Izogibamo se besed morate in ne smete
Oseba z demenco je čustveno občutljivejša in ranljivejša, zato je pomembno, kako se ji približamo in na kakšen način z njo komuniciramo, da njene stiske ne poglobimo. V začetku se še zaveda primanjkljajev, a si zaradi poškodovanih možganov ne more pomagati. Moten je kratkoročni spomin, spremenita se njeno razumevanje in doživljanje okolja, počuti se ogroženo, postane nezaupljiva, lahko sumničava ali jezna, kar vpliva na spremenjeno izražanje čustev. Vse to vpliva tudi na komunikacijo.
K osebi z demenco pristopimo tako, da nas vidi, jo pozdravimo in ogovorimo. Pri pogovoru se z obrazom obrnemo k njej in vedno vzpostavimo očesni stik. Pozornost in spoštljiv odnos pokažemo s pogledom, nasmehom, dotikom, ki zmanjša strah in jo pomiri. Vedno se ji predstavimo. Tudi v domačem okolju povemo, kdo smo, in ji ponavljamo imena domačih oseb, ki so v njeni bližini. Vedno ji predstavimo obiskovalca, čeprav je to ožji sorodnik in menimo, da bi ga moral prepoznati. Osebe z demenco ne sprašujemo »Ali me poznate?« in »Ali veste, kdo je prišel k vam na obisk?«, ker mogoče tisti trenutek obiskovalca takoj ne prepozna ali se ne spomni njegovega imena. Pravilen način je, da na primer rečemo: »Prišla vas je obiskat vaša sestra Angelca.«
Ob pogovoru odstranimo moteč hrup, kot so glasen radio ali televizija ali glasen govor v prostoru. Govorimo razločno, jakost glasu mora biti primerna, ton glasu pomirjajoč. Nikoli ne dvigujemo glasu, ker jo preglasno govorjenje vznemiri, prestraši in se počuti napadeno ter ogroženo.
Z osebo z demenco naj se pogovarja le en sogovornik. Besede naj bodo preproste, stavki kratki, navodila enostavna. Spodbujamo jo, da govori o sebi, o svojih pogledih, doživetjih, dvomih, težavah, o doživljanju in spominih. Morda je to njeno zadnje spominjanje in ga bo z govorjenjem dalj časa obdržala. Pri govorjenju je ne popravljamo in ne opozarjamo na napake. Ne skačemo ji v besedo, temveč počakamo, da sama najde primerno besedo. Obdržimo rdečo nit pogovora, če pa jo izgubi, jo spet usmerimo k pogovoru tako, da ponovimo, kar je govorila, preden se je izgubila. Navodila za določeno opravilo dajemo postopno (na primer najprej ji ponudimo, da obleče majico, nato ji izročimo jopico). Izogibamo se besed morate in ne smete.
Objem marsikaj pove
Če se moti ali trdi nekaj, kar ne drži, ji ne nasprotujemo, se ne prerekamo in prepiramo. Ne dokazujemo ji, da je v zmoti in da nima prav, ker jo to prizadene. Na primer, če pol ure potem, ko je pojedla kosilo, reče, da ni danes še nič jedla, je pravilen odgovor, da bo kosilo kmalu kuhano. Na tak način stopimo v njen svet zaznavanja in se ji približamo. Tako se bo pomirila in bo imela občutek, da jo razumemo.
Osebi z demenco odgovorimo na vsako vprašanje, čeprav ga je postavila že petič zaporedoma, in nikoli ne pripominjamo, kolikokrat smo ji to danes že povedali. Izogibamo se vprašanjem »Zakaj ste pa to naredili?«, ker odgovor zahteva utemeljitev, ki je ne more razložiti. Primernejša so vprašanja, na katera odgovori z da ali ne. Nikoli je ne smemo oštevati, če se zgodijo nezgode (na primer onesnaženje kopalnice z izločki, slačenje …).
Oseba z demenco zaznava in občuti naša nebesedna sporočila, ki jih oddajamo in se jih sami pogosto ne zavedamo. Pozorna je na naše gibe in telesno držo, mimiko obraza in dotik. Počuti se sprejeto in nam zaupa, kadar sta besedna in nebesedna komunikacija ustrezni ter usklajeni. Pri napredovali bolezni ne more več povedati, kako se počuti in kaj si želi (na primer, kje jo boli, če je žejna, lačna, jo zebe), zato je pomembno, da prek besedne in nebesedne komunikacije njene potrebe prepoznamo in poskrbimo za njeno dostojanstvo.
Morda ne razumemo njenega odziva, vendar se moramo zavedati, da na svoj način še vedno čuti in občuti sprejetost, toplino in varnost. Zato so izrednega pomena stik z očmi, prijazen nasmeh, nežen dotik in objem. Pogosto ji povejmo, da jo imamo radi, objemimo jo in se skupaj nasmejmo.
