanja, je na odlični lokaciji sredi mesta, povezan s Tivolijem in Švicarijo lahko postane prijetna sprehajalna pot, in res ni treba, da bi bil zanemarjen. Moramo se naučiti marketinga, trženja, pomagati mladim avtorjem in starejšim pisateljem, ki jim je ministrstvo za kulturo plačevalo minimalne prispevke, na starost pa težko živijo. Prav bi jim prišel kak dom, morda po vzoru Verdijeve hiše, ki jo je zapustil kolegom glasbenikom, kjer bi lahko preživljali spodobno starost, saj so cene v domovih za upokojence za marsikoga previsoke. Jaz sem praktik in zdi se mi pomembno, da začnemo z majhnimi koraki. Morda se bo komu vse to zdelo banalno, a nekje je treba začeti, in če bomo stopili skupaj, nam lahko uspe.

Poleg pisateljevanja ste bili vedno zaposleni. Tako je bilo od Prešerna do današnjih dni, ker se od pisanja večinoma ne da preživeti. Vas ni zanimalo, da bi se popolnoma posvetili pisanju?

Ne, ker imam svoje delo neizmerno rada. To ni služba, moje delo je poklic, čutim se poklicano. Čeprav mi res zmanjkuje časa za pisanje, ne bi opustila predavanj na Pedagoški fakulteti Univerze na Primorskem, ker lahko svoje znanje širim med svoje študente, ki so krasni in dovzetni ljudje. Zdi se mi, da z njimi spreminjam tudi družbo, ki postaja bolj vključujoča. S tem svoj credo širim naprej.

 Neva Brun, fotografiji: Tatjana Rodošek


Vaši komentarji


© 2019 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media